Če je bilo veselje po prvem krogu največje v slovenskem taboru, so z drugih obračunov ekipe odnesle le po točko. A pogled na lestvico razkriva, da kljub temu še vedno vodi Slovenija, pred Anglijo, ZDA in Alžirijo. Čeprav je bilo po sinočnji tekmi nekaj nejevolje, pa bi bili pred prvenstvom s takšnim razpletom več kot zadovoljni.
Apetiti so, po odličnem razpoloženju v Kekovem taboru in igri, ki je v drugo presegla vsa pričakovanja, občutno večji. To kar je štirinajsterica in ostali, ki so soigralce spodbujali s klopi, prikazala proti Američanom je še stopnička višje, kot igra, ki smo jo spremljali v mrzli Moskvi in kasneje na povratni tekmi v Ljudskem vrtu. Izbrana vrsta se razvija in rase dobesedno pred našimi očmi. Neustrašni mladeniči pa dokazujejo, da je anonimnost naše dežele krivična.
Američani v senci Kekovih mož
Čeprav so v drugem delu po hitrem zadetku Donovana Američani ulovili ritem slovenskih mož, pa so bili ti v prvem polčasu za razred boljši. Na žalost niso zdržali vseh 90. minut, na kar je opozarjal Bradley – da tekma traja vseh 90. minut in borili se bodo prav do zadnje. Čeprav je ob koncu slovenska četa znova nevarno merila proti Howardu, pa je časa za nov gol zmanjkalo. »Prvi polčas je bil fenomenalen,« je prikimal Novakovič. »Zadetek v drugem delu pa nam je pobral nekaj poguma, a točka je točka. Dokazali smo, da lahko igramo proti velikim. Trezna glava in točka sta dober pedigre pred sredinim obračunom.«
Končna statistika govori v prid nogometašev onstran Luže, ki so imeli dvakrat toliko strelov, kot Slovenci, proti Handanoviču namerili šestkrat, domači napadalci na drugi strani štirikrat. Storili so več prekrškov, v posesti žoge pa sta si ekipi razdelili odstotke. Kljub grobi igri Američanov je porumenela četverica Slovencev, a le en Američan.
»Po zadetku se mi je v glavi motalo veliko misli. Bil sem zelo vesel in mislil, da je 'to to'. Zadetek, ki sem ga dosegel na Wembleyju, se ne more primerjati s tem. Škoda da ni zadoščal za našo zmago,« je po tekmi razmišljal Ljubijankič, ki bo imel že sredi prihodnjega tedna priložnost, da proti Angležem znova zatrese mrežo. Tokratni je bil njegov peti.
»Občutki po takšnem srečanju so precej mešani. Še vedno ne vem, kaj se je zgodilo pri tretjem zadetku,« ni bil prepričan o sodniški odločitvi strateg nasprotnega moštva. »Znova smo dokazali, da se nogomet igra vseh 90. minut.«
Capello še brez zmage
Reakcija strategov ob drugem srečanju je bila logična. Menjava v vratih, kjer se ne Green ne Chaouchi v prvo nista posebej izkazala, je bila pričakovana. Tako sta tokrat branila James in Mbouli. Vrata so resda ostala prazna, a zahvala temu gre precej neatraktivni igri med obema kazenskima prostoroma, z zgolj šestimi streli na gol Angležev in le enim Alžircev. Že ta podatek priča o tem kako nenevarni sta bili moštvi neposredno v vratarjevem prostoru.
Še več, zdelo se je, da so na tokratnem obračunu nekoliko boljši afriški nogometaši, ki nekoliko prednjačijo v posesti žoge (52%). »Nismo bili dovolj agresivni, praktično brez priložnosti za gol. Zmage si ne bi niti zaslužili,« je bil po osmem tekmovalnem dnevu realen Steven Gerrard. Ob njem je bil popolnoma neviden Rooney, ki že sedem tekem ni tresel nasprotnikove mreže. »Moramo izboljšati igro, tako preprosto je,« je recept pred tekmo s Slovenijo razkril zvezni nogometaš.
»To ni ekipa s kvalifikacij. Zgrešili smo preveč podaj, izgubili številne žoge. Moramo biti boljši. Današnja tekma je bila popolna katastrofa. Srečanje s Slovenijo je zadnja priložnost, v kolikor želimo napredovati,« ne more biti zadovoljen italijanski strateg, ki kljub disciplini in trdi roki iz svojih varovancev na tem mundialu iz njih ne zna potegniti najboljše. »Igralci vedo, kaj od njih pričakujem. Žoga mora hitreje potovati. Ne gre pa tu za problem v igralcih, ampak v ekipi.«
Za Slovence sedaj sledi selitev ob morje, v industrijski Port Elizabeth. Stadion, ki bo gostil tudi tekmo za tretje mesto, bo 23. junija prizorišče zadnjega boja skupine C, ko si bosta nasproti stali Slovenija in Anglija.
Tekst: Andreja Potočnik
Foto: MC NZS.si/Taka
