Klubi SŽNL so na zasluženem počitku, kamor je odšla tudi vrsta ŽNK Telemach GMT, kjer je letos jeseni nase vnovič opozorila izkušena Tjaša Tibaut, ki je na premor odšla z mejnikom – 300 doseženimi goli v SŽNL.

Nagrada za vztrajnost

„Ta številka me asociira na vztrajnost in je nagrada za vsa ta leta igranja v SŽNL. Nivo ligaškega tekmovanja v Sloveniji še zdaleč ni vrhunski, profesionalizma si večina igralk ne more privoščiti. Kolikor je mogoče lažje doseči gol na tekmi, je pa v takem okolju precej težko vztrajati. Uspelo mi je zadržati nivo in priti do mejnika,“ ponosno pove Tjaša Tibaut, ki je ob 300. golu proslavila tudi s posebno majico. Nekaj igralk, ki z njo potuje iz Ljubljane proti domu, je vedela za majico in mejnik, ostale ne.

„Ker bom februarja dopolnila 30 let, sem si za rojstni dan potihem želela 300. zadetkov,“ dodaja Tjaša. Svojega prvega gola v članski konkurenci se ne spominja, dodaja pa da je v svoji karieri igrala že na večini igralnih položajev, razen kot centralna napadalka in vratarka se še ni preizkusila (smeh).

Verjamejo in ne odnehajo

Vesela je, ker gre njeni ekipi dobro, po 12 krogih so Pomurke na vrhu s popolnim izkupičkom točk. Hvali pristop in miselnost svojih mlajših soigralk.
„Zavedajo se, kako morajo pristopiti k tekmi in kako vztrajati in se boriti do konca. Predvsem pa verjamejo v uspeh ne glede na to, kdo je na drugi strani in kar je najpomembneje, verjamejo da zmorejo. Ekipa izvrstno deluje, trenira zavzeto in dobro,“ dodaja Tjaša.

Poslušala srce

V Beltince se je vrnila po letu v Ljubljani, kjer je bila članica ŽNK Olimpije Ljubljana.
„Hotela sem nazaj. Naprej sem to razčistila pri sebi. Potem sem se pogovorila s trenerko Nušo Ladinek in Brankom Grosom,“ pove Tjaša, kako je prišlo ob izteku prestopnega roka do vrnitve v matični klub. O Olimpiji nima slabe besede, pohvali profesionalnost na finančnem vidiku, saj je prvič v svoji 18-letni karieri  prejemala plačilo za igranje nogometa. Strinjala se ni predvsem z nenehnimi trenerskimi zamenjavami, Obstajala je tudi verjetnost, da se preselil h Krimu. „Na koncu je presodilo srce. Komu naj posredujem vse, kar sem se naučila, če ne matičnemu klubu? Delamo dobro. Lepo mi je. Pa še moja družina je srečna, ker malo več časa preživim doma,“ pove Tjaša, ki pa ne obžaluje lanski prestop k Olimpiji. Prizna, da se je dobro znašla v ekipi, kjer je imela precej manj odgovornosti, ker je imela ob sebi plejado izkušenih nogometašic reprezentantk na čelu z Anjo Milenkovič. V taboru Pomurk je srečna in predvsem zadovoljna, da mlajše punce iz tekme v tekmo ter iz sezone v sezono nabirajo izkušnje ter se učijo sprejeti odgovornost, kar je velika težava mlajših igralk nasploh..

Le in samo na visoki ravni

„Dokler sem mnenja, da lahko igram na nivoju, bom igrala! Ko ne bom več zmogla, se poslovim, rada pa bi ostala v nogometu. Menim, da lahko še veliko dam in pomagam ženskemu slovenskemu nogometu,“ pove bodoča doktorica znanosti.

Med tednom, ko je v Ljubljani trenira v nogometnem oddelku na Gimnaziji Šiška, kjer svoje delo zelo kvalitetno opravljajo Petra Mikeln, Tina Kelenberger, Nina Čebin, Anja Milenkovič in Urša Žganec. Ob tem Tjaša še opozori, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo ena od mlajših dekliških reprezentanc prebila na evropsko prvenstvo. „Napredek je očiten, dobro se dela. Že dolgo nisem bila tako prepričana, da bo eni od mlajših reprezentanc let uspel veliki met!“ še izvemo od Tjaše, ki ji je žal, da tudi sama ni imela tako dobrih pogojev za delo in razvoj, kot ga imajo mlade nogometašice danes.

Sklenemo na klubski ravni.
„Nuši Ladinek gredo velike zasluge za razvoj ženskega nogometa v Pomurju. Ni ji lahko, praviloma skupaj treniramo le za vikend. Brez njenega vložka nogomet na tem koncu Slovenije, ne bi bil na tako visokem nivoju,“ še pristavi naša sogovornica.

Tekst: D.P.
Foto: ŽNK Telemach GMT/B.R.