Oplast je pred začetkom sezone v 1. SFL okrepil svoje vrste, v matični klub se je iz Italije vrnil tudi Dani Vulikič. Ekipa, ki jo je sprva vodil Saša Leban, potem še Primož Zorč, nazadnje pa Zoran Tesko, se je uvrstila v končnico 1. SFL in igrala finale pokala Terme Olimia.

Pričakovali več

„Letošnja sezona je definitivno slabša od pričakovanj in potenciala, ki ga ekipa premore. Vendar pa smo jo nekako rešili z uvrstitvijo na finalni turnir pokala Terme Olimia, kjer smo prišli celo do finala, ko tega ni nihče pričakoval. Na splošno pa je bila to sezona učenja, predvsem za mlade, ki so dobili veliko minutaže in prepotrebnih izkušenj za prihajajoča leta. Sem pa pozitivno presenečen in zadovoljen s svojo igro, saj sem mislil, da bom imel več težav s prilagajanjem. Zato, ker sem zadnja tri igral v 3. italjanski ligi, kjer je kakovost zelo slabša od naše prve lige,“ se na odigrano ozira Dani, ki je z desetimi goli tudi prvi strelec ekipe v 1. SFL.

Zoki ni izumil tople vodse

Sezono v Posočju so obeležile tudi menjave trenerjev. „Ko ekipi ne gre in izgublja, vedno odgovarja trener, vendar če smo pošteni in si pogledamo v oči, določen del krivde nosimo tudi igralci sami, saj mi igramo na terenu. Ekipa je bila dokaj nova in neuigrana, na papirju pred tekmo smo bili vedno favoriti, vendar na igrišču tega nismo znali pokazati,“ je Dani analiziral težave, s katerimi so se soočali. „Ko je prišel Zoran Tesko Zoki, ni izumil tople vode. Začeli smo graditi na obrambi in mislim, da je bilo to ključno za nadaljevanje sezone. Čeprav na začetku naša igra ni izgledala atraktivno, je obrodila sadove. Ko smo videli, da nam obramba funkcionira, smo začeli igrati bolj sproščeno tudi v napadu,“ pojasni 27-letnik, kaj se je spremenilo po prihodu Zorana Teska, ki je pred dnevi slavil 50. rojstni dan.

Sposobni za velike stvari

Dani je bil tri leta na tujem, v Italiji. Lani se je prišel nazaj. „Vedno se je lepo vrniti in ob tem obuditi vse lepe spomine na lovorike, ki smo jih skupaj osvojili. Prvo leto, ko sem začel igrati pri Oplastu, je bil trener prav Zoran Tesko, tako da je letošnja sezona nekakšen deja vu, čeprav seveda takrat nisem imel niti približno takšne minutaže kot letos. Seveda pa upam, da bomo v prihodnje spisali še kakšno lepo zgodbo. Rezerv je ogromno, predvsem v mladih, ki mogoče nimajo za sabo dovolj težkih tekem, saj na sezono mogoče odigramo 3-4 tekme, kjer so pričakovanja in vložek mnogo večja kot na drugih tekmah. Če bo ekipa ostala v tej zasedbi prihodnja leta plus še s kakšno okrepitvijo, menim da se Oplastu obetajo lepi časi. Rezerve so seveda, tudi v samem tehnično-taktičnem smislu, priprave ekipe na tekmo in razne malenkosti, na katerih se dobivajo pomembne tekme,“ Vulikič analizira in pogleduje v futsal jutri.

Tudi v teh zahtevnih časih. „Vsak verjetno trenira na svoj način, ki mu najbolj ustreza, sobno kolo, tek v naravi, izvajamo razne vaje, ki jih delamo že celo sezono pod vodstvom Mihe Rustja, ki skrbi za našo fizično pripravljenost in poškodbe. Seveda je težko in predvsem monotono, manjka predvsem družbe, vendar v primeru, da se bo prvenstvo nadaljevalo, je treba potrpeti in se čimbolje pripraviti,“ še doda Vulikič, ki je za člansko vrsto Slovenije zbral sedem nastopov, debitiral je 20.10. 2012 proti Srbiji (2:3).

Tekst: D.P.
Foto: R.B./Nzs.si