„Predvsem je bil cilj, da igralcem vcepim zmagovalno miselnost, zmagovalni duh. Ne moreš biti isti, če izgubiš ali če zmagaš. To ne gre. Na koncu sezone se je izkazalo, da smo bili pri tem uspešni.“
Senudin Džafić je poleti sedel na klop Proen Maribora, minuli petek je svojo misijo končal. Maribor ima dvojno krono, dela pa nekdanji slovenski reprezentant na Štajerskem ne bo nadaljeval.
Prvenstva in sezone je konec.
„Lepo je bilo, kar smo naredili. Nismo preskakovali stopnic, ampak smo šli eno po eno, iz tekme v tekmo. Še enkrat bi rad čestital fantom in upravi, ki je naredila vse, da smo mi lahko v miru delali.“
Kako ste sploh prišli v Maribor?
„Po koncu lanske sezone niso podaljšali sodelovanja z Dragom Adamičem, zato so iskali trenerja. Prišli so do Mileta Simeunoviča, ki me je priporočil. Slišali smo se dvakrat, potem pa smo se srečali v Mariboru. Takrat smo že govorili o igralskem kadru.“
Kaj ste želeli in pričakovali od igralcev?
„Predvsem je bil cilj, da igralcem vcepim zmagovalno miselnost, zmagovalni duh. Ne moreš biti isti, če izgubiš ali če zmagaš. To ne gre. Na koncu sezone se je izkazalo, da smo bili pri tem uspešni.“
Veljali ste za favorita prvenstva.
„Ni bilo lahko. Ne drži pa, ko pravijo, da smo si naslove kupili. Lahko sestaviš ekipo, ki pa je umetna tvorba, če na terenu ne pokaže, kaj zmore in zna. Nam je uspelo, nismo pa bili glasni. Vlogo favorita smo prepustili Oplastu, Dobovcu, Sevnici...“
Mnogi pravijo, da je bil ključne za uresničitev vaših šampionskih ciljev prav prihod Alena Fetića.
„Že na začetku sezone so hoteli Igorja Osredkar ali pa Alena Fetića, a sta potem ostala na Hrvaškem. V nadaljevanju sezone se je Fetićev status v Splitu spremenil. Ob izvrstnemu Franku Jelovčanu je težko prišel do izraza. Vzpostavili smo stik, bili smo uspešno. Alen se je pri nas dvignil in odigral zelo dobro. Če bi ostal v Splitu, bi se malce izgubil.“
Marca ste začeli pohod na lovorike.
„Priznam, da smo imeli tudi nekaj sreče na poti do končnice. Na finalnem turnirju je bilo jasno, da smo na pravi poti. Čeprav pravijo, da smo imeli srečo.“
Je bilo po prvi lovoriki lažje, ali pa so zrasli apetiti?
„Malce nas je tole res sprostilo. A po drugi strani – ko nekaj osvojiš, hočeš še več. Bistveno je, da nismo zaspali na tem naslovu. Treba je bilo delati dalje. Malce so nas iz tira vrgle tudi poškodbe, povrh vsega pa niti ene tekme končnice zaradi kartonov nismo odigrali v popolni zasedbi.“
Vsi so hvalili finale 1. SFL.
„To je bil res pravi finale. Kot dejal že takoj po koncu sezone, Litije nihče ni pričakoval v finalu. A ko sem videl, da imajo Oplast v polfinalu, je bilo jasno, da so blizu finala, saj Oplastu njihova igra ne ustreza. Prav tako je Litija raje videla, da finale igra proti nam kot pa proti Dobovcu Pivovarni Kozel. Kljub temu smo bili na koncu boljši in zasluženo slavili naslov.“
Do naslova ste prišli s prijateljem Miletom Simeunovičem.
„Spet bo kdo rekel, da ne znam. Igralce učiš, ko so mladi. Lahko pa jim danes tam vse te izkušnje, ki sem si jih sam nabral. Če pa imaš ob sebi še Mileta Simeunoviča, se to zaključi v celotno zgodbo. Ni pa Mile dovolj. Svoje morajo dati tudi ostali igralci.“
Kako naprej?
„Mislim, da ne bom ostal v Mariboru. Hitro moram najti službo, ki pa zagotovo ne bo dovoljevala, da bi še hodil na treninge. Tako je s futsalom, od tega se ne da živeti. Položnice ne sprašujejo, ali si v finalu premagal Litijo ali ne.
Želim pa si, da bi jedro ekipe ostalo in nadaljevalo z delom. Rabili pa bodo še tri kvalitetne igralce, da bi prišli v drugi krog lige prvakov.“
Tekst: D.P.
Foto: D.P./Futsal.si
