Simon Rosič ponosen na Oplast, kariero bo nadaljeval v Italiji

Simon Rosič je pustil globok pečat v Kobaridu, saj je s klubom dvakrat segel po naslovu pokalnega prvaka. Rosko pa je bil tudi eden tistih, ki se je udeležil slovesnosti ob 10. rojstnem dnevu Oplasta.

»To je bila lepa zgodba. In zgodba o uspehu, bili so padci, ki pa so potrebni, da potem stopiš visoko. Ponosen in vesel sem, da sem bil del tega na relativno začetni dobi,« pove uvodma Rosič.

Kaj se je pravzaprav dogajalo?
»Ko smo se zbrali, se je takoj sprostila izjemna energija med igralci, vodstvom, stroko, navijači…. Ponavljam, bil bi greh, če tega ne bi potem prenesli na parket. To se je potem rezultatiralo v dveh naslovih pokalnega prvaka.«

In potem nadaljuje:
»To je bil dober temelj, na katerem se je gradil naslov državnega prvaka ter igranje v ligi prvakov.«

Oplast ima posebno mesto v vašem srcu.
»To je res, vesel sem bil vseh – predvsem pa tistih iz naše generacije – Dragana Perendije, Marka Berginca, Klemna Plesničarja, Erika Fon, mojega pomočnika Aleksa, Grege Židana… Nasmeh na obraz sta mi zvabila brata Rajko in Boštjan Uršič, vesel sem bil navijačev in vseh. Vedno znova me navdušuje Branko, v super odnosu sem z Ivanom.«

Vmes ste se kalili tudi sami.
»Res je, tu sem začel kot trener, srečeval sem se s futsal na visoki ravni, potem sem še lv Gorico, kjer smo prav tako spisali lepo zgodbo. Vmes sem nabiral prepotrebne izkušnje v reprezentančnih selekcijah pri Andreju Dobovičniku in Zoranu Tesku, za kar se jima hvaležen. Sicer pa lahko rečem, v Kobaridu mi je bilo zelo lepo!«

Kako naprej? Kdaj se vračate na parket oz. ob parket?
»Bil sem v stiku z več klubi iz Italije, a sem se odločil, da še ni napočil čas. Po operaciji hrbtenice rabim še nekaj rehabilitacije, na trenersko mesto pa se želim vrniti s tako energijo in načinom, kot me vsi poznajo. Polovičarstvo me ne zanima!«

Tekst: D.P.
Foto: D.P.