Predsednik Nogometne zveze Slovenije Radenko Mijatović se je ob iztekajočem se letu ozrl na uspešne in manj uspešne zgodbe v letu 2025. Če je bil po letu 2024 in uspešnem nastopu članske nogometne reprezentance na evropskem prvenstvu zelo zadovoljen, je bilo v tem pogledu leto 2025 manj uspešno. Kljub temu je v pogovoru za Naš nogomet poudaril, da je prihodnost vendarle obetavna.

Članska reprezentanca v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2026 ciljev ni dosegla. Vpisala je veliko neodločenih izidov in ostala brez zaključnega turnirja. Kako vi osebno ocenjujete ta cikel, kaj je bilo dobrega in kje je zmanjkalo?

Odkrito povedano, z rezultati in nastopi v letu 2025 ne moremo biti zadovoljni. Menim, da je po uspešnem obdobju in odličnem nastopu na evropskem prvenstvu prišlo do določenega zasičenja in padca v igri A-reprezentance, kar se je pokazalo že v Ligi narodov, takoj po evropskem prvenstvu. Zadeva se je nekako rešila skozi obstanek v skupini B skozi dodatne kvalifikacije. Bili smo tretji v skupini in s Slovaško odigrali dve tekmi, da smo si zagotovili obstoj v ligi B. V sami kvalifikacijski skupini za SP, za katero smo takoj po žrebu ocenili, da je zahtevna in da je to skupina, v kateri lahko zmagaš oziroma si na četrtem mestu, nam ni šlo vse po načrtih. Želeli smo si uvrstitve na SP ali vsaj v dodatne kvalifikacije. Že po prvem remiju s Švedsko in porazu v Švici smo vedeli, da bo to zahtevno in da bo ta cilj težko dosegljiv. V Prištini, kjer smo pokazali res dobro igro, taktično zrelost, si ustvarili šest, sedem zelo dobrih priložnosti, a nismo zadeli, smo prišli v položaj, ko smo morali zmagati na tekmi proti Kosovu doma, kar nam na žalost po remiju s Švico ni uspelo. Enostavno smo na tej tekmi »pregoreli« in dodatne kvalifikacije so splavale po vodi. Ocenili smo, da reprezentanca potrebuje spremembo, nov zagon in energijo, da poskusimo pristop in igro obrniti v naslednjem obdobju.

Kako težko je kot predsednik najti pravo ravnotežje med čustvi po EP in potem trezni analizi kvalifikacij?

Vedno nastopam tako, da te veliki uspehi ne smejo prevzeti in tudi da te slab rezultat ne sme potolči. Moramo ugotoviti, kaj se je zgodilo, da smo po odličnem obdobju padli v manjšo krizo igre in rezultatov, poiskati rešitve in izvesti aktivnosti za izboljšave. Seveda to čustveno doživlja vsak od nas. Treba pa je reči, da so za igre in uspehe zaslužni igralci in strokovno vodstvo, pri neuspehih pa so še številni dejavniki, ki vplivajo na neko stanje. Od tega, ali igralci igrajo v svojih klubih ali ne, ali so poškodbe, kartoni, kakšno je splošno stanje, v kakšnem stanju je tekmec v določenem trenutku ... Ampak kakorkoli, vsi nogomet spremljamo emotivno in se te uspehi zelo dotaknejo oziroma si čustveno napolnjen, neuspehi pa te izpraznijo.

Selektorju Matjažu Keku se je pogodba iztekla ob koncu novembra. Kako bi opisali dialog z njim ob koncu tega cikla in pojasnili razmislek zveze glede tega, kakšen selektorski profil potrebuje slovenska reprezentanca za naslednje obdobje?

Najprej moram poudariti, da je Matjaž Kek opravil odlično delo v teh sedmih letih. Ko je prevzel reprezentanco, je bila na relativno nizki ravni. Potem jo je skozi obdobje kontinuiranega dela pripeljal do odličnih iger in osmine finala EP. Zato mu je treba izreči iskrene zahvale in reči, da je bilo to sodelovanje izjemno. Seveda, tudi generacija na čelu s kapetanom Janom Oblakom je bila takšna, da se je z njo dalo delati in ta rezultat tudi doseči. Imela je tudi ustrezno kakovost. Pogodbo s selektorjem smo imeli do 30. novembra letos in glede na to, kako so se stvari odvijale po EP, v Ligi narodov in sploh v kvalifikacijah za SP, nam ni uspelo to, kar smo si zastavili. Pogovorili smo se o vzrokih in ugotovili, da gre v vsakem primeru za dobro generacijo, relativno dobro selekcionirano. Fantje lahko še nekaj časa igrajo skupaj. Mogoče potrebujejo spremembo, nov zagon, zato smo se odločili, da sodelovanje v tem trenutku zaključimo in damo možnost nekomu drugemu, da skupaj s to skupino igralcev poskuša obrniti krivuljo igre in rezultatov v pozitivno smer.

Reprezentanca do 21 let je igrala na svojem drugem EP in v skupini z Anglijo in Nemčijo pokazala dobre igre. Kaj vam je ta generacija povedala o prihodnosti slovenske reprezentance in kako bo poskrbela, da se bo njihov potencial prelil tudi v člansko izbrano vrsto?

Reprezentanca si je prvič izborila neposredno uvrstitev na EP, odlično jo je vodil Milenko Aćimović, zato je bilo zame nerazumljivo, da se je selektor odločil, da reprezentance ni vodil tudi na EP. Kakorkoli, reprezentanca je odigrala EP zelo dobro, proti Nemčiji je imela 60 odstotkov časa žogo v posesti, ampak so Nemci imeli vrhunskega napadalca Nicka Woltemadeja. V odlični tekmi je reprezentanca remizirala s favorizirano Anglijo, kasnejšim evropskim prvakom U21. Po EP smo doživeli podobno zgodbo kot v A-reprezentanci, ko je po odličnem rezultatu prišlo do določenega padca igre in rezultata. Pri selekcijah U21 je to delno normalno, ker je prišlo tudi do menjave generacij, menjave selektorja in evidentno je, da ekipa potrebuje čas. Moram pa tu dodati še uspehe mladih reprezentanc U17 in U19, kar kaže, da delo z mladimi daje zelo dobre rezultate in da se za prihodnost slovenskega nogometa glede tega ni bati.

V pozitivno smer pa so zavili tudi slovenski klubi, ki so prvič v zgodovini imeli dva predstavnika v izločilnih bojih evropskih pokalov. Kako kot predsednik zveze gledate na dosežke Olimpije in Celja v konferenčni ligi in kaj ta uspeha pomenita za ugled slovenskega klubskega nogometa?

Seveda je to za uspeh slovenskega klubskega nogometa izjemno pomembno in to je zgodovinski trenutek. Vse zasluge tukaj je potrebno pripisati klubom, ki so te rezultate dosegli. Gre za Konferenčno ligo, ki jo je UEFA uvedla pred kratkim, ampak kljub temu je priti v skupinski del takih tekmovanj zelo težko, po drugi strani pa prebiti se iz skupinskega dela v izločilne boje nekaj neverjetnega in velika spodbuda za slovenski klubski nogomet. To tudi kaže, da ima slovenska liga kakovost, da ni slaba, kot nekateri naši vrli strokovnjaki radi poudarjajo. Seveda pa v prvi slovenski ligi ni vse idealno, ker vemo, da imamo v nekaterih klubih velike težave, delno z nekaterimi »lastniki«, drugo pa s finančnimi zmožnostmi in organizacijo v teh klubih. Na tem segmentu imamo veliko izzivov.

Korak naprej je naredila tudi ženska članska vrsta na čelu s selektorjem Sašo Kolmanom. Premierno se je prebila v najmočnejši kakovostni razred lige narodov. Kako ocenjujete ta preskok in kaj bo NZS v prihodnjih letih še naredila, da podpre razvoj ženskega nogometa pri nas?

Ženski reprezentanci in strokovnemu vodstvu je res treba čestitati za izjemno dober pristop, dobre igre in uvrstitev v elitni razred (skupino A) po kakovosti evropskih tekmovanj. To je uspeh relativno mlade generacije na čelu s Sašo Kolmanom. V slovenski ženski nogomet se vlaga veliko več, kot se je vlagalo prej. Tu bo treba tudi v prihodnje dajati več pozornosti, saj je to področje, ki se lahko še vedno razvija. Tudi okolje, ne samo športno ali nogometno, ampak okolje cele države, je treba spreminjati, da se ženski nogomet tudi s strani medijev in javnosti gleda nekoliko drugače. Seveda nekatere stvari ne gredo tako hitro, kot pričakujejo nekatere vidne reprezentantke, ki vsak javni nastop koristijo na način, da izpostavljajo negativnosti, namesto da spodbudno govorijo o vsem tem napredku, ki je očiten v ženskem nogometu. Upam, da bo v najvišjem razredu A-reprezentanca nastopala solidno, da se bo imela možnost skozi Ligo narodov še dodatno razvijati in tudi priti v boj za kakšno veliko tekmovanje. Punce imajo potencial, zveza bo delala na tem, da pogoje izboljšuje. Smo na dobri poti in s skupnimi močmi ter obojestransko pozitivnim pristopom lahko naredimo še korak več.

Tudi članska futsalska reprezentanca je brez poraza opravila kvalifikacije za EP 2026, vrsta do 19 let pa je še drugič zaporedoma med štirimi najboljšimi v Evropi. Kako pomemben steber slovenske nogometne zgodbe je futsal in kaj to pomeni v povezavi s cilji, ki so postavljeni za evropsko prvenstvo v Ljubljani?

Slovenska futsalska reprezentanca je zelo dobra, že vrsto let kaže svojo kakovost, skoraj redno se uvršča na EP. Tudi zanimanje za futsal se iz leta v leto povečuje, delo z mladimi tudi daje rezultat. To je pomemben del NZS. Glede na uspehe, ki jih dosega futsal, mogoče tudi vlaganja in prepoznavnost v okolju pri možnih pokroviteljih niso tako veliki in tudi na tem segmentu oglaševanja in vlaganja v prepoznavnost je treba narediti kaj več. Kar pa zadeva EP 2026, smo mi vstopili v organizacijo tega zaradi nekaterih težav, ki so nastale pri drugih dveh organizatorjih, Litvi in Latviji. Na izkušnjah iz leta 2018, ko je Slovenija odlično organizirala futsalsko EP, bomo gradili tudi pristop organizacije tega prvenstva. Nadejam se, da bodo gledalci tudi tokrat prišli v velikem številu, posebej takrat, ko igra slovenska reprezentanca. Prvenstvo bo privlačno, cene vstopnic so tudi privlačne in mislim, da bomo imeli podporo. Predvsem zaradi tega, ker bomo gostili najboljše reprezentance v Evropi in naša pomlajena vrsta, ki je nazadnje na prijateljski tekmi premagala tudi velesilo Portugalsko, kaže, da se obetajo spektakularne tekme v Stožicah.

V slovenskem klubskem futsalu sta Siliko in Dobovec lani pisala domače in evropske zgodbe. Siliko v domači ligi in ligi prvakov, Dobovec v pokalu. Kako ocenjujete širše stanje futsala pri nas, od infrastrukture do dela v klubih, kje vidite največ potenciala za napredek?

Stanje je zelo spreminjajoče. Pojavljajo se klubi, potem nekaj časa ugasnejo, pa se pojavijo novi ... V preteklosti je bila Litija sinonim za futsal v Sloveniji, potem je bila zelo močna regija tolminska, pa Kobarid, potem Maribor, Ljubljana. V teh dveh največjih mestih trenutno nimamo prvoligašev, vendar se pojavljajo Ribnica, Vrhnika, Dobrepolje, Sevnica, Dobovec v Rogaški Slatini in tako naprej. Gre za panogo, ki je primernejša za manjše sredine. Kar se infrastrukture tiče, mislim, da tu ni težav. Ključno je še vedno to, da futsal potrebuje pokrovitelje, vlagatelje. To se vidi tudi v večjih državah, v katerih futsal doslej ni imel neke prave vloge, govorimo o Nemčiji, Franciji, Angliji, a postaja čedalje bolj priljubljen. Mi smo pa seveda veseli, da je naš futsal tako kakovosten, da je del te evropske lige.

Če se vrnemo v klubski nogomet. Na domači sceni sta državna in pokalna lovorika odšli v različna kluba, Olimpijo in Celje, v ženski konkurenci je Ljubljana pripravila presenečenje v pokalu, v ligi pa je spet zmagala Mura Nona. Kako bi ocenili kakovost in privlačnost državnih prvenstev v moški in ženski konkurenci ter kaj bi želeli v naslednjih sezonah še izboljšati?

Moška liga je relativno res izenačena in vsak lahko premaga vsakega, kar je za zanimanje izjemno pomembno. Seveda materialne oziroma finančne zmožnosti niso niti približno enake in imamo koncentracijo bistveno večjih proračunov pri manjšem številu klubov. Pa vendar se manjši klubi z izpostavljanjem oziroma igranjem z mlajšimi, slovenskimi igralci odlično kosajo z velikimi, ki se velikokrat okrepijo s precej velikim številom igralcev iz tujine, tako da je tudi vzdrževanje tega pogona finančno bistveno zahtevnejše in dražje. S temi uspehi slovenskih klubov v evropskih tekmovanjih, ki smo jih omenili prej, se kaže, da slovenski klubski nogomet napreduje. Vendar manjka še ta kulisa, manjka več gledalcev na tekmah, več lojalnosti v lokalnem okolju, več povezanosti med klubom in navijači. Seveda se v nekaterih klubih pojavljajo tudi problemi organizacije in vodenja. Klubi prihajajo na rob preživetja zaradi tega, ker večinoma neustrezni ljudje vodijo te klube, ampak nogometna zveza je in vedno bo pomagala, kolikor je v njenih močeh. Ne more pa reševati finančnih problemov posameznega kluba.

Se pa je v zadnjem času v člansko reprezentanco prebilo kar veliko število igralcev iz slovenske lige. Kako gledate na to razmerje med igralci iz domačega prvenstva in tujine ter kaj bi si želeli videti v prihodnjih letih pri razvoju domačih igralcev?

Zame je to popolnoma normalen proces. Že prej smo govorili, da slovenska liga kakovostno napreduje in da v slovenski ligi igra kar lepo število kakovostnih slovenskih igralcev, prav tako znotraj mlade reprezentance. Veliko igralcev iz mlade reprezentance igra za klube Prve slovenske lige, je še kar nekaj igralcev in potencialov, ki bi bili primerni za igranje tudi v članski reprezentanci. Tudi iz reprezentance U19 nekateri igralci igrajo v prvih postavah slovenskih klubov, nekateri kažejo na potencial, na katerega se lahko resno računa tudi v A-reprezentanci. Ko vse to seštejemo, potem ni naključje, da je kar nekaj igralcev, ki igrajo nogomet v Sloveniji, prišlo do članske vrste. Selektor Kek je to prepoznal in jim dajal veliko priložnosti. Da bi tega bilo več, sta po moji oceni potrebni dve stvari. Eno je, da so trenerji v klubih slovenske nogometne lige pogumnejši in dajo večje možnosti mladim igralcem, drugo pa, da klubi v slovenski ligi ne kupujejo povprečnih ali podpovprečnih tujcev in dajejo raje možnost mlajšim slovenskim igralcem. Ko pogledamo najboljše evropske klube, ali gre za PSG, Arsenal, Real Madrid, Liverpool, Manchester City, ti brez težav zaupajo mlajšim igralcem. In ti jim prinašajo energijo in rezultat. Želim si več tega in poguma, ne toliko »ziheraškega« pristopa nekaterih strokovnjakov v Sloveniji. Prepričan sem, da je potenciala za reprezentance in za klube znotraj slovenskih mlajših selekcij veliko.

V slovenskem klubskem nogometu pa je vse več tudi tujih lastnikov oziroma upraviteljev. Kako kot predsednik NZS gledate na ta pojav, na njihov vpliv, kje vidite prednosti, kje tveganja, če pogledamo tudi primere Celja, Olimpije, Maribora in pa seveda tudi ostalih klubov?

To je stalnica povsod po svetu in temu ni mogoče ubežati. Ključno pa je, da v klube pridejo ustrezni ljudje, ki lahko klubu prinesejo dodatno vrednost in energijo ter pridejo tudi s stabilnimi financami. Tu je odgovornost vodstev klubov, ki izbirajo take partnerje. V večini klubov je zadeva relativno stabilna, imeli pa smo tudi kar nekaj primerov, ko je to bila popolnoma zgrešena zgodba in se na teh zgrešenih zgodbah ljudje, ki vodijo klube, ne naučijo, ampak še vedno rinejo iz slabe v slabšo prakso. Zato je treba biti izjemno previden.

Če pogledate tudi kot poslovnež, kako lahko slovenski nogomet privabi več resnih vlagateljev v klubski nogomet? Se vam zdijo davčne spodbude oziroma olajšave, podobne tistim na Hrvaškem, realna možnost za Slovenijo oziroma kje se po vašem mnenju trenutno najbolj zatika pri privabljanju kapitala v klube?

Več dejavnikov je, eno je infrastruktura, vzdrževanje, drugo je lastnina klubov, tretje so stroški dela oziroma tudi davčni stroški. Na delu davčne zakonodaje se v zadnjem obdobju dela veliko. Pogovarjamo se z odločevalci in mislim, da bo treba tu za športnike narediti nekakšen drugačen davčni pristop. Mislim, da obstaja pripravljenost med odločevalci, da se na tem segmentu kaj naredi, ampak ključno je, da tudi slovenski navijači, ki imajo radi slovenski šport, postanemo lojalnejši lokalnim klubom. Da pridemo v večjem številu, da naredimo pravo kuliso, ki je privlačna za vlaganje in pokrovitelje, in da iz tega dela oglaševalskega denarja potegnemo nekaj še v šport oziroma v nogomet. To ni lahka pot, ampak na tem je treba delati.

Se v zvezi s prvo ligo v bližnji prihodnosti obetajo kakšne večje spremembe, kakšne novosti, na primer pri pravilu doma vzgojenih igralcev, pri tekmovalnem formatu? Kako daleč so dogovori glede novih pokroviteljev, televizijskih partnerjev?

Kar zadeva format, bo ta predvidoma ostal nespremenjen. Kar zadeva število mladih igralcev ali pa obvezo začeti tekmo z mladim igralcem, smo tu v pogovorih s klubi. Poskušamo razumeti tudi njihova stališča in gledanja, tako da se bomo tu skupaj dogovarjali. Glede televizijskih pravic smo v procesu dogovarjanja. Tu imamo določene težave, ker se nam je število konkurentov na en način zmanjšalo zaradi različnih gospodarskih tokov. Kljub temu mislim, da smo na dobri poti, da sklenemo nadaljevanje teh medijskih in sponzorskih pravic še za sezono 2026/27 in da potem v miru do konca leta 2027 odpremo zadevo na novo. Za zdaj smo v fazi dogovarjanja.

V televizijskih prenosih so vse bolj prisotni tudi obračuni druge slovenske nogometne lige in ženske lige. Kako ocenjujete trenutno športno in organizacijsko raven teh dveh lig in kakšne cilje si NZS postavlja glede njihove vidnosti in razvoja v naslednjih letih?

Drugo ligo smo razširili z namenom, da igra več slovenskih igralcev. Prvih pet, šest ekip iz 2. SNL igra zelo dobro in brez težav lahko vstopi v Prvo slovensko ligo. Ženska liga iz leta v leto napreduje. Videli smo, da Ljubljana konkurira Muri, da je zmagala v finalu pokala kljub težkim pogojem. Odlično delo ekipe in njene mlade trenerke Urške Žganec. Tudi mladinski nogomet in mladinsko ligo smo dali na televizijo in prenašamo po eno tekmo. Zanimanje je veliko, pogovarjamo se tudi o tem, da damo žensko A-reprezentanco na eno od najbolj gledanih televizij, tako da na vsak način poskušamo vplivati na popularizacijo nogometa v teh kategorijah in dvig gledanosti, kar bo posledično prineslo nove pokrovitelje.

Ko pogledate čez vse, od klubskih, evropskih dosežkov, do reprezentančnih vzponov in padcev, kaj bi bilo vaše glavno sporočilo navijačem in slovenski javnosti ob koncu tega leta in pogledu proti zboru reprezentance marca 2026?

Mislim, da je ključno, da razumejo, da je podpora reprezentanci nujno potrebna. Dobri rezultati se lahko dosegajo le v dobrem vzdušju in lojalnosti. Pogled naprej je optimističen, imamo zelo dobre nogometaše, kar veliko časa, da se pripravimo skozi prijateljske tekme, odigramo Ligo narodov in pripravljeni dočakamo kvalifikacije za novo EP.

Tekst: NZS/MaK, Naš nogomet, december 2025
Foto: NZS/M24.si