Če so vijoličasti trepetali dobršenj del srečanja s Celjani, pa so si Domžalčani že v prvem polčasu ob prednosti dveh zadetkov zagotovili prebij v finale. Povratni obračun z Nafto se je končal z izidom 3:0, skupno pa je razlika v golih narasla na 4:1 in nogometaši s Kamniške bistrice so se zasluženo uvrstili v finale pokalnega tekmovanja. Sinoči se je na domžalskem stadinu pisala zgodovina.

Dejstvo, da je gostujočemu trenerju pri sestavi enajsterice manjkalo kar šest nogometašev priča o tem, kako težko nalogo je imel Lendavski strateg, ki v boj ni mogel poslati Ošlarja, Vassiljeva, Miljkovića, Jankovića, Volaša in porumenelega Cabana. Novica z Naftinega moštva pa je bila kakor voda na mlin Birjukovim varovancem, ki so imeli priložnost, da ob ugodnem izidu s prvega srečanja (1:1) na domačem terenu dokažejo, da so zreli za finale, kamor so se po dveh uspešnih polfinalnih bojih uvrstili prvič v klubski zgodovini. »Če smo povsem iskreni, nismo odigrali svoje najboljše tekme, a smo kljub temu zmagali s 3:0. V primeru, da bi bila Nafta v popolni postavi, bi bil ta dvoboj veliko težji,« je po tekmi priznal Dalibor Teinović, ki se je skupaj s soigralci veselil premiernega preboja do sklepnega dejanja Hervis pokala Slovenije. Tam jih bodo čakali štajerski prvaki.

Po golu je zadišalo že v drugi minuti tekme, ko je Bukovec po kotu Buzetija poslal predložek v domžalski kazenski prostor, Vidmar pa je bil hitrejši od Benka. Že v naslednjem napadu se je nevarna namera Benka, ki je lepo videl Mujakovića, le za las končala brez zadetka, saj je žoga zletela povsem blizu desne vratnice. Po tem, ko so gostje ogreli Vidmarja, pa je zadetek padel na nasprotni strani igrišča, ko so po dveh akcijah nogometašev Nafte na sceno stopili gostitelji. Akcijo je začel Šturm, ki je v 'ogenj' poslal Seferoviča, le-ta pa je ostal sam pred Murkom. Sicer je lendavski čuvaj mreže njegov strel ubranil, odbito žogo pa je z natančnim strelom z roba kazenskega prostora v tekmečev gol s polvolejem pospravil Mitja Zatkovič in Domžalčane popeljal v vodstvo po zgolj štirih minutah igre.

Lendavčani so potrebovali ravno toliko minut, da so skreirali akcijo, kjer so sodelovali Mujakovič, Benko in Aleš Čeh, ki pa je zadel vratnico, ki je preprečila izenačenje. Vpraanje je, kako bi se srečanje razvijalo, če bi bile v osmi minuti miči poravnane. V nadaljevanju so niti v svoje noge vzeli gostitelji, ki so kar nekajkrat preizkusili Murka. Pekičev prosti strel je končal nad vrati, Drevenšek je močno nameril, a je žoga končala v vratarjevih rokah, nato pa je bil vratar Nafte vnovič premagan. Drevenškov predložek je izkoristil Darko Topić, ki je s strelom z glavo vodstvo povišal na 2:0. Ob koncu polčasa so se prebudili Vučičevičevi nogometaši, ki so domžalska vrata ogrozili v 44. minuti, ko je sprva proti 21-letnemu čuvaju mreže nameril Benko, odbito žogo pa je Buzeti poslal preko vrat in zapravil najlepšo priložnost gostov na srečanju.

V drugem polčasu je ritem igre nekoliko padel, vseskozi pa so bili nevarnejši gostje, ki pa svojih namer niso uspeli realizirati. Domžalčani so potrpežljivo čakali na novo priložnost, ki se je ponudila v 59. minuti, ko je bil Damir Pekič uspešnejši v dvoboju z vratarjem in soigralce popeljal do vodstva s 3:0. Kot obljubljeno so gostitelji kot iz zasede čakali na možnosti protinapadov in ko so prišli do njih, so akcije tudi uspešno zaključevali. Gostje se po novem prejetem zedetku niso pobrali in dvaindvajseterica je samo še čakala na zadnji sodniški žvižg, ki je prišel kmalu po tem, ko je Murko ustavil strel domačega rezervista Šimeunovića.

Že drugič v tednu dni smo pred malimi zasloni lahko spremljali zgodovinski polfinale, kjer je debitantski nastop v finalu Hervis pokala Slovenije pripadel domžalskemu moštvu. Tokrat so bili poleg nogometašev na delu tudi fizioterapevti, ki so zaradi utrujenosti morali posredovati kar nekajkrat. Nekaj nogometašev je prejelo udarce v stegenske mišice, a do hujših poškodb ob štirih prejetih kartonih ni prišlo. Glede na videno, ob dejstvu, da oslabljeni gostje zaradi poškodb in odsotnosti niso mogli parirati taktičnim Domžalam, je mejnik, ki so ga postavili Birjukovi varovanci povsem zaslužen. »Lepo je biti trener fantov, ki na igrišču za domžalski dres pustijo dušo in srce. Še enkrat bi čestital fantom, saj je to njihov uspeh. Tudi sam sem zelo vesel, poln čustev, saj se Domžale do sedaj še niso uspele uvrstiti v finale pokala. Zame kot trenerja je to nekaj novega in dovolite mi, da v tem uživam vsaj en dan,« je po tekmi sedmi sili prešerno razpoložen odgovarjal 46-letni strateg, ki se bo že v soboto v 32. prvenstvenem krogu srečal z nasprotnikom, ki ga bo 8. maja pričakal na Ljudskem vrtu.

Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Gregor Čiček