»Lani je bil obstoj in prenos znanja na mlade. Začeli smo s Simonom tako kot zdaj z Alanom, potem je Simon nehal, ker je imel težave z zdravjem. Nasledil ga je Aleš Kocjancič. Naša prioritete je bila sredina. S prejšnjo ekipo smo bili veliko močnejši, večina prve četvorke nas je zapustila. Ostali so nam samo mladi igralci. To že veliko pove, da je letos ogromna sprememba Izogniti se bomo morali zadnjim mestom.«
Nekdanji slovenski reprezentant Slaviša Goranovič je svoj mir in klub našel v Italiji, kjer igra v zasedbi Partenopa, pred dnevi pa je z zasedbo gostoval v Ajdovščini.
V novi sezoni imate pri klubu Partenope novo vlogo na igrišču ...
»Mislim, da moramo pogledati zgodbo z druge strani, predvsem motivacijske, igra je užitek, težje se je pripraviti na trening. Za to je treba največ motivacije. Prejšnjo sezono sem zdržal ravno zato, ker sem bil dobro pripravljen, čeprav je nivo lige zelo zelo nizek. Skoraj vse tekme sem igral od začetka do konca, brez menjav. V svojem ritmu, ki je bil včasih precej visok. Kar se tiče mojo vloge pa: v prejšnjih klubih sem opravljal vlogo napadalca, a vem, da sem se naučil nekaj novega tudi za pozicijo playmakerja. Verjamem, da bi to tudi prej lahko počel, ampak so bile okoliščine drugačne. V ekipah, ki sem igral, je bil vsak zadolžen za nekaj, jaz sem opravljal to, kar sem znal.«
Kakšni so torej cilji vaše ekipe?
»Lani je bil obstoj in prenos znanja na mlade. Začeli smo s Simonom tako kot zdaj z Alanom, potem je Simon nehal, ker je imel težave z zdravjem. Nasledil ga je Aleš Kocjancič. Naša prioritete je bila sredina. S prejšnjo ekipo smo bili veliko močnejši, večina prve četvorke nas je zapustila. Ostali so nam samo mladi igralci. To že veliko pove, da je letos ogromna sprememba Izogniti se bomo morali zadnjim mestom.«
V pripravljalnem obdobju ste igrali že s slovenskimi ekipami, med temi tudi s Puntarjem. Kako igrajo Tolminci v primerjavi z leti, ko ste igrali še v 1. SFL?
»Opaža se velik napredek. Morda tudi zato, ker sem prej futsal gledal z druge perspektive. Veliko je gibanja. Sem pa opazil sledeče: ne vem, koliko prave motivacije imajo naši fantje. Videti je, da je za Slovence nekaj zanimanja s tujine, to sta pokazala Kristjan in Sebastjan ter Rok. Po drugi strani pa naj ne zamerijo, vendar pa se še nekaj časa ne bodo približali tistemu nivoju, na katerem je igral Mile Simeunovič.«
Ki kljub letom še vedno drži svoj nivo …
»Ko me včasih kdo vpraša, kako pri svojih letih zmorem igrati futsal, pomislim prav na Mileta, ki je še starejši. Potem si človek reče, le zakaj se ne bi mogel pripravljati morda pri celo 55 ali 60 letih. Verjamem, da me čaka še nekaj let v futsalu.«
Ko sva omenila Litijo, letos jim je uspel velik met, preboj med 16.
»Pohvalil bi Litijo za izjemen uspeh v ligi prvakov. Definitnivno sodijo med najboljših 16. Prebili so se naprej, četudi niso bili v najboljši kondiciji. Ugnali so Gruzijce, te ekipe sicer ne poznam prav dobro, vendar če se ne motim, sem že igral proti njim. Litija je bila rahlo oslabljena, glede na to, da ni Dejana in Kristjana, ni Mehiča pa mlajšega Vrhovca, to je minus, o katerem je treba razmišljati.«
Mislite, da v slovenskem futsalu sledi korak naprej?
»Odvisno je od volje ljudi. Škoda recimo za naš goriški konec, ker ni nekaj resnega, po drugi strani pa imamo srečo, da se nekateri še vedno ukvarjajo s futsalom, kot denimo v Ajdovščini. Soigralci me sprašujejo, če obstaja kakšna D, ali F liga, pa so bili precej presenečeni, ko sem jim povedal, da je druga liga najnižji nivo. Povedal sem jim še, da bi zelo dobro odigrali fantje tudi na kakšnem vaškem pikniku ali zimski ligi. Bili so presenečeni nad kakovostjo igre.«
Kdo po vašem mnenju bi bil od slovenskih igralcev pripravljen za tujini?
»Mislim, da se moramo vprašati najprej to, kaj pomeni profesionalizem. Veliko igralcev tega ne razume, tudi jaz nisem, čeprav nisem hrepenel po tujini. Prva stvar je zagotovo finančna eksistenca, ampak jaz v vseh svojih letih nisem zanemaril poklicne poti. Vedel sem, da se od malega nogometa v Sloveniji ne da živeti pa morda tudi v tujini ne. Poglejte, če mi nekdo ponudi 3000 evrov, potem je to še vedno premalo za mojo svobodo. Nastaja problem jezika, menjave okolja, prijateljev … Precej je odvisno od tega, iz kakšnega okolja izhajaš, kje si odraščal.Igralec mora biti pripravljen na vse to. Ob vsem tem pa je treba imeti neko varovalo, kaj se zgodi, če se mi kaj zgodi. Futsal vseeno ni tako rentabilen šport, da bi se dalo od tega živeti. Če se vrnem k vprašanju, dobro vidim Fetiča, ki je na pravi poti, lepo je izkoristil svoj čas v Litiji.«
Potem bi vi, če bi imeli še enkrat 25 let, in dobili ponudbo 3000 evrov plače v tujini, sprejeli?
»Grem, definitivno, bi poskusil, pa morda če samo za pol leta. To bi sporočil vsakemu igralcu. Tvegati kakšno leto, se splača. Ob vsem tem pa bi se zagotovo zavedal, da bom v tujini morda doživel tudi kakšno razočaranje.«
Tekst: M.P.
Foto: M.P.
