V devetnajstih letih se je na selektorskem stolčku zamenjalo pet trenerjev, vsak je svoji izbrani vrsti dal svoj pečat in vsak po svoje pisal nogometno zgodovino. Bojan Prašnikar je prebil led, Zdenko Verdenik se je s strokovne plati lotil vodenja, Srečko Katanec še vedno drži rekord v zmagah (18), naslednji je bil v selektorskih čevljih najboljši slovenski nogometaš po mnenju UEFE Brane Oblak, peterico pa zaključuje aktualni selektor Matjaž Kek, ki je naredil še korak naprej. V tem času je izbrana vrsta s 134 mesta napredovala do 15 reprezentance sveta.

Skozi obdobja je moštvo raslo, se pomlajalo in nizalo bolj ali manj uspešne rezultate, ki so jih kronali z nastopom na evropskem in dvema svetovnima prvenstvoma. Z zadnjega so se – z razliko od prejšnjih tekmovanj – vrnili kot zmagovalci. Zbrali so štiri točke in nasprotnikom pognali strah v kosti.

Zgodba slovenske nogometne reprezentance ima svoje začetke že daljnega leta 1921, ko je bila v prestolnici odigrana prijateljska tekma med Slovenijo in Francijo. Slovenija je začela s porazom, danes pa niza zmago za zmago in se ne ustraši niti velike Rusije, niti Anglije. Danes ni nemogočih sanj. Z moštvenim duhom premagujejo še tako zveneče države. Ekipa ne potrebuje zvezd, ker to gradi enajsterica na igrišču, igralci na klopi za rezervne igralce ter strokovno vodstvo skupaj. Zdi se, kot da je vse na svojem mestu. Temu v dokaz so tudi rezultati.

Led je prebijal Prašnikar

Ob osamosvojitvi je priložnost na klopi najboljših nogometašev v državi za dobri dve leti dobil Bojan Prašnikar, ki je imel na voljo Simeunoviča, Čeha in ostale fante, strelec zgodovinskega zadetka pa je sredi Talina postal Igor Benedejčič. Prašnikar je imel priložnost prvi okusiti slast zmag, kislost porazov in obžalovanje neodločenih izidov, na selektorsko klop pa je sedel kar trikrat (1992-1993, 1998 in 2002-2004). V vseh treh 'mandatih' je na 25 tekmah je dosegel osem zmag, šest remijev in enajst porazov, moštvo pa je prejelo devet golov več, kot jih je zabilo. Čeprav statistika morda ni toliko dih jemajoča, je Prašnikar še vedno trener z največ lovorikami v državi. Zbral jih je kar devet, tako v državnem kot tudi v pokalnem prvenstvu. Uspešnejši je bil z Mariborom, kot z Olimpijo. Stopil je na pot, ki ni bila utrjena, pa je vseeno uspešno krmilil med velikimi državami, ko je majhna Slovenija prvič imela na voljo svoje nogometaše, a se uspešno postavila na noge tudi kot nogometni narod.

Nadaljeval nogometni doktor Verdenik

Starosta slovenskega nogometa, ki danes uspešno krmili z Interblockom, ki ga želi vrniti med deseterico najboljših moštev v Sloveniji, je reprezentanco vodil med januarjem 1994 in decembrom 1997. V tem času sta ga zaznamovala predvsem nesojena zmaga nad Italijani pod Kalvarijo (1:1) in remi v Splitu (3:3). Na 32 tekmah je vknjižil deset zmag, osem remijev in 14 porazov, razliko v golih pa zmanjšal na zaostanek štirih. Trener Olimpije, selekcije do 21 let in članske A reprezentance je največ izkušenj nabral na Japonskem, kjer je žel tudi največje uspehe kot nogometni trener. Kot ključni element trenerja je opozarjal na delo z mladimi, ki s sabo nosi potrebne izkušnje. Te naj bi prišle v članskih sredinah še kako prav. Današnjo izbrano vrsto opisuje kot moštvo, kjer ni prostora za posameznike, ki bi v ospredje postavili svoje interese. Kar odlikuje to generacijo, so rešitve znotraj igre in ne šablonski nogomet.

Katanec stopil sanjam naproti

Prvi je Sloveniji dovolil sanjati Srečko Katanec. Ta je eden od dvojice, ki je slovenijo popeljal na veliko tekmovanje in hkrati tudi igral za državno trobojnico. V Ljubljani rojeni nogometaš, nogometni trener in olimpijski šampion se je z nogometom srečal pri sedmih, prvič osvojil naslov državnih prvakov s Partizanom leta 1987, osvojil olimpijski bron, igral v finalu pokala UEFA in finalu Lige prvakov in kot tretji Slovenec nastopil na svetovnem prvenstvu. Selektorsko pot je začel leta 1996, ko je prevzel mlado reprezentanco do 21 let, še istega leta sedel na stol članskega selektorja. Že v prvem kvalifikacijskem ciklusu je Slovenijo popeljal na EP v Belgiji in na Nizozemskem, kar je doma sprožilo pravo nogometno evrorijo. Njegova 'Kapo dol!' ponarodi, Slovenija pa postane nogometni narod s himno Predina, Kreslina in Lovšina, ko se fantje preko naslednjega kvalifikacijskega ciklusa kvalificirajo na SP na daljnjo Japonsko in Južno Korejo. Kljub trem porazom je Katanec selektor z največ zmagami (18), kjer prvič dani goli presežejo število prejetih. Ob tem je osvojil tudi 70 točk, kar se zdi neulovljivo.

Vmesni člen je bil Oblak

Po štirih letih Katančeve kraljevine se je na mesto selektorja za dve leti vrnil Bojan Prašnikar, v letu 2004 pa krmilo najboljših žogobrcev v državi prevzame Brane Oblak. V bogati karieri kot igralec, Oblak doseže skoraj vse, kar se doseči da. Igra na poslovilni tekmi Peleja v Riu de Janieru, kot reprezentant na 46 tekmah doseže šest zadetkov, skupaj s Danilom Popivodo kot prvi Slovenec zaigra na SP, kjer je izbran v najboljšo enajsterico prvenstva, UEFA pa ga ob svoji 50. obletnici nagradi kot najboljšega slovenskega nogometaša. Nekoliko manj uspešna je bila njegova selektorska pot, kjer je na 23 srečanjih moštvo zgolj šestkrat popeljal do zmage, ekipa pa je v njegovem mandatu zabila rekordno malo zadetkov. Po porazu z Bolgarijo je njegove selektorske poti konec in čeprav je kot igralec premagal Katanca in Zahoviča, tolikšne slave kot trener ni doživel.

Kek še korak naprej

Popolno nasprotje glasnega Katanca je Mariborčan, ki se je kot aktivni nogometaš upokojil že po treh osvojenih naslovih državnih prvakov. Kot eden od stebrov slovenske osrednje branilske pozicije pa je veljal za zanesljivega igralca. Ob Katancu je tudi on nastopil v državnem dresu hkrati pa stopil tudi na drugo stran. Ko je slekel klubski dres je ostal zvest štajerski prestolnici, sprva kot Prašnikarjev pomočnik, kasneje kot glavni trener. Leta 2006 je bil selektor U15 in U16, samo štiri leta zatem pa že nastopil na mundialu. Ko je komentiral finale predzadnjega svetovnega prvenstva se mu še sanjalo ni, da bo naslednjič že sam del te zgodbe. Še več. Tokratni nastop Slovenije na največjem nogometnem tekmovanju ni bil v znamenju sodelovanja, ampak tudi zmag in slavja. Čeprav je Slovenija nesrečno izpalda potem, ko so ZDA v izdihljajih tekme premagale Alžirce, pa velja izpostaviti zmago nad veliko Rusijo, štiri točke, s katerimi so se Koren, Handanovič, Novakovič in druščina vrnili z juga Afrike ter 15. pozicija Slovenije med nogometnimi velesilami. Kek uspešno lovi tudi Katančev rekord,  s 55 danimi in 40 prejetimi goli pa je ta generacija tako že prekosila vse predhodnice. Ni kaj, če je Slovenija pred leti šla naprej, smo tu ponosno dvigovali zastave, saj so si fantje to zaslužili.

V zadnjih 19 letih je reprezentanca doživela pravi preporod. Iz neprepoznavnega naroda posameznikov, ki so še iz časa Jugoslavije bodli iz anonimnosti ima Slovenija danes moštvo, kjer se glavnina reprezentantov lahko kosa v najmočnejših ligah in proti najboljšim posameznikom. Selektorjem pa uspeva (ne)mogoče.

Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Arhiv NZS