Zlatko Zahovič – najboljši strelec slovenske reprezentance

V sklopu devetdesetletnice prve krovne nogometne organizacije v Sloveniji tokrat predstavljamo igralca, ki je zaznamoval slovenski nogomet v drugem delu devetdesetih in začetku enaindvajsetega stoletja. Najboljšega strelca reprezentance in igralca z največ nastopi smo tokrat predstavili na nekoliko drugačen način.

Začelo se je že v času, ko se je še kot otrok podil za okroglim usnjem, nadaljevalo, ko je srednjo pedagoško šolo zamenjal za zelenice in obrodilo sadove po letu 1996, ko je prestopil v Porto. Ob kolebanju med šahom in nogometom je prevladalo slednje, kjer je pustil neizbrisen pečat tudi v državnem dresu. Z 80 nastopi in 35 goli velja za najuspešnejšega nogometaša samostojne Slovenije.

Sicer nogometa danes ne igra več, redko poseže tudi za figurami v šahu, pa zaenkrat uživa v vlogi športnega direktorja štajerskega nogometnega velikana NK Maribor, za katerega je tudi sam želel igrati. Namesto vijoličastega dresa pa je oblekel številne tuje. Iz Kovinarja je prestopil v Beograd, kjer pri Partizanu zaradi nogometašev svetovnega kova sprva ni dobil veliko priložnosti, vmes odšel k Proleterju in tam navdušil Ivico Osima. Ta je v mladem nogometašu videl naslednika nogometašev iz generacije Dragana Stojkoviča in ga nemudoma vrnil k Partizanu.

Tam je igral še z dvema Slovencema Darkom Milaničem in Đonijem Novakom. Njegovi močni in natančni streli pa so ga hitro izstrelili med zvezde. Kot strasten navijač Partizana je bil seveda navdušen, da lahko tudi sam igra v dresu tega jugoslovanskega kluba, obenem pa se je ves čas zgledoval po Milku Đurovskemu.

Za časa svoje aktivne nogometne kariere je bil zagotovo nogometaš številka 1. Med drugim je igral tudi proti velikanom, kot sta italijanski Milan in angleški Manchester United. Svoja najlepša nogometna leta in spomine povezuje s Portugalsko. To je bil velik klub, z vsaj 35.000 navijači na tekmo, kar v Sloveniji glede na kapacitete, sploh ni predstavljivo. S Portom je osvojil številne lovorike, igral v Ligi prvakov in osvojil njihovo državno prvenstvo. Kar 27 od skupno 70 golov je realiziral na zahodnem delu Iberskega polotoka.

Po finalu v Ligi prvakov, kjer je zaigral v dresu Valencie, si je želel nastopiti še na svetovnem prvenstvu, kar se mu je tudi uresničilo. V novem tisočletju, ki ga je reprezentanca otvorila z nastopom na evropskem prvenstvu, je dve leti zatem sledila še svetovna konkurenca. Je pa res, da mu je bolj kot Japonska in Južna Koreja v spominu ostala tekma proti Jugoslaviji leta 2000. Gre za legendarno srečanje, kjer sta državi remizirali. Tekma, polna čustvenih pretresov je Slovenijo Evropi, svetu in celotnemu nogometnemu prostoru predstavila kot fenomenalno reprezentanco, čeprav se je dvoboj rezultatsko zaključil zgolj solidno. Vtis, ki ga je pustila za sabo, pa je še dolgo odmeval po Evropi. V tem vidi čar nogometa.

Sam pravi, da tisti ki želijo uspeti, tudi uspejo. Potrebno je verjeti vase, biti ambiciozen, hrepeneti po uspehu in obenem tudi garati zanj. Seveda so ob tem potrebne žrtve in ogromno dela, a se to na koncu tudi poplača. Športniki pa živijo za to, da odločijo tekme v korist svojega kluba ali države. Pri tem je imel prste vmes tudi Zahovič. Svoj prvi reprezentančni nastop je zabeležil novembra 1992 proti Cipru, zadnji gol pa dosegel v Ženevi na prijateljski tekmi, ko je zmanjšal zaostanek za Švico (2:1). Strelski pohod je sicer začel dve leti po prvem vpoklicu v izbrano vrsto, zmage pa se je veselil 27 krat.

Skupno je Zlatko Zahovič 16 let svojega življenja posvetil aktivnemu igranju nogometa in mrežo zatresel na vsakih 192 minut, a nostalgije po časih, ko je še obul kopačke in oblekel ta ali oni dres, ni. Potrebno je gledati naprej, pravi. Morda bo v prihodnosti posegel tudi po trenerskem delu. Na Portugalskem je namreč naredil najvišjo trenersko šolo, eno izmed najboljših v Evropi, kjer predavata tudi Scolari in Mourinho.

Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Arhiv NZS