Ni veliko dogodkov v nogometni zgodovini, ki bi se vezali na število 90. Edino, kar resnično odzvanja ob tej okrogli številki, je dolžina nogometne tekme, ki ob sodniškem pisku po 90 minutah in sodniškem dodatku določi zmagovalca oziroma poraženca.

Najuspešnejša devetdesetica zadnjih let je bila nedvomno odpiskana na dvoboju Slovenije in Rusije 18. novembra v Ljudskem vrtu. Po golu Nejca Pečnika v gosteh in nato še Zlatka Dediča v Mariboru, je nogomet Slovenijo izstrelil med nesmrtne. Dvoboj z mogočno Rusijo in predvsem zmaga nad njo je nedvomno eden od mejnikov slovenskega nogometa. Ni pa edini. Temu ob bok se lahko postavi nepozabno srečanje z Ukrajino leta 1999, kjer je Mile Ačimovič v 84. minuti poskrbel za ovacije na bežigrajskem stadionu. Sicer je sprva izenačil Zahovič, a Ačimovičev gol je bil nekaj posebnega. Rezervist in član Crvene Zvezde je ob napaki Šovkovskega izkoristil stik z žogo in nameril s skoraj polovice igrišča, žoga pa je na začudenje vseh, končala za vratarjevim hrbtom.

Pomembna je tudi prva tekma Slovenije na večjem tekmovanju, ko je leta 2000 v Charleroiju nastopila proti Jugoslaviji. Ob tem, ko je to prvi dvoboj Slovenije na vidnejšem tekmovanju - EURU, obenem to velja za dvoboj čustev, saj sta se pomerili državi, ki sta še desetletje pred tekmovali pod isto zastavo. Prvi dvoboj skupinskega dela tekmovanja pred 22.000 glavo množico se je začel sanjsko. Zahovič je Slovenijo popeljal do vodstva, povišal Miran Pavlin, svojo strelsko formo znova potrdil Zahovič, v 76. minuti pa so se začeli nad Slovenijo zgrinjati temni oblaki. Po tem, ko je Milošević načel Dabanovičevo mrežo, Drulović le tri minuti zatem znova premagal slovenskega čuvaja mreže, je Milošević po vzoru Zahoviča postavil končnih 3:3.

Na število 90 oziroma 9 nas vežejo tudi dvoboji z Luksemburgom. Iz štirih dvobojev je Slovenija vedno prišla kot zmagovalec, ob tem pa so nogometaši zabili devet golov.

Med rekorderji so nedvomno tudi Zlatko Zahovič, ki kraljuje tako na lestvici nogometašev z največ nastopi, kot na večni lestvici strelcev. Na 80 tekmah je zabil kar 35 golov. Kdo ga bo pri tem uspel prehiteti, bo pokazal čas. Nekateri aktualni reperzentanti imajo za sabo toliko tekem, da bi v prihodnje lahko posegli po rekornih številkah današnjega direktorja NK Maribora. Spet drug rekord drži Sašo Udovič, ki je samo na tekmi Slovenija:Islandija (7:1) nasprotnikovo mrežo zatresel kar petkrat.

Sicer (pravljično) število sedem je zaznamovalo tudi tekmo, kjer je Slovenija zabeležila najvišjo zmago doslej. S 7:0 so februarja 1999 nogometaši povsem dotolkli reprezentanco Omana. Hkrati pa so nam z enako mero vrnili Francozi tri leta in pol kasneje, ko so se reprezentnati z gostovanja v Parizu vrnili s preluknjano mrežo (5:0).

Tekme nogometašev, ki zastopajo državo, vedno spremlja veliko število gledalcev, prav tako je podpornikov več, kot morda na ligaških tekmovanjih. Rekordi na slovenskih tleh se kar podirajo. (Pre)poln Ljudski vrt, rekordno obiskane Stožice in nazadnje še zapolnjene tribune koprske Bonifike so dokaz, da za nogometaši stoji vsa Slovenija. Sicer pa je imela največ gledalcev Slovenija v gosteh v Parizu, kjer si je dvoboj Francije in Slovenije ogledalo preko 77.500 gledalcev, nekoliko manj v mrzli Moskvi, ko se je odločalo o tem, katera država bo sodelovala na mundialu. Tudi londonski Wembley je bil dodobra zapolnjen (nekaj več kot 67.000 navijačev), čeprav je bilo na tribunah več Slovencev, kot Angležev. In to je tista prava pripadnost.

Doslej je selektorjem uspelo držati zmagovalni ritem na največ štirih zaporednih srečanjih. Začelo se je ob prelomu tisočletja, ko so nogometaši zdržali vse od srečanja z Latvijo pa do tekme z Gruzijo. Kasneje v letu, ki je Slovenijo drugič izstrelilo med najboljše na svetu, pa se je zmagovalni niz vlekel vse od odločilne tekme z Rusijo, ko je Handanovičeva mreža ostala nedotaknjena, pa do srečanja v Polokwanu, kjer je Slovenija premagala Alžirijo in dosegla prvo zmago na mundialu. Tekem brez poraza je bilo še dvakrat toliko, zvrstile pa so se v letu 2001. Od tega je bilo pet zmag in trije neodločeni izidi. Leto kasneje je nogometašem štirikrat uspelo ohraniti mrežo povsem nedotaknjeno. Tako ni uspelo Kitajcem, Hrvatom, Tunizijcem in Gancem.

Rekorden je tudi dvig reprezentance po lestvici FIFE. Slovenija je štartala iz 134 mesta, danes pa se nahaja med najboljšo dvajseterico. Od vseh ciklov so nogometaši največ tekem odigrali septembra, tudi zmag je bilo v začetku jeseni največ doslej. Sicer je v skupno 168 tekmah fantom uspelo iztržiti 59 zmag, a ob tem so zabili kar 212 zadetkov, štiri manj od prejetih.

Med tistimi, ki so doslej zbrali največ kartonov ni Zahoviča, temveč seznam začenja Amir Karič, nadaljuje Pavlin in tako naprej vse do Boštjana Cesarja s 13 kartoni, ki si deli peto mesto in je prvi v seriji aktivnih reprezentantov. Kapetan Robert Koren pa le še za osem tekem zaostaja za rekordom, ki ga s 33 nastopi kot kapetan državne čete drži Aleš Čeh. Med najuspešnejšimi nogometaši je tudi Zlatan Ljubijankič, ki nasprotnikovega vratarja premaga na vsajih 142 minut. Na 25 tekmah je mrežo zatresel že šestkrat.

A zdi se, da ta izbrana vrste še ni rekla zadnje. Pred njo so še številni boji, zgodovinske tekme in živčne vojne, a kar šteje je to, da zaupanje med reprezentanti in visok nivo igre zmoreta podirati tudi te mejnike.

Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Drago Wernig - TAKA