Veliki mož  slovenskega nogometa, tako za časa svoje aktivne kariere, kot tudi v vlogi trenerja in kasneje tudi selektorja, ki je pustil v slovenskem nogometnem prostoru neizbrisan pečat, je zagotovo človek, ki ga je opazila in nagradila tudi širša nogometna javnost. Branko Oblak je bil ob odličnem nogometašu, trenerju in selektorju izbrane vrste mož, ki po merilih Evropske nogometne organizacije spada med najboljše nogometaše držav članic prvih 50 let obstoja te organizacije. Poklon, ki mu ga je UEFA izrazila s tem, govori sam zase. Danes mož, ki neposredno ni povezan z nogometom, bi si pa tega želel, z veseljem pogleda dobro nogometno tekmo, še vedno pa se mu kolca po 'zlatih' jugoslovanskih časih.

Kdaj se je začela 'ljubezen' do nogometa?

Kot otroci smo vsi v Ljubljani trenirali po več športov. Na koncu sem izbral nogomet, ki sem ga sprva treniral po dvakrat tedensko. Vmes me je vleklo tudi k gimnastiki in skoku na smučeh, a prevladala je igra z žogo.

Kdo je bil Vaš  idol v mladih letih?

V tistem času je televizija šele prihajala v naše dnevne sobe, tam nekje leta 1955 in največji idol, ki sem jih tisti čas spremljal, je bil Bobby Charlton. Vse kar je na igrišču počel on, sem se skušal naučiti tudi jaz.

Kakšni pa so spomini na prvega trenerja in kaj ste se naučili od njega?

Kot mlad fant sem si seveda skušal zapomniti in se naučiti čim več, kar so nas trenerji učili na treningih. Če mi je bil trener všeč, sem od njega veliko odnesel, če ne, sem delal tudi malce po svoje. Moj prvi trener je prihajal iz Juga, zato nam je poleg igralskih veščih skušal vcepiti tudi nekaj vragolij. Slovenci smo namreč znani kot pošten narod, kot nogometaš pa moraš biti kdaj tudi malce podmazan.

Se spomnite kakšnih taktičnih veščin ali posebnih treningov s tega obdobja?

Tega je bilo veliko. Najlažje bi to pokazal na igrišču. Taktičnih ni bilo toliko, več je bilo same igre. Imitirali smo igre, ki smo jih videli v živo s strani starejših nogometašev ali po televiziji. V prvem obdobju so bili to člani Olimpije.

Kakšne kakovosti mora imeti igralec Vašega kova?

Imel sem to srečo, da so v Slovenijo prihajali igralci z Juga, od katerih sem se veliko naučil. Tega v današnjem času ni. Slovenska reprezentanca je že bila na SP, kar pomeni, da se tudi pri nas dobro dela. Še vedno pa mislim, da so na nas močno vplivali ravno igralci z Jugoslavije. Zdi se, da smo bili mi bolj tehnično usposobljeni, kot so igralci danes.

Kateri nasprotnik je bil najtežji v Vaši karieri?

Veliko je bilo reprezentanc, ki so bile izvrstne. Anglija recimo, Brazilija, Nemčija, Argentina. Z njimi smo igrali dvakrat in obakrat je na igrišču prišlo do pretepa. Mislim, da je bila najtežja tekma ravno proti njim.

Koliko se je igra Slovenije spremenila od časov, ko ste Vi igrali?

Dandanes so igralci izjemno podkovani. Danes vsi znajo vse. Ni pa nekega naboja, borbenost, ki smo jo izžarevali mi. Tudi sojenje je bilo v tistem času drugačno, kot je danes. V mojem času so sodniki več dopuščali, danes pa se sodniška piščalka oglaša, kot za stavo. Vse je skoncentrirano na hitrost, tehniko, dvojne žoge, ki so danes trikrat močnejše, kot so bile nekoč.

Kaj vam je pomenilo, da ste bili imenovan za najboljšega igralca Slovenije vseh časov?

Imel sem srečo, da sem igral v reprezentanci, ki je bila 4. v Evropi in 8. na svetu. Bil sem na SP, a bili so tudi drugi. Čast je na koncu doletela mene. Seveda je to poseben občutek, nisem pa zaradi tega nič drugačen, kot če tega priznanja ne bi prejel.

Igrali ste tudi proti Peléju. Vam je kdaj ponudil kakšen nasvet?

Z njim nisem govoril, imel pa sem to čast, da sem pa igral proti njemu. Stal sem tudi nasproti Beckenbauerja, Cruyffija. To so bili tistega časa najboljši igralci na svetu. Za mene je Kreuf še vedno najboljši igralec na svetu, čeprav ostali trdijo, da je to Maradona. Od teh sem govoril le z Beckenbauerjem, s katerim sva bila tudi prijatelja.

Bili ste eden prvih slovenskih igralcev, ki ste igrali na SP leta 1974 v Nemčiji. Se še spominjate tega spektakla?

Moram reči, da smo bili zelo dobra ekipa, ki bi lahko kotirala na sam vrh, a smo se zaradi nerešenih problemov okoli denarja pričeli prepirati med sabo in notranje trenje zaradi političnih razmer v tedanji Jugoslaviji se je čutilo tudi v slačilnici, na igrišču. Imeli smo tudi smolo, da smo za nasprotnika dobili Nemce, ki so bili na domačem igrišču enostavno nepremagljivi. Vseeno smo končali kot osmi.

Na tem prvenstvu ste se izkazali tudi s zadetkom proti Zairu v 61. minuti druge tekme skupine B.

Gol je lepa stvar, sploh zato, ker bi prosti strel moral izvajati Džajić, a izvajal sem ga jaz. Ko se je zaletel, sem stekel pred njim in zadel skrajni kot gola. Zaradi tega nisva govorila skoraj pol leta.

Kako se spominjate ene odločilnih podaj, ko ste žogo podali do Popivode?

Na podajo imam dober spomin, na celotno srečanje pa slabega. Vodili smo z 2:0 nato pa izgubili z dvema goloma razlike. Tekma je bila veliko razočaranje tako zame osebno, kot tudi za Jugoslavijo.

Izbrani ste bili tudi v najboljšo enajsterico prvenstva. To je zagotovo velik poklon.

To pove še več, kot da sem najboljši igralec Slovenije. Večje nagrade, kot te, v svoji karieri nisem dobil.

Ste v tistem času kdaj pomislili, da bi se Slovenija kot samostojna država lahko udeležila takšnega tekmovanja?

Jugoslavija je razpadla in šele tedaj se je videlo, kako močan je nogometno ta prostor. Hrvati so prišli na SP, Srbi, Bosancem je malo zmanjkalo, Slovenija se je tja uvrstila že drugič. To priča o tem, da se na tem območju resnično igra dober nogomet. Nihče pa ni v tistem času razmišljal na način, da bomo kmalu vsak zase tekmovali proti nogometnim velesilam.

Kakšne so možnosti slovenske izbrane vrste na tokratnem SP v Južni Afriki?

Imamo ogromno željo po zmagah. Vse kar fantje delajo, delajo z borbenostjo in v tem trenutku smo zelo dobri nasprotnik. Vsakemu vzamemo njihovo igro. Mislim, da bi morali premagati Alžirijo, ostali dve tekmi bosta težki. Upam, da bo Slovenija šla naprej.