V enem prejšnjih člankov smo se dotaknili Stanka Bloudka, enega tistih, ki je za slovenski nogomet v njegovih začetkih storil ogromno. Seveda pa ni edini, tudi v tistih dneh, ko so Slovenci pričeli z brcanjem okroglega (pri nas kar po Bloudkovi zaslugi) usnja. Prvi slovenski nogometni zvezdnik je bil že med leti 1912 in 1922 Stanko Tavčar.

Nogometna zveza Slovenije letos praznuje devetdesetletnico obstoja krovne nogometne organizacije na Slovenskem, zgodba, ki je pripreljala do nastanka njene predhodnice pa sega še kakšno leto v preteklost. Prvi pogoj za rojstvo prednice današnje NZS je bil namreč izpolnjen v letu 1919, ko so hrvaški športni funkcionarji ustanovili “Jugoslovansko nogometno zvezo”. Ideja za ustanovitvijo je bila sila preprosta, a še kako pomembna. Da bi se jugoslovanski nogomet predstavil tudi zunaj meja nekdanje skupne države, se je bilo potrebno združiti v organizacijo in včlaniti v Mednarodno nogometno zvezo (FIFA), kot del jugoslovanskega nogometa, pa se je pot do mednarodnih tekem odprla tudi slovenskemu nogometu, čeprav le-ta v tem obdobju svoje podzveze še ni imel.

Dobil pa jo je že leto kasneje in 23. aprila 1920 je bila ustanovljena “Ljubljanska nogometna podzveza,” za njenim rojstvom pa je stalo sedem klubov. Zanimivo je, da sta bila ljubljanska le Ilirija in Slovan, medtem ko so bili kar štirje mariborski (Rapid, Hertha, Rote Elf in 1. SSK Maribor), en pa celjski (Cillier SV). Podzveza je kot prva krovna nogometna organizacija tako danes priznana kot prva prednica NZS, na njeni ustanovni skupščini pa je prvi predsednik postal Anton Jug, prvi kapetan reprezentance pa je postal vratar Ilirije Stane Pelan. Slednjega so imenovali kar na skupščini, kar bi v današnjih časih veljalo za nekaj nezaslišanega.

Reprezentanca je bila v tistih časih sicer bolj neuradne narave, merila pa se je predvsem z izbranimi vrstami ostalih jugoslovanskih podzvez. No, vendarle so bile ambicije že v tistih časih večje kot igranje zgolj z neuradnimi reprezentancami, zato je reprezentanca “Slovenije”, kot so jo takrat imenovali novinarji, igrala tekme tudi z nasprotniki iz mednarodnega prostora. Najbolj znana tekma se je neke poletne zgodnje-avgustovke noči leta 1921 zgodila v Ljubljani, ko je bila na štadionu Ilirije odigrana prva nočna nogometna tekma. V Ljubljano je prišla reprezentanca Francoske nogometne zveze, delegacijo pa je vodil kar sam predsednik FIFE, Jules Rimet. Francoska izbrana vrsta je bila sicer občutno močnejša, slavila je kar z 0:5, vseeno pa si je mejnik v razvoju slovenskega nogometa v živo ogledalo kar 4.000 gledalcev. Številka, katere se večina slovenskih klubov tudi danes ne bi branila. Prva tekma pod razsvetljavo pa je v zgodovino zapisana tudi kot tekma, na kateri ni igral tedaj prvi zvezdnik slovenskega nogometa, Stanko Tavčar.

In kdo je bil Stanko Tavčar? 2. februarja 1898 v Dobravi rojeni nogometaš je od leta 1912 pa vse do leta 1922 nastopal za ljubljansko Ilirijo, kjer je igral na položaju bočnega branilca. Bil je eden redkih branilcev v svojih časih, čigar igro je krasila zavidljiva hitrost in odlična tehnika, zaradi česar se je redno vključeval tudi v napadalne akcije svojega moštva. Od ustanovitve ljubljanske podzveze in posledično prvega slovenskega nogometnega prvenstva je Iliriji kar trikrat pomagal do naslova prvaka, le nekaj mesecev kasneje pa je odigral tudi dve tekmi za jugoslovansko reprezentanco na olimpijskih igrah leta 1920 v Antwerpnu. Jugoslavija je obakrat klonila, proti Češkoslovaški z 0:7, proti Egiptu pa z 2:4. Bolj kot njegova nastopa pa o njegovi kvaliteti v tistih časih še danes priča dejstvo, da je bil Stanko Tavčar, ki je sicer kasneje postal doktor medicine, edini nogometaš slovenskega kluba, ki je bil vpoklican v jugoslovansko izbrano vrsto do leta 1970. Takrat je to namreč po natančno pol stoletja uspelo nogometašu Olimpije, Branetu Oblaku.

Tekst: NZS/Matjaž Krajnik
Foto: Arhiv NZS
Vir: Povzeto po članku dr. Tomaža Pavlina iz publikacije “90 let krovne nogometne organizacije v Sloveniji”