Slovenski dvojec je dva kroga pred koncem prvenstva zapustil klop Pordenoneja
Simon Rosič in Alan Pertovt sta zapustila trenersko klop italijanskega Pordenoneja, kjer sta delovala v tej sezoni. O razlogih slovesa pa za futsal.si Simon Rosič.
Zakaj odstop in razlogi za to?
»Takoj moram izpostaviti dejstvo, da je šlo za zelo zahtevno odločitev, saj menim, da je bilo v krstni sezoni kluba v Serie B mnogo več pozitivnih stvari kot tistih z negativnim predznakom.«
Potem Rosič nadaljuje:
»Kljub temu je v določenem trenutku prišlo do konfuzne situacije, ki je pri meni začela megliti jasnost vizije kako priti do zadanega cilja, to je obstanka v ligi. Zadnje čase sem namreč opazil neenotnost v vodstvu kluba, vse skupaj pa se je začelo prenašati tudi na igralce. Kar naenkrat sem začutil, da trošimo ogromno energije za popolnoma nepomembne stvari, namesto da bi bili vsi skupaj osredotočeni izključno na parket, kjer smo kot ekipa napredovali iz dneva v dan.«
Zadeva sploh ni bila nedolžna.
»Vse skupaj je botrovalo, da se je v mene prikradel dvom, ali si vsi akterji resnično močno želijo doseči zadani cilj. In ta dvom je vsekakor bil odločilen, da sprejmem odločitev, da zapustim mesto trenerja in to le dve tekmi do konca, kjer ima Pordenone vse možnosti za obstanek v ligi. Istega mnenja je bil moj pomočnik za delo z vratarji Alan Pertovt, ki je istočasno kot jaz podal odstopno izjavo.«
Kako je vajino odločitev sprejela ekipa in uprava?
»Verjamem, da je bil tako za ekipo kot igralce moj odhod velik šok. Dan pred mojim odhodom smo vsi skupaj imeli sestanek. Do zadnjega trenutka sem poskušal anulirati prisotnost konfuzije ter predočiti vsem skupaj, da moramo v tem trenutku energijo plasirati izključno v zadnji dve tekmi. Ko sva naslednji dan z Alanom opazila, da je vse skupaj globlje zakoreninjeno, kot sva sama menila, sva se odločila za odhod.«
To je bila pogumna odločitev.
»Priznati moram, da je nato uprava v naslednjih dneh poskušala dobesedno vse, da ostanem, vendar je tokrat pri meni bil razum močnejši od čustev. Prepričan sem namreč, da je pri upravi in pri večini igralcev bila neizkušenost tista, ki je vse skupaj pripeljala do specifičnega reagiranja v trenutku, ko bi morali biti vsi skupaj zelo mirni in enotni.«
Kako bi ocenil italijansko izkušnjo?
»Takoj bom izpostavil, da je šlo za eno največjih futsal pa tudi življenjskih izkušenj. Znašel sem se v ligi, kjer vse skupaj sili v polprofesionalizem ali profesionalizem. Pordenone je prvič v svoji zgodovini tekmoval v tem rangu, ob tem, da smo v sezono vstopili le s tremi igralci, ki so imeli nekaj malega izkušenj z igranjem na tem nivoju. Skoraj vse ekipe funkcionirajo predvsem na način, da imajo v svojih vrstah 4 ali 5 profesionalcev, največkrat Brazilcev z italijanskim potnim listom, ki v vsakem trenutku delajo razliko na igrišču. V naše vrste smo v drugem delu sezone pripeljali dva igralca, ki sta na račun izkušenj dvignila naš nivo igre, kar se je takoj začelo poznati tudi na rezultatih. Povedati je treba, da je za amaterja poleg službe igranje na tem nivoju izreden napor saj so ob minimalno treh treningih tedensko, prisotna resnično dolga gostovanja. Upoštevaje vse navedeno, se v prihodnosti zagotovo kot tujec trener nikoli več ne bom spustil v take avanture, če ne bom sam sestavil ekipe. Vsekakor pa veseli dejstvo, da sva se skupaj z Alanom vpisala na futsal zemljevid Italije, kjer najino delo ni ostalo neopaženo in da se bodo zagotovo odprle oziroma se že odpirajo nove poti.«
Kaj sta pustila za sabo?
»Redni del je končan. Od 14 ekip je ekipa Pordenoneja zasedla 10. mesto, ob tem da smo imeli 7. obrambo lige. Zadnje tri ekipe so direktno izpadle, ekipa Pordenoneja pa se bo v dveh tekmah pomerila z ekipo Oasi. Boljši nasprotnik ostane v ligi, slabši je obsojen na izpad. Lahko rečem, da smo tekom sezone izgrajevali ekipo ter na račun garanja prišli v dodatne kvalifikacije. Ekipa je zgrajena. Objektivno je ekipa Pordenoneja boljša od nasprotnika in z malce sreče bi morala to kvaliteto tudi demonstrirati in potrditi na omenjenih dveh tekmah. Mirne duše lahko rečem, da se je velika večina igralcev, ki so bili na začetku brez kakršnekoli kilometrine, danes sposobna kosati prav z vsemi nasprotniki na tem nivoju. Mladi vratar Luca Morasi se je z dobrimi igrami uspel prebiti celo do mlade reprezentance Italije, kar je v veliki meri zasluga dobrega dela mojega pomočnika Alana. Povedati moram, da je Alan še enkrat več presegel moja pričakovanja ter mi dal vedeti, da je resnično pravi sodelavec ter prijatelj.«
Kako naprej?
»Najprej bi ekipi in vodstvu Pordenoneja iskreno zaželel, da jim uspe v teh dveh tekmah ter da si prigarajo obstanek, katerega si ta klub, upoštevaje ves vložen trud tekom sezone, tudi zasluži. Ob tem bi se jim zahvalil za vse in še enkrat poudaril, da je bilo tekom našega sodelovanja bistveno več konstruktivnih stvari kot destruktivnih. Sam pa se moram najprej dodobra odpočiti, saj me je ritem, družina - služba - futsal v teh 8 mesecih kar dodobra izčrpal. Futsal na tem nivoju me vsekakor zanima, dejstvo pa je, da je zgoraj omenjeni trojček skoraj nemogoče združevati. Zato bom dodobra pretehtal vse ponudbe ter se nato odločil. Ponovil se bom in rekel, pustimo se presenetiti.«
