Mladi Primorec se je z nogometom najprej srečal na ulici, ga pri šestih letih začel igrati v Biljah, kasneje pa ga je iz Nove Gorice zaneslo na Nizozensko. Tam redno opozarja nase, saj skoraj ni tedna, ko ne bi dosegel zadetka in to je pritegnilo tudi selektorja. Kek ga je odpeljal v Južno Afriko, 188 centimetrov visoki fant pa je zasijal na dvoboju s Ferci, ko je dosegel kar tri zadetke. Po Primožu Glihi in Milenku Ačimoviču se je kot tretji vpisal v izbrano druščino. Trije zadetki v šestih nastopih za člansko izbrano vrsto niso ravno mačji kašelj.
Mladi Primorec se je z nogometom najprej srečal na ulici, ga pri šestih letih začel igrati v Biljah, kasneje pa ga je iz Nove Gorice zaneslo na Nizozensko. Tam redno opozarja nase, saj skoraj ni tedna, ko ne bi dosegel zadetka in to je pritegnilo tudi selektorja. Kek ga je odpeljal v Južno Afriko, 188 centimetrov visoki fant pa je zasijal na dvoboju s Ferci, ko je dosegel kar tri zadetke. Po Primožu Glihi in Milenku Ačimoviču se je kot tretji vpisal v izbrano druščino. Trije zadetki v šestih nastopih za člansko izbrano vrsto niso ravno mačji kašelj.
Nogomet igraš že vse od šestega leta. Kaj je tisto, kar te navdušuje pri njem?
Gre za nepredvidljiv šport, kjer nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. Ravno to me je pritegnilo k nogometu in zaradi tega ga tako rad igram zadnjih 14 let.
Na selektorja si opozoril z dobrimi predstavami na Nizozemskem. Je igrati za Slovenijo največ kar lahko športnik doseže v svoji karieri?
Igrat za svojo reprezentanco je zagotovo največ, kar lahko športnik doseže. Tu res igraš s ponosom in si še toliko bolj želiš, da bi se dokazal.
Prva kvalifikacijska tekma v prvi postavi – trije zadetki. Kakšen je ključ za te gole?
Nekega ključa oz. recepta kako to doseči ni. Daš pač vse od sebe, če se ponudi priložnos in žoga leti proti tebi, je vse kar narediš, dober udarec, s katerim skušaš premagati nasprotnikovega vratarja.
Kaj je pomembneje – dobro urejen klubski status ali igra za državo?
Oboje je pomembno, saj šele potem, ko imaš dobro urejen klubski status imaš možnost, da te selektor opazi in pokliče v izbrano vrsto. Dobra igra v reprezentanci pa ti odpira možnosti, za kakšen dober prestop. Predvsem si tu opazen. Več tekem, kot imaš v nogah, lažje se tudi prebiješ v reprezentanco, takoda se to dvoje pravzaprav dopolnjuje in ne izključuje.
Kolikšna je konkurenca na tvojem igralnem položaju?
V klubu imam kar veliko konkurenco, obenem pa se je potrebno zavedati, da je vsak nogometaš nadomestljiv. Ravno iz tega razloga je potrebno garadi in se vsakodnevo dokazovati, zato, da v času tekem dobiš svojo priložnost, ki jo lahko z zadetkom ali kakšno dobro potezo pri trenerju tudi upravičiš.
Kaj je odlika dobrega nogometaša?
Dobro se mora gibati, imeti pregled nad igro in občutek za prostor. Dobro je, če je hiter in zna odreagirati v vsakem trenutku tekme.
Hitro si domače zelenice zamenjal s tujimi. Kaj na Nizozemskem najbolj pogrešaš?
Manjka mi slovenska hrana, na vse ostalo sem se nekako privadil. Še najtežje se je bilo naučiti jezika.
Kakšna je razlika igrati v domačem prvenstvu in v tujini?
V tujini je vse težje. Ob tem, da je večja konkurenca, je igra hitrejša, taktika in hitrost igre sta na povsem drugem nivoju. Sicer pa se dela podobno, kot v Sloveniji, a ta konkurenca nas žene naprej. Nikoli ne veš, kdo te lahko že jutri zamenja na tvojem igralnem položaju. Sam sem se na začetku kar lovil, ko pa sem ujel njihov ritem, sem se hitro navadil nanj.
Zakaj si izbral Gröningen? V igri je bilo namreč več klubov, tudi Fiorentina?
Že od vsega začetka me je pritegnil ta klub. Enostavno čutil sem, da je to prava odločitev in do danes je še nisem obžaloval. Ko sem se osredotočil na Gröningen, me druge ponudbe sploh niso pritegnile. To je bila najboljša pot za moj razvoj, kar potrjuje tudi napredek v igri zadnjih nekaj let.
Od katerega trenerja si se največ naučil?
Vsak trener me je naučil nekaj novega in ne bi bilo pravično, da bi izpostavljal zgolj enega. Morda si kot mlajši bolj zapomniš napotke, ko se stvari šele učiš, sedaj pa prav pridejo nasveti kako izboljšati to, kar že obvladam.
Kateri nogometaš je tvoj vzornik? Zakaj in kaj on ima, pa tebi manjka in si želiš?
Moj vzornik je Zlatan Ibrahimovič. Ima izvrstno tehniko, moč, dober strel. Sam še ne znam tako dobro uporabljati telesa, kot ga med igro on. To je cilj, ki ga želim doseči.
Nosiš številko 11. Je za tem kakšna zgodba?
Ne, za številko se ne skriva nobena zgodba, niti mi ni posebno ljuba. Bila je prosta in tako so mi jo kar nekako dodelili.
Se spomniš kakšne svoje dobre tekme?
Najbolj sveža je ta s Ferskimi otoki, ki je bila res fenomenalna. Polne tribune, nov stadion, občutek je bil res neverjeten. Ta večer je zagotovo eden tistih, nepozabnih v karieri. Ob tem mi je posebno tudi gostovanje Gröningena pri AZ Alkmaarju, kjer smo zmagali z izidom 0:1, sam pa sem prispeval odločilni gol za zmago.
Imaš kakšen ritual, ko zadaneš?
To je odvisno od emocij, ki spremljajo zadetek. Nimam vnaprej pripravljenega rituala ali kakšnega, ki bi ga vedno ponovil. Gre za pristno veselje, ki ga deliš s soigralci. Nenazadnje, nogomet je ekipni šport.
Kaj razmišljaš v trenutku, ko proti nasprotnemu vratarju sprožiš strel?
Vse kar ti gre takrat po glavi je to, da moraš zadeti.
Kako pa je, ko sodnik dosodi najstrožjo kazen ali pa pri prostem strelu z bližine – na kaj si pozoren takrat?
Pri izvajanju najstrožje kazni ponavadi čakam na vratarjev odziv, če trzne v katero smer in pri tem žogo pošljem na nasprotno nogo. Drugače pa sem osredotočen na to, da ciljam v spodnji kot vrat. Posebnega razloga za to ni.
V Sloveniji si nazadnje igral za Novo Gorico – še stiskaš pesti zanje?
Slovensko ligo spremljam preko interneta in še vedno ostajam navijač Gorice, čeprav sam že nekaj let ne igram zanje. Še zmeraj imam kontakte z nekaterimi igralci, s katerimi si izmenjamo mnenja, izkušnje s tekem, ...
Spremljaš še kateri drugi šport poleg nogometa?
Rad pogledam kakšno dobro košarkarsko, rokometno tekmo, tudi tenis.
Zakaj si se sploh odločil za nogomet?
Že kot majhni smo fantje tekali za žogo po ulici in si tako krajšali čas. Navdušenje s tega obdobja ostaja in tako sem se priključil usmerjeni vadbi. Bil sem tudi na poletnem nogometnem taboru v Bohinju, kar je pozitivno vplivalo na moj razvoj, saj je strokovno zadeva dobro podprta, fantje pa smo tam dobili končno potrditev, da delamo dobro in je potreben le naš trud, da nam bo uspelo v življenju postati dober nogometaš.
Največji uspeh v karieri?
Mislim, da tisto najboljše šele pride. Zagotovo se ne bom zadovoljil le z zadetki in igranjem v dobro urejenem klubu. Vsak si želi odigrati svojo 'tekmo življenja', izkusiti veliko tekmovanje, biti del zgodovine. Upam, da bo tudi moja pot šla v tej smeri.
Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Drago Wernig - TAKA
