Slaviša Goranovič navdušuje v Italiji, kjer bi rad še naprej igral

Leta 2010 je osvojil slovensko zlato žogo, letos pa se je boril v italijanski C ligi v dresu ekipe Partenope. Slaviša Goranovič se je odločil, da pri 34 letih pred futsal postavi službo in prav italijanska nižja liga mu je omogočila, da malega nogometa ni postavil povsem v kot.

Po dolgih letih igranja v Sloveniji, ste se odločili za italijansko C ligo, kako je šla sezona?
»Moram priznati, da je bila sezona uspešna, glede na to, da sem šel v negotovo sredino. Nisem vedel, kaj me čaka. Simon Rosič me je prepričal, da pridem v Trbiž. Žal se je nato on poslovil zaradi operacije hrbtenice, tako da sem ostal sam. V Italijo sem se odpravil predvsem iz dveh razlogov. Zaradi futsala in jezika. Glede na to, da že nekaj časa živim ob meji, sem se hotel navaditi italijanščine.«

Italijanski futsal je verjetno drugačen od našega …
»Da, gre za drugo dimenzijo. Gre za drug jezik, drug sistem igre. V teh nižjeligaških klubih lahko igra samo en tujec. Slovenci smo tujci, kljub temu da smo v EU. To je največji problem. Futsal je kolektivni šport, ki zahteva, da se igralci ujamejo med seboj. Tu sem se znašel v novi vlogi, ki je v Sloveniji nisem še imel. Strelsko sem bil uspešen. Če bi imel še v zasebnem življenju nekoliko več časa, bi se lahko še bolj posvetil treningom. Sredi sezone se je namreč že začelo kazati, da je morda malo težko uskladiti službo in treninge.«

Kakšna pa je kvaliteta, s katero ligo bi se lahko primerjala 1. SFL?
»Ta liga, v kateri igram, se definitivno ne more primerjati s slovensko prvo ligo. V Italiji se futsal deli na lige A1, A2, potem B in C. B liga bi se lahko nekako primerjala s slovensko. Tu so že zelo kvalitetni Brazilci, pa tudi gostovanja so bolj oddaljena. V C ligi je najdaljše gostovanje nekje 30 kilometrov stran. Gre za neko področno ligo. V B ligi pa so nasprotniki oddaljeni že po 500 ali 600 kilometrov, kar zahteva že bolj profesionalen pristop. Če pa povzamem, slovenski igralci bi po svoji kvaliteti mirno lahko igrali v B ligi.«

Vas je pa kar nekaj Slovencev v teh nižjih italijanskih ligah …
»Po dolgem času sem videl Gregorja Kofola. Prejšnjo sezono je bil v mojem klubu. Lani se ni dogovoril za nadaljevanje sodelovanja. Ekipa Slaviše Božiča se je uvrstila v B ligo. Mislim, da ima on še najboljše pogoje med Slovenci. Njegova ekipa Palmanova je bila nekoč že v A2 ligi, imajo kvalitetno ozadje. Če naštevam naprej. Miodrag Vajkič je igral tudi v B ligi, tudi on je bil nekoč član Gorice.«

Kaj in kako pa v naslednji sezoni?
»Kar nekaj klubov me je poklicalo. Odkar sem se podal v poslovne vode, dajem prednost temu pred futsalom. Če bodo poslovne obveznosti vse večje, bi se morda tudi odločil, da zaključim s futsalom. Ne vem še točno. Imam pa kontakte. V C ligi bi igral lahko za kateri koli klub. Če bom nadaljeval, bom vztrajal v isti ligi, saj mi B liga, v kateri bi po znanju lahko igral, ne dovoljuje usklajevanja s službenimi obveznostmi. To pač ne gre. Gostovanja so dolga, treba je veliko potovati. Serie B me torej ne zanima.«

Vrnitev v Slovenijo ne pride v poštev?
»Kaj pa vem … Možnosti so majhne. V moji bližini ni kluba, ki bi mi ustrezal. Trenutno mislim, da vlagam premalo energije v futsal, da bi lahko nastopal recimo za Puntarja ali v Kobaridu, kjer delajo predvsem z mladimi. To počnejo dobro in tako je prav. Kakšnih drugih ponudb iz Slovenije ni.«

Se je letošnja sezona 1. SFL iztekla po vaših pričakovanjih?
»Bistvenih presenečenj ni bilo. Litija je dokazala, da ima adute. So izkušeni. Mile Simeunovič potrjuje, da je še vedno med najboljšimi. Preseneča me predvsem to, da so bili klubi z veliko mladim potencialom premalo taktični. To je Litija izkoristila. Dodelali so igro z vratarjem … Negativno me morda preseneča padec Dobovca, več sem pričakoval od njih. Škoda, da ni več klubov na tem nivoju, da bi lahko parirali Litiji.«

V Sloveniji je Litija suverena, lahko naredijo korak naprej tudi v Evropi?
»Nočem nikogar kritizirati, vendar mislim,da je slovenski futsal obstal. To se je videlo tudi v reprezentanci, pa nočem nikogar kriviti, fantje so dali vse od sebe. Težava je v pristopu NZS in vseh akterjev (od klubov naprej) v malem nogometu. Premalo je narejenega, da bi bil nivo pravi. Potem pričakujemo določene rezultate, a na koncu smo dejansko na nizkem nivoju. Zakaj? Dovolj zgovorno je dejstvo, da je naš glavni igralec poštar, spet drugi je nekje v pisarni … Enostavno je na tak način težko doseči želen nivo. Iz tega sledi, da so težave že v klubih. Financ tako ali tako ni, kot pri večini športov. Težko je motivirati igralce, da bi več trenirali. No, naj se vrnem na Litijo. Najprej je potrebno, da se pošteno okrepijo. Za slovenski nivo je njihova zasedba zares vrhunska, v Evropi pa je povsem druga zgodba. Za dosego tega, bo treba nekaj spremeniti.«

Tekst: M. P.
Foto: D.P./Futsal.si