Mlademu Rajku Repu se je nogometna kariera ob uvrstitvi reprezentance do 19 let na EP, ko je lansko poletje igral v Ukrajini, obrnila strmo navzgor. Ob tem, ko je prejel kapetanski trak nogometnega kluba iz knežjega mesta, se je že v uvodnih preizkušnjah letošnjega tekmovalnega leta izkazal kot strelsko izjemno učinkovit nogometaš.
Mlademu Rajku Repu se je nogometna kariera ob uvrstitvi reprezentance do 19 let na EP, ko je lansko poletje igral v Ukrajini, obrnila strmo navzgor. Ob tem, ko je prejel kapetanski trak nogometnega kluba iz knežjega mesta, se je že v uvodnih preizkušnjah letošnjega tekmovalnega leta izkazal kot strelsko izjemno učinkovit nogometaš. Trenutno s štirimi zadetki kraljuje na vrhu lestvice strelcev. V hrbet mu gledajo številni izkušeni in prekaljeni nogometni mački. Ni kaj, Rajko Rep velja za enega od upov slovenskega nogometa.
V dresu slovenske mladinske reprezentance je za tabo že nekaj nastopov, tudi EP v Ukrajini. Verjetno je želja, da bi kdaj zaigral za člansko izbrano vrsto.
Zagotovo. Obleči reprezentančni dres mi je vedno v čast, želja pa je tudi, da bi nastopil tudi za člansko reprezentanco. Seveda je lažje, če si zraven že v mlajših selekcijah – poznaš način dela, soigralce, … a tudi tisti, ki so si z znanjem kasneje izborili pravico do nastopa, povedo, da je to tisto, zaradi česar 'živiš za nogomet'.
Je to največ kar lahko športnik doseže v svoji karieri?
Igrati za svojo državo je največ, kar športnik lahko doseže. Seveda šteje tudi to, da imaš dobro urejen klubski status, a je igrati za državni grb pomembnejše od zastopanja klubskih barv.
Kolikšna pa je konkurenca na tvojem igralnem položaju?
Konkurenca je močna, kar pa je za samo igro in notranje rivalstvo dobro. Tako se fantje učimo drug od drugega in se borimo za svoje minute na terenu. To je tisto, zaradi česar se trudimo biti še boljši, pokazati več od soigralcev. Vsak si želi igrati, ne le sedeti na klopi. Biti aktivno zraven, kjer lahko rečeš, da si s svojo igro pripomogel k rezultatu, je tisto, kar daje dodatno samozavest in utrjuje igro.
V dosedanjih srečanjih na prvoligaških zelenicah si od dveh nastopov, ko si kot joker s klopi vstopil v igro ob koncu srečanja, vsakič po dvakrat polnil nasprotnikovo mrežo. Je to zate dodatna motivacija?
To je zagotovo plod dobrega dela. Zakaj na zadnjih srečanjih ne začenjam v prvi enajsterici, je potrebno vprašati trenerja. Je pa to dodatna motivacija, želja po dokazovanju in iz tega prihajajo tudi goli.
Kaj pa je sicer odlika dobrega nogometaša?
Biti mora pošten in korekten do nogometa. Svoj del oz. naloge, ki jih ima mora opraviti kar se da profesionalno. V tistih najboljših klubih ni polovičarstva. Si ali pa te ni. Vmesna pot ne obstaja.
Zate so se že v preteklih prestopnih rokih ogreli tuji klubi. Kam bi sam želel prestopiti?
Enkrat bi si želel igrati v Angliji. Neke velike izbire oz. povpraševanja po meni zaenkrat sicer še ni, bom pa delal v tej smeri, da v prihodnosti zaigram za kakšnega angleškega prvoligaša. Angleška liga mi je od nekdaj blizu, največ jo spremljam in od tod tudi želja po igri na Otoku.
Kakšna izkušnja je igrati na EP?
To je dodalo na samozavesti, tako fantje s pozitivnimi mislimi zremo v prihodnost in se veselimo novih priložnosti, zmag in nabiranja izkušenj. S takih tekmovanj se vedno vračaš boljši.
Že tako mlad si postal celjski kapetan, kaj ta vloga pomeni za nogometaša?
To je zagotovo motivacija za prihodnost. Izkušnje, ki jih s tem pridobivam so temelj, na katerem je potrebno graditi kariero nogometaša.
Kateri trener ti je do sedaj dal največ?
Največ mi je dal Slaviša Stojanovič. V vseh pogledih igre sem pod njegovo taktirko najbolj napredoval.
Kateri nogometaš je tvoj vzornik? Zakaj in kaj on ima, pa tebi manjka?
Vzornikov imam kar nekaj, trenutno mi je najbliže David Villa. Bil je najboljši strelec na SP, obenem pa mi je všeč njegov stil igre.
Je v slovenskem nogometnem prostoru zate atraktivno še katero moštvo, za katerega želiš braniti, ali pogled raje usmeriš v tujino?
Če bi imel priložnost prestopiti v Maribor ali Olimpijo, bi ponudbo z veseljem sprejel. Sicer pa me bolj mika tujina. Mislim, da pri tem nisem izjema.
Nosiš številko 55. Je za tem kakšna zgodba?
Tu imam na kupu kar dve petici in če jih že v redovalnici v času šolanja ni bilo na pretek, sta tu kar dve.
Se spomniš kakšne svoje dobre tekme,?
Tekma proti Nizozemcem, kjer sem dal res enkraten gol.
Kaj razmišljaš v trenutku, ko proti nasprotnemu vratarju sprožiš strel?
Nisem prepričan, da sploh o čem razmišljam. Bolj si v tistem trenutku skoncentriran na to, da dosežeš zadetek, kot pa na to, kako priti do njega. Ko pa daš gol, sploh ne veš, kako bi se veselil. V tistem trenutku si čisto 'odštekan'.
Kako pa je, ko sodnik dosodi najstrožjo kazen ali pa pri prostem strelu z bližine – na kaj si pozoren takrat?
Takrat si sproščen, sprazniš glavo in so brez misli. Včasih se pojavi pritisk po zadetku. Takrat se je najbolje umiriti in samo skoncentrirati, da žoga konča za vratarjevim hrbtom.
Tvoj mednarodni vrhunec je bila tekma z Readingom, tokratno z Valencio si moral zaradi poškodbe mečne mišice izpustiti. Proti kateremu velikanu bi želel nastopiti?
Rad bi igral proti dobrim igralcem, od katerih bi se lahko česa naučil. Vicente Rodriguez ali pa Joaquin bi bila nasprotnika, proti katerima bi želel igrati, pa tokrat na žalost nisem mogel. Upam, da se enkrat ponudi priložnost, da nastopim proti njim.
Spremljaš še kateri drugi šport poleg nogometa?
Ne.
Zakaj si se sploh odločil za nogomet? Ni se kdaj preizkusil v katerem drugem športu?
Ker me to veseli, že od malega sem na dvorišču brcal žogo in imel rad to igro, tako da je bil izbor precej enostaven. V kolikor ne bi bil nogometaš, bi se preizkusil v kakšni borilni veščini.
Tekst in foto: Andreja Potočnik
