Preko nogometa tkal prijateljske vezi: spominski večer na preminulega sežanskega nogometnega delavca Rajka Štolfo

24. marca mineva enajst let od smrti uveljavljenega sežanskega nogometnega delavca Rajka Štolfe, ki je svoje življenje posvetil predvsem nogometu. MND Tabor iz Sežane, kjer nogometu že desetletje več ne zorijo rožice, je ob tej priložnosti organiziral pogovor o najbolj postranski stvari za večino zemljanov. Dogodek se je zgodil v Kosovelovem domu v Sežani ob prisotnosti uglednih gostov iz nogometnega okolja, udeležili pa so se ga številni privrženci z obeh strani nekdanje meje. Hkrati je to bila priložnost, ob kateri so se nogometni delavci ukvarjali tudi s prihodnostjo slovenskega nogometa z ozirom na dejstvo, da se je slovenska reprezentanca uvrstila na letošnje svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki.

Na pogovornem večeru, ki ga je odlično vodil in povezoval moderator Miha Penko, so spomin na Rajka Štolfo obujali in o prihodnosti nogometa širše ter tudi lokalno razmišljali gostje večera:  župan sežanske občine Davorin Terčon, direktor  sežanskega Zavoda za šport in turizem Božo Dragan, dober poznavalec sežanske zgodovine Pavel Skrinjar, sin pokojnega Rajka ter tudi sam nogometni delavec Aleks Štolfa in kot posebni gost selektor slovenske reprezentance Matjaž Kek. Žal se, kljub napovedi,  večera ni mogel udeležiti sin ene največjih legend italijanskega nogometa in tudi sam aktivni funkcionar v tržaškem nogometu Tito Rocco.

Rajko Štolfa je bil svojevrstna osebnost in nogometaš, ki je leta 1943 zaigral v prvem moštvu Triestine v tedanji 1. italijanski ligi, ki pa jo žal zgodovina italijanskega nogometa ne priznava zaradi vojnega časa. V partizanih je bil hudo ranjen, postal je invalid, ker mu je onemogočilo nadaljnjo vrhunsko kariero, a se je kasneje po okrevanju zopet vrnil k aktivnemu igranju in skupaj s tovariši oživel sežanski nogometni klub NK Tabor, ki je bil ustanovljen že leta 1923 z namenom združevati slovenske fante v času fašistične okupacije Primorske. Po igralskem obdobju  je bil aktiven nogometni delavec in je zasedal številne odgovorne funkcije v tem športu, ki jih je vedno opravljal maksimalno odgovorno. Od tajnika, predsednika in člana UO NK Tabor Sežana, predsednika MNZ Koper, predsednika Zveze Nogometnih Trenerjev Slovenije, člana IO NZS, pa do člana predsedstva FSJ ter predsednika finančne komisije FSJ. Prav zaradi zaslug in prepoznavnosti - bil je tudi vodja nogometne reprezentance tedanje Jugoslavije na Olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984, kjer je le-ta osvojila bronasto medaljo in navezal je tesne stike s številnimi in uglednimi nogometnimi funkcionarji iz celega sveta, predvsem pa iz sosednje Italije - so leta 2003 na pobudo občinskega svetnika Rudija Pečarja in v soglasju z družino Štolfa nogometni stadion v Sežani poimenovali po njem.

» To je edini športni objekt na Sežanskem, ki je poimenovan po športni osebnosti«, je med drugim dejal Dragan, ki si skupaj z nogometnimi delavci prizadeva, da bi v Sežani uredili športno infrastrukturo, motivirali ljudi za delo v nogometnem klubu, skupaj s sežansko Občino pa zaposlili trenerja, ki bi bil specializiran na področju nogometa.

Očetovsko figuro Rajka Štolfe in razmere v družini, ki je bila prilagojena nogometu, sta med drugim poudarila tudi njegova dva sinova Aleks in Dušan, ki sta nanizala kar nekaj anekdot iz zelo pestrega nogometnega življenja svojega očeta. Svoj prispevek pa so v spomin na Rajka dali še podpredsednik NZS in predsednik MNZ Nova Gorica Franc Kopatin, bivši predsednik koprske MNZ Karlo Emeršič, predsednik MND Tabor Sežana Branko Dikić, predstavnik trenerske organizacije Igor Bole, sekretar MNZ Koper Vojmir Babič in novinar Brane Fatur ter drugi prisotni, ki so iz »osebnega arhiva« povedali marsikatero zanimivo zgodbo..

Rajko Štolfa je bil, poleg nogometa, aktiven pri vzpostavljanju prijateljskih vezi z italijanskimi občinami in je preko nogometnih vezi imel vedno na stežaj odprta vrata. Bil je eden glavnih pobudnikov pobratenja med občinama Sežana in San Ambrogio di Valpolicella v severni Italiji, pomagal je vzpostavljati tudi stike med gospodarskimi družbami z obe strani tedanje meje. Poznan pa je bil tako po svoji vedno dobri volji, iznajdljivosti v še tako zapletenih situacijah, kot tudi dober pripovedovalec vicev, predvsem pa kot izjemen človek, ki je Sežani, v nogometnem smislu pa tedanji Jugoslaviji, še posebej pa Sloveniji pustil svoj, osebni pečat. In tega ne gre pozabiti.

Za svoje delo je prejel številna priznanja, tako športna kot tudi družbena:

-      Plaketa NZS
-      Srebrna značka ZTKJ (Zveza za telesno kulturo Jugoslavije)
-      Zlata značka ZTKJ
-      Srebrna Bloudkova značka
-      Leta 1983 je dobil naziv “zaslužni član Nogometne Zveze Jugoslavije”
-      Leta 1995 je dobil naziv “častni član Nogometne Zveze Slovenije”
-      Vojaška odlikovanja za udeležbo v NOB
-      Red dela s zlatim vencem  SFRJ
-      Red republike z bronastim vencem  SFRJ
-      Nagrado 28. Avgusta – nagrada Občine Sežana

Tekst in foto: Olga Knez