Nekdanji selektor o obračunu v Litiji
Tako kot imam v navadi, sem se tudi tokrat v petek zvečer odločil za obisk futsal tekme v litijski športni dvorani. K domači Litiji v goste prihaja zame že dve desetletji zelo spoštljivo moštvo Bronxa, katerega več kot uspešno vodita brata Stanič s svojimi sodelavci.
Težko bi se opredelil za vnetega navijača domače ekipe, ki na tribuni pušča svoj glas, na gostovanja pa hodi s šalom za vratom, dejstvo pa je, da obstaja velika simpatija do fantov, ki nastopajo za moštvo, ki ga že vrsto let sestavljata moja velika prijatelja brata Tone in Andrej Vrhovec. Brez lažne skromnosti se zavedam, da sem tej ekipi v obdobju nekje med leti 1985 do 1996 tudi sam dal kar precej kot igralec, še posebej pa v obdobju 1993 do 1996, ko smo skupaj postavili zelo dobra izhodišča tako na strokovnem kot na organizacijskem ustroju do danes najuspešnejšega kluba.
Kaj lahko na današnji tekmi pričakujem od ekipe, ki bo igrala na krilih dveh visokih gostujočih zmag v Sevnici (še ena moja velika simpatija), vendar proti mladim, neizkušenim in po odhodu Sebastijana Drobneta še oslabljenim moštvom in proti Dobovcu, igralsko zelo kvalitetnemu moštvu, ki pa se je po izjavah sodeč predalo že teden dni pred gostovanjem Litijanov.
Pomisleke mi vzbuja tudi nov trener na klopi domačih Tomi Horvat, sicer najboljši slovenski strelec dosedanjega obdobja. Pomisleki se mi vedno pojavljajo izključno iz enega in istega preprostega razloga, kajti sam osebno ne pozdravljam vodenja ekip bivših soigralcev.
Sem že v letih, ko z veseljem spoznam svojo napako in napačno predstavo, kar mi je šlo pred leti zelo težko iz jezika. In tudi tokrat je bilo tako, vsaj kar se Tomija tiče. Bravo Tominho!
Igra, ki jo je v obeh fazah prikazala ekipa Litije si zasluži čisto desetko.
Agresivnost vseh igralcev domače ekipe, ki so stopili na parket je bila neverjetna, redko videna na naših parketih, končno pravilni presing je prinašal odvzem žog po tekočem traku. Postavitve posameznih igralcev kot tudi ekipe v obrambni preži je bila paša za oči, izhodi na nevarne udarce pravočasni, vse kar pa je vseeno »ušlo« pa je zanesljivo ukrotil odlični, vendar na trenutke brez potrebe nervozni vratar Darko Tokič. Škoda, da ni nekaj deset minut priložnosti za ponovno aktivacijo dobil tudi rezervni vratar Damir Puškar, seveda, če je v zadovoljivem zdravstvenem stanju. Igra v napadu je bila polna domiselnih potez, vztrajnosti, iskanja pivota (kar je Litiji zelo manjkalo v prejšnjih sezonah), kjer mladi Pantič z nekaj manjšimi popravki lahko doseže vrhunstvo na tej poziciji. Žoga in igralci so potovali hitro, praktično brez odvečnih potez zadrževanja žoge posameznikov oziroma so storili to takrat, ko je bilo potrebno. Ni moj cilj izpostavljanje posameznikov, če si to res ne zasluži v pozitivnem ali negativnem smislu, vendar ne morem ne izpostaviti neverjetno motiviranega in agresivnega Gorazda Drobniča, od katerega po letošnjem slovesu od reprezentance resnično nisem pričakoval takšne ambicioznosti. Bravo Gogi! Agresivno je igral celo vso svojo kariero v napadu maestralni, v branjenju pa vso svojo kariero vprašljivi Mile Simeunovič! Neizpodbitno dejstvo pa je, da se rojeva nov meteor slovenskega futsala Alen Fetič, kar mora veseliti vse ljubitelje tega prelepega športa. Seveda mu preostane še veliko dela, vendar fant je na poti, s katere ne sme zaviti.
Ne bom dejal, da se še bolje ne more, vendar iz dvorane sem odhajal »poln« prijetnih občutkov in želje, da se to ponavlja vsak petek in da k takšni igri strmi čim več slovenskih moštev.
Vse to se je dogajalo na tekmi, kjer je Litiji nasproti stal soliden tekmec. Igralska zasedba ekipe iz Škofij ni slaba in je tudi dobro vodena. Ekipa je v 1.polčasu poizkušala igrati, na trenutke so bili popolnoma enakovredni in tudi nevarni, dejstvo pa je, da jih je »dokončal« hitro prejeti 4.gol na začetku 2.polčasa, ko je bil njihov odpor končan. Meni osebno je ugajal Aleš Šmon, ki bi lahko igral zelo kvaliteten futsal, precej več pa sem pričakoval od reprezentanta Marka Hrvatina.
Skratka, to kar trdim že kar nekaj časa, mi je potrdil tokratni nastop Litijanov, predstave Oplasta predvsem proti Sportingu v Ligi prvakov in nenazadnje kar nekaj nastopov slovenske A in mlade reprezentance: slovenski futsal je primerljiv s svetovnim na najvišjem nivoju. Oklestimo se svoje pregovorne majhnosti, prevzemimo odgovornost, prevzemimo vlogo favorita, ko je to potrebno in se na papirju boljšim postavimo po robu hrabro in brez strahu. To zmoremo!
Dušan Razboršek, nekdanji selektor slovenske reprezentance
