print header
print

Zgodovina

 


ZAČETKI NOGOMETA NA SLOVENSKEM

Nogometna igra je v Slovenijo prišla z Dunaja, ki je bilo takrat glavno mesto avstro-ogrske monarhije, kamor smo po državni ureditvi spadali tudi Slovenci, in iz Prage, s katero smo bili Slovenci zelo dobro kulturno povezani. Dunaj se je že od začetka 20.stoletja razvijal v močno evropsko nogometno središče. Zelo dobro nogometni razviti sta bili tudi Praga in Budimpešta, vendar je Dunaj zaradi svojega političnega položaja tudi v nogometu ohranil značaj središča, iz katerega se je nogomet širil v bližnja in oddaljenejša avstrijska deželna središča in mesta. Pot k mladini je nogometu po organizacijski strani utirala tudi tedanja avstrijska oblast, ki je leta 1890 uvedla poleg šolske telovadbe še t.i. igralne popoldneve.


Tako že kmalu po letu 1900 lahko beremo v letnih poročilih srednjih šol na Slovenskem, da so dijaki med drugim zelo radi igrali mejni ali nemški nogomet. Ob tej priložnosti se pri nas prvič pojavi beseda 'football', žal pa se podrobnejši opisi omenjenih iger niso ohranili. V letnem poročilu kranjske osnovne šole iz leta 1869 se priporoča uvedba telovadbe in še posebej igra z žogo - 'žogobitva', vendar podrobnejši opis igre ni naveden. Kasneje začenjajo letna poročila srednjih šol omenjati angleški nogomet, ki je na slovenskih šolskih igriščih zavladal zelo hitro ter postal najpriljubljenejši šport med slovenskimi dijaki. Prvič omenja 'angleški' nogomet leta 1906 letno poročilo gimnazije v Mariboru, kasneje pa tudi poročila gimnazij in realk v Ljubljani, Gorici, Celju, Idriji, Trstu, Novem mestu, Kranju, na Ptuju in v Celovcu ter Beljaku. Nogomet se je razširil v takem obsegu, da so npr. igrali v Ljubljani dijaki obeh slovenskih gimnazij že leta 1908 vsako popoldne v tednu kar po štiri ure in v dveh skupinah, ki so se morale menjavati vsako uro. Igralne popoldneve so nadzirali profesorji, ki so se tudi sicer zanimali za nogomet. V Mariboru so igrali gimnazijci v glavnem na Teznem, v Celju na travniku na Glaziji, v Ljubljani pa v glavnem na majhnem trikotniku v neposredni bližini zdajšnjega letnega telovadišča v Tivoliju.


Tehnika igranja je bila sila enostavna: streljali so samo s "špičko", igrali pa po "horuk" sistemu. Igrišča niso povsem ustrezala pravilom igre, tako da je npr. v Ljubljani namesto 22 igralcev na igrišču igralo le dvanajst ali štirinajst igralcev. Prve prave nogometne čevlje in pravo usnjeno nogometno žogo je leta 1909 v Ljubljano iz Prage prinesel Stanko Bloudek, ki je bil vnet pristaš nogometne igre in tudi sam nogometaš SK Ilirije v njenih začetkih.


Srednješolski nogomet si je hitro poiskal pot izven šolskih okvirov. Tako so nastali prvi nogometni klubi, v katerih so se poleg dijakov zbirali tudi drugi mladi ljudje. Klubi so imeli imena kar po predelih, kjer so igralci stanovali. V Ljubljani so hitro postali znani Šentpetrčani, Prulčani, Šiškarji, podobno pa je bilo tudi v drugih mestih.


Dijaški nogometni klub Hermes iz Ljubljane (1910).

Leta 1910 so v Ljubljani dijaki vseh slovenskih srednjih šol ustanovili svoj dijaški nogometni klub Hermes. Dijaški klub Hermes je bil povsem slovenski in je v takratnem občutljivem obdobju slonel tudi na narodni zavesti. Klub so upravljali dijaki sami in so tako morali skrbeti za opremo, igrišče, organizacijo tekem in vse drugo, kar je potrebno za življenje kluba. Policijskega dovoljenja za obstoj Hermes ni imel, ker je veljal za dijaški klub, vendar pa je moral za vsako javno tekmo zaprositi za policijsko privolitev.

Svoje nogometne klube so ustanavljali tudi dijaki v drugih slovenskih mestih (Gorica, Maribor, Jesenice, Dovje).

9. maja 1911 je bil v restavraciji Roža v Židovski ulici ustanovljen Prvi slovenski footbalski klub Ilirija. Z ustanovitvijo Ilirije se je začela intenzivnejša razvojna pot slovenskega nogometa. Za prvega predsednika Ilirije, ki je imela izrazito slovensko nacionalno obeležje, je bil izvoljen Albin Kandare. Za svojega vzornika si je klub izbral praško Slavijo, ki je predstavljala tedanjo liberalno meščansko Prago. Ilirijani so si svoje prvo igrišče uredili na neravnem travniku ob Tivoliju (kjer sedaj stoji pivovarna Union), že po dveh letih pa so se preselili na tivolski trikotnik, kjer je danes letno telovadišče. V prvem letu obstoja so za Ilirijo igrali že nekoliko starejši gospodje, ki so se prvič srečali z nogometom. Že prvo srečanje z dijaškim Hermesom je Iliriji 1.janurja 1912 prineslo dvoštevilčen poraz (18:0). Kaj hitro so uvideli, da bo za uspešno tekmovanje z drugimi, zlasti avstrijskimi, nemškimi in hrvaškimi klubi, potrebno nekaj ukreniti. Rešitev so našli v Hermesu, kjer so imeli dijaki nenehne težave s pomanjkanjem denarja in policijsko oblastjo. Ilirijani so najprej začeli vabiti posamezne igralce kot goste na tekmah, počasi pa je za Ilirijo začelo nastopati kar kompletno Hermesovo moštvo, ki pa je poudarjalo, da je še vedno Hermes in ne Ilirija. Ilirija se je dijakom oddolžila s tem, da jim je dajala na razpolago opremo, zlasti žoge, dovoljevala treniranje na svojem igrišču in prevzela na svoja ramena celo finančni riziko za nekaj nogometnih tekem, ki jih je moštvo Hermesa igralo z drugimi dijaškimi moštvi in Concordio iz Zagreba. Proces združevanja obeh klubov je potekal počasi in se je zaključil leta 1913.

V klubu pa so bila vse bolj prisotna nasprotja med mladimi igralci in starejšimi funkcionarji, poleg tega pa so Ilirijo bojkotirali avstrijski klubi iz Gradca in Celovca. V teh razmerah je Ilirija odigravala prijateljske tekme le s hrvaškimi moštvi (Gradjanski, HAŠK, Concordia), doma pa je imela Ilirija dolgo časa svojega edinega tekmeca v svojem drugem (rezervnem) moštvu. Leta 1913 se je pojavil klub Vzajemnost, ki pa je že po prvi tekmi z Ilirijo razpadel. Leta 1914 je omenjen SK Olimpija, ki je odigral skupaj z nekaterimi igralci Slovana (ustanovljen 1913) tekmo z Ilirijo.

Po tekmi Ilirija - Slavija Praga leta 1913 v Ljubljani (0 : 10).

Pomemben mejnik v razvoju slovenskega nogometa pa pomeni obisk praške Slavije leta 1913 v Ljubljani. Ilirijani so tekmo 5.avgusta 1913 sicer izgubili z 10:0, zato pa so prvič videli, kako se igra pravi nogomet. Spoznali so, da je za uspehe potrebno sistematično trenirati. Pražani so Iliriji posredovali tudi njenega prvega trenerja Jirkovskega, ki je po gostovanju Slavije ostal v Ljubljani.
Najboljši in najpopularnejši slovenski nogometaši tistega časa so bili Ernest Turk, Stanko Pelan, Stanko Tavčar in Oto Oman (vsi SK Ilirija).

Ob začetku 1.svetovne vojne sta pri nas tako delovala le dva slovenska kluba: Ilirija in Slovan. Nogometno dogajanje je v času 1.svetovne vojne zamrlo in je oživelo šele po koncu vojne oz. po mnogih političnih in družbenih spremembah na našem področju (razpad avstro-ogrske monarhije).

Leta 1913 ustanovljeni Slovan je edini slovenski nogometni klub,
ki je vse do danes ohranil prvotno ime.

 


OBDOBJE 1918 - 1941

Spomladi leta 1919 je najprej obnovila svoje delovanje Ilirija, malo kasneje pa ji je v Ljubljani sledil še Slovan. Drugo nogometno središče je nastalo v Mariboru, kjer sta poleg nemškega SV Rapida delovala še Hertha in Rote Elf (Rdeča enajsterica), v Celju pa so se nogometaši združevali pri Athletik SK (krajše Atletiki). V vseh teh središčih pa so naglo začeli rasti tudi povsem novi klubi: Šparta, Svoboda, Jadran in Primorje v Ljubljani, Olimp v Celju, Amater v Trbovljah ter I.SSK Maribor, ki je postal osrednja celica slovenskega športa v mestu Maribor in okolici. Novi klubi niso bili samo nogometni, temveč so se ukvarjali tudi z drugimi panogami, zlasti z lahko atletiko, ki so jo športna vodstva celo predpisala kot obvezni sestavni del nogometnega treninga, vendar pa je nogomet ostajal prva in najpomembnejša športna panoga športnih klubov na Slovenskem.

Leta 1920 so Primorci, ki so zaradi preganjanja morali zapustiti kraje, ki jih je okupirala Italija, v Ljubljani ustanovili ASK Primorje, ki je v kasnejšem obdobju predstavljal resnega tekmeca ljubljanski Iliriji.
Nogometna igra se je v prvih letih po 1.svetovni vojni na našem področju širila zelo intenzivno, kar kažejo tudi mnogi novoustanovljeni klubi in nogometne sekcije. Tako so nastali poleg že omenjenih tudi nogometni klubi v Trbovljah in celotnem Zasavju, Murski Soboti, na Gorenjskem in v Mariboru ter na širšem štajerskem področju. Prvotna središča Ljubljana, Maribor in Celje tako niso bila več osamljeni otoki, omrežje klubov je zajelo vse večje kraje na Slovenskem.

Ljubljanska radijska postaja je leta 1929 prvič prenašala potek prvenstvene tekme med večnima rivaloma SK Ilirijo in ASK Primorjem. Reporter Mirko Pevalek je ob večtisočglavi množici svoje delo opravljal s strehe tribune na igrišču Ilirije.

Ljubljanska radijska postaja je leta 1929 prvič prenašala potek prvenstvene tekme med večnima rivaloma SK Ilirijo in ASK Primorjem. Reporter Mirko Pevalek je ob večtisočglavi množici svoje delo opravljal s strehe tribune na igrišču Ilirije.

Ustanovitev Ljubljanske nogometne podzveze

23. aprila 1920 je bila v Ljubljani ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza (LNP) kot organ osrednje jugoslovanske nogometne zveze s sedežem v Zagrebu. LNP, ki jo lahko štejemo kot legitimno predhodnico Nogometne zveze Slovenije, je bila ustanovljena z namenom povezovanja in organiziranja vse živahnejšega delovanja nogometnih klubov na Slovenskem. Na ustanovni skupščini LNP je bil za prvega predsednika izvoljen Anton Jug, za podpredsednika Evgen Betetto in za tajnika Slavko Pretnar, medtem ko so bili v odboru aktivni mnogi nogometni zanesenjaki, med drugimi tudi zelo ugledni literarni zgodovinar, publicist in prevajalec dr. Rudolf Mole. Za selektorja reprezentance Slovenije je bil izbran Stane Pelan, nekdaj odličen igralec ljubljanske Ilirije.

LNP je neposredno vodila podzvezno prvenstvo (prvenstvo Slovenije), kvalifikacijska tekmovanja za vstop v podzvezni razred in razna pokalna tekmovanja (tudi del zveznega pokalnega tekmovanja v Sloveniji). Tekmovalni sistem podzveznega prvenstva je ves čas odseval razlike v kvaliteti posameznih moštev, sodelovanje slovenskih predstavnikov v zveznem prvenstvu in v veliki meri tudi notranja nesoglasja med klubi in znotraj njih samih. Tako sta imela v tem obdobju velike finančne težave tudi Ilirija in Primorje, kar je leta 1935 privedlo do ustanovitve novega kluba SK Ljubljana, kamor so se vključili vsi najboljši slovenski igralci. Do leta 1936 je bil najuspešnejši klub v slovenskem prvenstvu ljubljanska Ilirija, poleg nje pa sta bila zelo uspešna tudi ljubljansko Primorje in Maribor. Po letu 1936 je potrebno upoštevati, da je SK Ljubljana kot najmočnejši slovenski klub sodeloval v zveznem ligaškem tekmovanju in zato ni tekmoval v slovenskem prvenstvu. SK Ljubljana je bil v veliki meri slovenski reprezentativni klub, saj so zanj nastopali najboljši slovenski nogometaši (tudi iz Maribora in Celja). Vodilni ljubljanski, mariborski in celjski klubi so odigravali tudi zelo veliko mednarodnih prijateljskih srečanj predvsem z avstrijskimi, madžarskimi in češkimi klubi.

Med kvalitetnimi slovenskimi nogometaši, ki so se uveljavili tudi v jugoslovanskem merilu, je treba poleg Stanka Tavčarja, ki je sodeloval v prvi državni olimpijski reprezentanci, omeniti še Staneta Bertonclja, ki je vrsto let igral za Maribor, Primorje in slovensko reprezentanco, ter vratarja Maksa Mihelčiča, ki se je leta 1927 iz ljubljanskega Hermesa preselil v Zagreb h Gradjanskemu in igral vrsto let tudi za državno reprezentančno moštvo.

Slovenski prvaki 1920 - 1941

1920 SK Ilirija 1930/31 I.SSK Maribor
1920/21 SK Ilirija 1931/32 SK Ilirija
1921/22 SK Ilirija 1932/33 I.SSK Maribor
1922/23 SK Ilirija 1933/34 SK Ilirija
1923/24 SK Ilirija 1934/35 SK Ilirija
1924/25 SK Ilirija 1935/36 SK Ljubljana
1925/26 SK Ilirija 1936/37 SK Železničar Maribor
1926/27 SK Ilirija 1937/38 Čakovečki SK
1927/28 ASK Primorje 1938/39 I.SSK Maribor
1928/29 ASK Primorje 1939/40 SK Železničar Maribor
1929/30 SK Ilirija 1940/41 SK Ljubljana

Moštvo ASK Primorja po zmagi nad Ilirijo leta 1929, ki mu je odprla pot do naslova slovenskega prvaka.


Reprezentanca Slovenije

Slovenska nogometna reprezentanca je leta 1920 odigrala svojo edino tekmo pred 2.svetovno vojno.

5.junija 1920 je v Ljubljani gostovala olimpijska reprezentanca Francije pod vodstvom Julesa Rimeta, kasnejšega predsednika FIFA. Francozi so zmagali s 5:0, Slovenija pa je pod vodstvom Staneta Pelana nastopila v naslednji postavi: Pelan, Mozetič, Schalcker, Deržaj, D.Zupančič, Birsa, V.Zupančič, Dürschmied, Balinc, Oman in Vidmajer.

 


 

OBDOBJE 1945 - 1990

Obdobje od 1946 - 48

V prvem obdobju po osvoboditvi, tako imenovanem fizkulturnem, nogometne zveze ni bilo; poverjeništvo v strokovnem odboru Fizkulturne zveze Slovenije je bilo samo zametek kasnejše samostojne zveze.
Poverjeništvo je bilo v glavnem le posrednik, ki je skrbel za prenašanje navodil sekretariata FZS in njihovo izvajanje na terenu. Administrativno poseganje v vodstvo nogometa je nekajkrat povzročilo nesoglasja med nogometnimi delavci, ki so pričala o nezadovoljstvu na terenu s takim načinom dela, res pa je tudi, da v dobi obnavljanja in težkih razmerah takoj po osvoboditvi delo na obnavljanju v drugačni obliki ne bi bilo tako uspešno.
V prvih dveh letih je bilo treba tudi nogomet popolnoma obnoviti v vseh ozirih: sprožiti začetek tekmovanj in njih obliko, obnoviti registracijo igralcev in delovanje sodnikov, poskrbeti za red na igriščih in še vrsto stvari, potrebnih za uspešno delovanje.

Ustanovitev Nogometne zveze Slovenije

Ob prvi reorganizaciji našega športa leta 1948 je bila 29.maja 1948 ustanovljena (lahko bi rekli tudi obnovljena) Nogometna zveza Slovenije. Prvo leto delovanja je vzdrževala stike s članstvom, nogometnimi klubi in sekcijami prek sedmih poverjeništev, ob reorganizaciji državne uprave leta 1949 pa so tudi na NZS poverjeništva nadomestili z oblastnimi odbori.
Leta 1951 so bili obenem s političnimi razpuščeni tudi nogometni oblastni odbori, nadomestili so jih ponovno s poverjeništvi.
Leta 1952 so bila poverjeništva dokončno ukinjena, namesto njih pa so ustanovili podzveze: prvo leto v Ljubljani, Mariboru in Kopru, leta 1953 v Celju, leta 1954 v Kranju, hkrati pa so sedež koprske podzveze prenesli v Novo Gorico, kasneje pa obnovili koprsko in končno ustanovili še podzvezo v Murski Soboti.
Notranji organizacijski razvoj zveze je v tem času sledil splošnim razvojnim tokovom v zvezi z demokratizacijo vseh področij našega življenja.

Danijel Lepin, predsednik Nogometne zveze Slovenije v letih 1948-50.

Prva notranja ureditev zveze kaže še vse značilne znake administrativnega centralizma, tako v povezanosti posameznih zvezinih upravnih organov kot v odnosih do nižje organizacijske mreže (poverjeništva, oblastni odbori) ter naprej do klubov in nogometnih sekcij. Poleg skupščine, najvišjega upravnega organa, in upravnega odbora, je obstajal še izvršni odbor, ki je skrbel za izvajanje sklepov višjih upravnih organov.
Leta 1953 je najvišji organ zveze postal njen upravni odbor. Izvršni odbor je bil ukinjen, ustanovljene pa so bile razne komisije (mladinska, tekmovalna, finančna, komisija za napredek nogometa itd.), sicer kot organi upravnega odbora, vendar z operativno samostojnostjo. Tako se je upravni odbor lahko posvetil reševanju posameznih načelnih in širših perečih problemov in tako usmerjal razvoj v obdobjih med posameznimi skupščinami. Tak način upravljanja je zahteval od vseh organov vedno tesnejše stike s podzvezami, kar je poglabljalo razvoj demokratičnih odnosov in načina poslovanja s terenom.

Leta 1962 je bil spremenjen položaj podzvez v odnosu do NZS - postale so samostojni kolektivni člani NZS, ki predstavljajo nogomet svojega področja v vodstvenem organu, ki si ga izbirajo sami. Sedanje zveze so se tako oddaljile in spremenile oblike in način dela, tako da niso bile več samo prenašalci direktiv, transmisijska telesa, temveč sta bila njihova glavna naloga samostojna pobuda in delo pri razvijanju nogometa na njihovem območju.

Poleg nogometnih podzvez je pridobila NZS v tem času še dva samostojna kolektivna člana, ki jima je poverjeno samostojno reševanje izredno pomembnih vprašanj. To sta Zveza nogometnih sodnikov Slovenije (ZNSS, ustanovljena 1948) ter Zveza nogometnih trenerjev Slovenije (ZNTS, ustanovljena 1953). V začetku sedemdesetih let so se na NZS zelo veliko ukvarjali s problematiko NZJ - med drugim je bil leta 1971 sprejet nov statut NZJ. Znotraj NZS je bilo potrebno temeljito prenoviti delo v ZNSS, ki se je znašla v krizi. Omembe vreden je razvoj mladinske komisije NZS, kar je pospešilo in intenziviralo delo z mladimi.

V naslednjih letih je bila vsa dejavnost NZS podrejena prilagajanju Portoroškim sklepom, ki pa v vseh okoljih niso naleteli na odobravanje in se nikoli niso povsem uveljavili v praksi.

Vsekakor pa je bil skozi vsa leta viden napredek: porast klubov in članstva v le-teh, strokovno delo z mladimi v okviru mladinskih nogometnih šol, šolanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov.

Sredi osemdesetih let se je počasi, a zagotovo uveljavil tudi mali nogomet, ki ga je leta 1982 NZS organizacijsko vzela pod svoje okrilje.

Klubi

Po osvoboditvi je ohranil staro ime en sam klub, ljubljanski Slovan, vendar so povsod, zlasti pa v večjih krajih, klubi kljub novim imenom nastajali okoli starih jeder. Posebnost razvoja po osvoboditvi so fuzije klubov; potrebe po združevanju več klubov v enega samega pričajo deloma o nenačrtnem, prenaglem ustanavljanju novih klubov, ki niso imeli dovolj življenjskih sil, deloma pa o želji in potrebi, sestaviti po tej poti kvalitetno močnejše moštvo.
Načelno vprašanje, kako priti do kvalitetnih in zlasti konkurence z močnimi moštvi iz drugih republik sposobnih klubov, kako torej reševati vprašanje, ki tare slovenski nogomet že od vsega začetka, je bilo razpeto med dve skupini.
Prva je zagovarjala stališče, da je treba slehernemu moštvu pustiti odprta vrata, da si pomaga samo, predvsem z lastnimi močmi, z lastnimi v klubu vzgojenimi igralci; druga je zagovarjala misel, da po tej poti ne more biti napredka in da je treba zlasti kvalitetna moštva sestavljati načrtno in tako, da se v kvalitetnih klubih zbirajo igralci iz različnih klubov ožjega, pa tudi širšega območja.

NZS se je javno odločila za drugo verzijo in predlagala svojim klubom, naj v tem oziru podprejo republiškega predstavnika v zveznem tekmovanju.

Moštvo celjskega Kladivarja v II.zvezni ligi v sezoni 1964/65.

Predlog je sicer naletel na odpor in bil tudi javno odklonjen, medtem pa je praksa šla po drugi poti: močnejši klubi so si pridobivali igralce iz drugih klubov, ker sami pač niso imeli možnosti, da bi v klubu vzgajali nogometaše od začetka do vrhunca.
Dejstvo, da je privabljanje igralcev prepuščeno zasebnikom ali manjšim skupinam in ga družbene organizacije, v našem primeru podzveze in zveza ne morejo nadzirati, omogoča marsikatero napako in nepravilno ravnanje, zlasti ker so snubljenja vedno povezana z denarjem in v primerih, ko gre za prestopanje v kvalitetnejša moštva, tudi z vrtoglavimi vsotami. Privabljanje igralcev pa je prineslo nov problem. V klubih z območja NZS je premalo tako kvalitetnih igralcev, da bi lahko z njimi zapolnjevali slabosti v moštvih. Od leta 1960 (deloma tudi že prej) opažamo, zlasti v ligaških klubih, igralce iz drugih republik; pojav je postal še bolj izrazit potem, ko sta se uvrstila v najvišje zvezno tekmovanje dva predstavnika iz Slovenije. Ti moštvi nista več predstavnika slovenskega nogometa, temveč gledalce na štadione privablja poleg kvalitete, ki je glavni faktor, še lokalistična zavest, da moštvo obenem predstavlja Ljubljano ali Maribor v I.zvezni ligi.

Pred prvo finalno tekmo za pokal Jugoslavije med moštvoma ljubljanske Olimpije in beograjske Crvene zvezde, 19.maja 1970 na Centralnem štadionu za Bežigradom.

Med najuspešnejšimi moštvi tega obdobja je potrebno na prvem mestu omeniti NK Olimpija, ki je sicer doživljala vzpone in padce, nedvomno pa bila vselej ustrezen reprezentant nogometne Slovenije in eden izmed prestižnih slovenskih simbolov. Vrhunec je dosegla v sezoni 1969/70 s prebojem v finale jugoslovanskega pokala ter nastopom v pokalu pokalnih zmagovalcev proti Benfici. Sredi osemdesetih let je po spletu nesrečnih okoliščin skoraj potonila v slovenski ligi, vendar nato znova zbrala vse moči in pristala v I.jugoslovanski ligi.
Drugi veliki slovenski klub tega obdobja je Maribor. Vijoličasti so I.ZNL zapustili leta 1972 in se dvakrat (72/73 in 78/79) povratku zelo približali, ko so zasedli drugo mesto v II.ZNL-zahod. Po sezoni 1980/81, "aferi žoga" ter posledični izključitvi iz II.ZNL-zahod pa se dolgo niso pobrali.
Pomembna slovenska predstavnika v II.ZNL-zahod sta bila tudi Rudar Velenje, Mura, Mercator, Slovan, medtem ko so se Rudar Trbovlje, Aluminij, Železničar ter Ljubljana dolgo zaman trudili vstopiti v drugoligaško konkurenco. Konec osemdesetih pa je zablestel tudi primorski nogomet in Koper kot njegov najmočnejši predstavnik se je pojavil tudi na zvezni ravni.

Derbiji v SNL so bili prav tako privlačni in dobro obiskani. Prizor je s tekme Rudar T. : Maribor s sredine osemdesetih let.

Reprezentanca

Obenem z zahtevami po kvaliteti pa se je od leta 1945 dalje pojavil tudi prefesionalizem, ki se je razvijal kljub močnemu odporu z vseh strani. Tudi v Sloveniji je namreč prevladalo mnenje, da bi odreči se profesionalizmu pomenilo odreči stotisočem gledalcev gledanje takih tekem, ki jim jih amaterski nogomet ne more dati. Uvajanju profesionalizma navkljub pa je bil slovenski nogomet daleč za nogometom drugih republik Jugoslavije, kar kaže tudi podatek, da je moč po osvoboditvi pa vse do leta 1970 v državni (jugoslovanski) reprezentanci našteti vsega skupaj le tri Slovence: Edija Hočevarja, Ivana Toplaka in Braneta Oblaka.
Kasneje se je situacija tudi na tem področju počasi izboljševala. Obenem s spremembami odnosov med Nogometno zvezo Jugoslavije in Slovenije so postali tudi slovenski nogometaši čedalje bolj cenjeni, prav tako pa se je intenziviralo in izboljšalo delo z mladimi, kar je bistveno vplivalo na kvaliteto.
Sredi osemdesetih se je slovenska nogometna reprezentanca uspešno kosala s selekcijami drugih jugoslovanskih republik ter celo osvojila prvo mesto v konkurenci osmih reprezentanc jugoslovanskih republik, prav tako pa zelo uspešno nastopala z regionalnimi selekcijami sosednjih držav.

Slovenska reprezentanca je v Jajcu osvojila prvo mesto v pokalu Bratstva in enotnosti 1985.


Prizor z mednarodne tekme leta 1988 s Koroško (2:1) v Ljubljani: slovenski reprezentant Jermaniš je že drugič prelisičil gostujočega vratarja.

Čedalje bolj pa so se Slovenci uveljavljali tudi na jugoslovanskem področju. Po dolgoletnem 'sušnem obdobju' so na jugoslovansko nogometno sceno stopili Brane Oblak, Danilo Popivoda, Marko Elsner in Srečko Katanec ter vsi po vrsti dokazali, da so tudi Slovenci vešči te najpopularnejše igre na svetu.

Nastop Srečka Katanca na SP v Italiji 1990 je pomenil pomembno predstavitev slovenskega nogometa. Na sliki v dvoboju s Hässlerjem na tekmi Jugoslavija - ZRN (1:4).

 


 

OD OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE DO DANES

29.6.1991 Predsednik NZS Rudi Zavrl obvesti NZJ, da NZS zaradi agresije na Slovenijo prekinja z njo vse stike.
Predsednik NZJ dr. Marko Ilešič obvesti s pismom predsednika FIFA J.Havelanga in predsednika UEFA L.Johanssona o agresiji na Slovenijo ter o tem, da ne more več opravljati funkcije predsednika NZJ.
18.8.1991 Štart enotne SNL, v katero so vključeni tudi slovenski klubi, ki so dotlej igrali v jugoslovanskih ligah.
18.10.1991 Prvi uradni obisk predstavnika NZS (dr. Ilešič) na sedežu FIFA v Zürichu.
13.11.1991 Pogajanja predstavnikov NZS (Zavrl, dr. Ilešič, Frantar in dr. Stare) s predstavniki NZJ na Dunaju.
20.12.1991 Konferenca NZS v Ljubljani sprejme nadaljnje usmeritve za delo NZS.
27.1.1992 Uradna vloga (obsežen elaborat o slovenskem nogometu) za članstvo v FIFA in UEFA.
27.2.1992 Obisk delegacije NZS na sedežu FIFA in UEFA (Zavrl, dr. Ilešič, Frantar in Šoštarič).
2.3.1992 Zasedanje skupščine NZS z informacijami o sprejemu v FIFA in UEFA.
3.6.1992 Prva uradna meddržavna tekma A reprezentance Slovenije (Estonija - Slovenija 1:1).
24.6.1992 IK UEFA v Goeteborgu prizna NZS začasno članstvo.
2.7.1992 Kongres FIFA v Zuerichu sprejme NZS v polnopravno članstvo.
15.7.1992 Kar trije slovenski klubi (Belvedur Izola, Maribor Branik in SCT Olimpija) so vključeni v žreb za evropske pokale v Ženevi.
1.3.1993 Zasedanje skupščine NZS, na kateri je za predsednika ponovno izvoljen Rudi Zavrl, in 1.seja novega IO v Ljubljani
17.7.1993 Kongres UEFA v Ženevi sprejme NZS v polnopravno članstvo.
17.12.1993 Skupščina NZS sprejme spremembe in dopolnitve statuta NZS ter imenuje generalnega sekretarja Daneta Jošta.
25.1.1994 Imenovanje dr. Zdenka Verdenika na mesto selektorja A reprezentance Slovenije. Dr. Verdenik si je za svojega pomočnika izbral legendo slovenskega nogometa Branka Oblaka.
28.3.1994 Skupščina NZS sprejme program NZS do leta 1998.
25.6.1994 Prvi dan slovenskega nogometa v Žalcu.
7.9.1994 Prvi nastop slovenske A reprezentance v kvalifikacijah za EP v Mariboru (Slovenija - Italija 1:1)
3.3.1995 Zasedanje skupščine NZS s podelitvijo priznanj.
7.4.1995 Sestanek predsednikov oz. sekretarjev prvoligaških klubov z vodstvom NZS.
24. - 28.4.1995 Sodelovanje slovenske kadetske reprezentance na evropskem prvenstvu v Belgiji.
11.7.1995 Žreb za prvo državno prvenstvo v malem nogometu.
26.7.1995 Prvi superpokal NZS s predstavitvijo lige deseterice (SCT Olimpija - Mura 2:1).
30.7.1995 Začetek prve slovenske lige z desetimi člani.
7.9.1995 Enodnevni obisk predsednika norveške nogometne zveze in pomembnega člana IK UEFA in FIFA Omdala.
15.11.1995 Prva številka revije Naš nogomet.
6.12.1995 Odmevna zmaga naše A reprezentance proti Mehiki v Hermosillu (1:2).
12.2.1995 Žrebanje kvalifikacijskih skupin za svetovno prvenstvo 1998.
22.12.1995 Slavnostna skupščina ob 75-letnici NZS s podelitvijo priznanj.
6.6.1996 Podelitev diplom "prvi generaciji" višjih nogometnih trenerjev.
24.2.1997 Na skupščini NZS je izvoljeno novo vodstvo: za predsednika Rudi Zavrl in za podpredsednike dr. Marko Ilešič, Tone Frantar, Ajoz Kovačič, Tugomir Frajman in Črtomir Špacapan. Prav tako je izvoljen nov IO NZS z dvajsetimi člani.
14.3.1997 1. seja novoizvoljenega izvršnega odbora.
18.3.1997 Lepa in odmevna zmaga Slovenije proti sosedom Avstrijcem v Linzu (0:2).
27.4. - 4.5.1997 Sodelovanje slovenske kadetske reprezentance na evropskem prvenstvu v Nemčiji.
20. - 24.10.1997 Kvalifikacijski turnir kadetskih reprezentanc Danske, Turčije in Slovenije v Ljubljani. Na EP so se uvrstili Danci.
18.1.1998 Žrebanje kvalifikacijskih skupin za EP 2000 v Gentu.
19.1.1998 Imenovanje Bojana Prašnikarja za selektorja A reprezentance Slovenije.
23.2.1998 Skupščina NZS sprejme spremembe tekmovalnega sistema (prva slovenska liga z dvanajstimi člani).
16.-23.4.1998 Na Bledu je bil v sodelovanju FIFA in NZS organiziran FIFA Futuro II seminar. Predavatelji za 84 slušateljev so bili sami priznani nogometni strokovnjaki: Gerard Houllier, Ivan Toplak, Terry Casey, George Cumming, dr. Robert Huberty, Juerg Nepfer, Erich Epple, Andres Berlinches in Andy Roxburgh.
17.4.1998 Obisk prvega moža svetovne nogometne zveze FIFA Seppa Blatterja v Sloveniji. Blatter je na Bledu otvoril seminar Futuro II.
1.7.1998 Srečko Katanec postane tretji selektor naše najboljše izbrane vrste v njeni zgodovini.
6.9.1998 Začetek kvalifikacij za EP 2000 v Atenah z remijem (2:2) proti Grčiji.
14.10.1998 Zmaga in poraz naših reprezentantov v kvalifikacijah za EP 2000 (Norveška 1:2, Latvija 1:0).
4.-5.3.1999 Prvi seminar za direktorje in sekretarje klubov 1. in 2.SNL na Brdu pri Kranju.
31.3.1999 UEFA prestavi kvalifikacijski tekmi Slovenija - Albanija ter Hrvaška - Malta zaradi 'vojnih razmer' v tem delu Evrope.
5.6.1999 Začetek niza zmag varovancev Srečka Katanca – zmaga v Latviji (1:2).
28.8.1999 Maribor se s fantastično zmago proti Lyonu uvrsti v Ligo prvakov.
4.9.1999 Z zmago proti Gruziji smo Slovenci vedno bliže Belgiji in Nizozemski.
9.10.1999 Zaključek kvalifikacij za EURO 2000. Kot drugi v skupini igramo še v play-offu.
17.11.1999 Zgodovinski dan. V zasneženem Kijevu naša reprezentanca iztrži remi in – Slovenija je na EURO 2000!!!
7.12.1999 Žreb kvalifikacijskih skupin za SP 2002 Koreja/Japonska.
12.12.1999 Žreb skupin na EURO 2000.
22.12.1999 Na isti dan dve priznanji za naše reprezentante: FIFA jih proglasi za reprezentanco, ki je v tem letu najbolj napredovala, DŠNS pa jim podeli priznanje za najboljše športnike v kolektivnih športnih igrah. Zlatko Zahovič obenem postane drugi najboljši športnik Slovenije.
26.4.2000 V Parizu v tekmi proti aktualnim svetovnim prvakom naši reprezentantje napovedo, da ne bodo tako lahek plen nasprotnikov na evropskem prvenstvu.
10.6.-2.7.2000 Nogometna reprezentanca Slovenije prvič sodeluje na velikem tekmovanju - evropskem prvenstvu v Belgiji in na Nizozemskem. Vsa Slovenija je na nogah! Po dobrih predstavah se vendarle poslovimo že v prvi fazi turnirja, vendar zapustimo v Evropi izreden vtis.
3.9.2000 S tekmo proti Ferskim otokom se začnejo kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2002 v Koreji in na Japonskem.
13.12.2000 Slavnostna prireditev v ljubljanski Operi obeleži 80-letnico NZS. V polni dvorani sta prisotna tudi predsednik države Milan Kučan in predsednik FIFA Joseph S. Blatter, ki v govoru izraža občudovanje nogometnim dosežkom male države.
22.12.2000 Društvo športnih novinarjev Slovenije znova nagradi nogometno reprezentanco in Zlatka Zahoviča - prejmeta priznanji za najboljšo ekipo v kolektivnih igrah ter drugega najboljšega športnika leta v Sloveniji.
26.2.2001 Skupščina NZS in volitve vodstva - posebnih sprememb ni, Rudi Zavrl nastopi že četrti mandat predsednika NZS.
28.3.2001 Ena najrazburljivejših tekem v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Koreji in na Japonskem; Slovenija - Jugoslavija na štadionu za Bežigradom; naša izbrana vrsta s pomočjo Zahovičevega gola v zadnjih minutah iztrži še kako pomemben remi.
5.-6.4.2001 V Nyonu je bil organiziran prvi predstavitveni seminar za pilotske nacionalne zveze, ki sta se ga kot predstavnika Slovenije udeležila Aleš Zavrl (NZS) in Brane Florjanič (ZNL). UEFA je določila osem nacionalnih nogometnih zvez za poskusno uvajanje UEFA licenc za nogometne klube. Poleg Slovenije so v ekspertni skupini še Anglija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Škotska, Španija in Švedska.
1.5.2001 Zmaga naše mladinske reprezentance U 17 na mednarodnem turnirju 'Citta di Gradisca'.
4.6.2001 Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan odlikuje NZS ob 100-letnici nogometa na Slovenskem in 80-letnici delovanja Nogometne zveze Slovenije s Častnim znakom svobode Republike Slovenije.
5.9.2001 Remi na štadionu JNA v Beogradu proti Jugoslaviji pomeni realne možnosti za drugo mesto v skupini 1 ter igranje dveh play-off tekem za uvrstitev na SP 2002.
14.11.2001 Slovenija je na nogah! Slovenija je na svetovnem prvenstvu! Po remiju v Bukarešti Slovenija potuje v Korejo in na Japonsko!
1.12.2001 Žreb skupin na SP 2002. Slovenija je v skupini B skupaj s Španijo, Paragvajem in Južno Afriko.
25.1.2002 Žreb kvalifikacijskih skupin za EURO 2004. Slovenija je v 1. skupini skupaj s Francijo, Izraelom, Ciprom in Malto.
8.4.2002 Trigi Shop, uradna trgovina NZS, projekt merchandisinga NZS, je odprl svoja vrata.
31.5.-30.6.2002 Slovenska nogometna reprezentanca sodeluje na največjem nogometnem dogodku - svetovnem prvenstvu v Koreji in na Japonskem.
21.8.2002 Prva tekma novega selektorja Bojana Prašnikarja v Trstu proti reprezentanci Italije in odmevna zmaga naših.
8.11.2002 Slovenska malonogometna reprezentanca se po prepričljivih zmagah na kvalifikacijskem turnirju prvič v zgodovini uvrsti na evropsko prvenstvo.
2.12.2002 IO NZS sprejme pravilnik za licenciranje nogometnih klubov kot enega ključnih korakov pri uvajanju projekta pri nas.

Piškotki

Spletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke.
Ali se strinjate, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen?

Odpri/zapri