
Štiriindvajsetletni Luka Strajnar iz Ljubljane je nekdanji vratar mlajših selekcij NK Mengo in NK Domžale, ki je leta 2020 opravil sodniški izpit v Društvu nogometnih sodnikov Ljubljana. Po zaključku študija ekonomije, trenutno obiskuje podiplomski magistrski program Denar in finance na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Njegove pretekle delovne izkušnje za čas slovenskega predsedovanja svetu EU leta 2021 so mu omogočili, da je bil letos izbran na razpisu Evropske centralne banke za opravljanje pripravništva v Nemčiji, kjer poleg bančne prakse v prostem času opravlja tudi vlogo nogometnega sodnika.
V finančno prestolnico Nemčije se je Luka Strajnar odpravil zadnji dan februarja, kjer na oddelku za obdelavo informacij na Evropski centralni banki v nemškem Frankfurtu opravlja 12-mesečno pripravništvo pri krovni evropski banki. Po prihodu v deželo štirikratnih svetovnih prvakov je spoznal kako poteka delo nogometnih sodnikov, kjer na najnižji ravni sodniki upravljajo s Pravili igre sami brez prisotnosti pomočnikov sodnika, kar velja tako za tekme mlajših kategorij kot dvoboje v najnižjih članskih ligah. Za pomočnike sodnike tako na začetku kariere sploh ni programa, specialisti upravljanja z zastavico pa delujejo v sodniških ekipah šele na zvezni raven, kjer po prestanih selekcijskih postopkih (znanje in fizična pripravljenost), sodnik začne s sojenjem v 7. članski ligi in višjimi nivoji mladinskih tekmovanj.
1. Kako si se znašel v nemški finančni prestolnici in kako je potekala tvoja integracija v sojenje?
Mesto je zanimivo, polno stolpnic in dobro povezano s celotno Evropo. Pripravništo tu mi odgovarja, okolje je mednarodno, večinoma se družimo v mehurčku znotraj organizacije, kar nekaj nas je tudi Slovencev. S pomočjo sodniškega oddelka NZS sem vzpostavil kontakt s sodniško organizacijo v Frankfurtu. Spomladi je šla sezona že proti koncu, z vodjo lokalne zveze sva se dogovorila, da grem septembra formalno na uvodni »nabor« za nove sodnike. Tam sem poslušal pravila še v nemščini, se seznanil z lokalnimi prilagoditvami in ostalimi formalnostmi (zapisniki, delegiranja ...) ter že naslednji vikedn pričel z rednim sojenjem.
2. Kako je pravzaprav prišlo do tega, da si pripravništvo na ECB želel združiti tudi s hobijem opravljanja vloge sodnika?
V prvi vrsti, ker imam sojenje rad in se mi zdi odličen način za preživljanje prostega časa v športu. Rekel sem si, zakaj pa ne bi poskusil še v Nemčiji. Zaenkrat mi je super.
3. Ali se sojenje mladinskih/članskih tekem v Nemčiji razlikuje od tekmovanj pri nas?
Da, to me je zelo presenetilo. Ligaški sistem ima 12 ravni. V članskih ligah od 8. do 12. ter mladinskem nogometu (razen na državni ravni) sodi le en sodnik. Delo je tako težje z vidika presoje ofsajdov ipd. Prav tako so prilagojena pravila. Dovoljene so zgolj tri zamenjave, a ni omejitve za povratne, 14 igralcev lahko »kroži« tekom tekme. Tudi drugi rumeni karton pomeni zgolj časovno izključitev - 10 min. Rdeči karton je šele tretja stopnja, a seveda lahko sodnik glede na intenziteto vmesne preskoči. Od 7. lige naprej pa se tekmovanja igrajo po mednarodno ustaljenih pravili kot pri nas.
4. Ali imaš poleg dela in sojenja čas tudi za raziskovanje in oglede turističnih znamenitosti?
Seveda, ko le imam kakšen prost kakšen dan med vikendom, se z veseljem odpravim na izlete. Najbolj sta me navdušili bližnji mesti Heidelberg in Bamberg s čudovito ohranjenimi starimi mestnimi jedri. Obiska vredna je tudi dolina reke Ren z gradovi in prijetnimi manjšimi kraji.
5. Kakšne so Nemke v primerjavi z našimi dekleti?
Ni lahko oceniti na splošno, a v povprečju bi rekel, da so Slovenke simpatičnejše.
6. Kako poteka življenje v Frankfurtu v primerjavi z vsakdanjikom v Sloveniji?
Kultura je dokaj podobna, ne zdi se mi, da bi bilo kaj bistveno drugače. Tudi glede jezika nimam pretiranih težav, saj večina govori angleško, najbolj osnovno mi gre tudi nemščina. Zaradi goste poseljenosti je tu rahlo večja izbira trgovin, kulinarike, ipd., a hkrati ni primerjave z naravnimi danostmi Slovenije. Dosegljivost morja in Alp v le uri vožnje iz Ljubljane je nekaj neprecenljivega.
Tekst: NZS/ ŽD