Zakaj in kako je letošnji format Pokala Pivovarne Union postal tako uspešna zgodba.
Zakaj in kako je letošnji format Pokala Pivovarne Union postal tako uspešna zgodba
»Meko« nikdar ne bo pozabil, da se je skandiralo več kot le njegovo ime. Še njegov dres so želeli! Tam, v Ljudskem vrtu. Pa kaj, če se je izgubilo z 9:0, saj se je ploskalo in skandiralo že, ko so prišli čez polovico igrišča. In kaj šele, ko je zadišalo po enajstmetrovki! In kar je v Mariboru veljalo za četrtoligaša Marles hiše, pardon, »limbuške koprive«, je tudi za Ljutomerčane, pardon, »divjoke« v Ljubljani.
»Lotmerški divjoki« ne bodo pozabili, kako konkretno so napolnili svoj sektor. Poraz s 4:1 gor ali dol. Kar petsto jih je stiskalo pesti za tretjeligaša v prestolnici! Še preden so se prešteli, so že napolnili prvi avtobus in se šli štet na novo. Za tekmo, po kateri bo Primož Panič vedno lahko rekel, da ga je zabil jeseni tako zanesljivi Olimpiji. Tam, v Stožicah.
Ni druge: v igro Iličić
»Tri bom še dal, enajst bo pa ja dovolj!« je na osem zadetkov podlage štel celo Gregor Bajde (Celje). Pa je nekdaj igral v Ligi prvakov. Bi še? Ko je Krka v šestnajstini finala povedla proti Mariboru, ni niti trenerju Damirju Krznarju ostalo nič drugega: v igro sta morala Marko Tolić in celo Josip Iličić. Ni druge.
Če hočeš uveljaviti status najuspešnejšega kluba v zgodovini pokalnega tekmovanja, kar z devetimi naslovi velja za Maribor, pač moraš to pokazati vedno in povsod. Kot je morala Tabor Sežana dokazati tretjeligašu Šenčurju svoj prvoligaški status.
Raje dan prej
Pokal Pivovarne Union je v letošnjem spremenjenem formatu brez dvoma zadetek v polno. Ni še sicer popoln, še vedno je težko v koledarsko zgoščenem urniku najti proste vikende za tradicionalne derbije, ki bi za vikend nabrali še več gledalcev. Ja, Izolo in Koper imamo v mislih. V Hotizi, denimo, verjamejo, da bi se za vikend zbralo celo do tisoč gledalcev, ki bi preverili, zakaj so Domžale, dvakratni zmagovalci pokala, prispeli že dan prej in se temeljito pripravili na – četrtoligaša.
Po lanski najbolj okrnjeni pokoronski izvedbi, ko je sodelovalo vsega ducat klubov, a so bila vseeno presenečenja, saj so v četrtfinalu izpadli prav vsi gostitelji (Radomlje, Mura, Olimpija, Maribor), slavil pa je naposled Koper proti novincu v finalu Bravu, je zdaj pokal tisto tekmovanje, ko gre prvoligaš (Domžale) k četrtoligašu (Hotiza) dan prej. Raje. Preventivno. »Odločili smo se, da ne bomo ničesar prepustili naključju, zato smo šli dan prej, si ogledali igrišče, že prej pa tudi nasprotnika,« je povedal Luka Gobec iz Domžal. Da se po naključju še komu ne zgodi Gorica, ki se ji je v prvem krogu po enajstmetrovkah zalomilo proti Vipavi. Gorica je upala, da poraz ne bo odmeval. A je odmeval, ker vedno odmeva, kadar prvoligaš klecne proti nižjeligašu. Tako je bilo, je in bo. Od letos dalje pa sploh.
Ko četrtoligaš izloči drugoligaša
Že v avgustovskem predkrogu, v katerem je v okviru devetih medobčinskih nogometnih zvez igralo 124 klubov v 62 parih, je kar deset tekem šlo vse do enajstmetrovk. Tretjeligaši (Šampion, Šenčur, Visoko, Žiri) so izločali četrtoligaše. Četrtoligaš (Zagorje) je po enajstmetrovkah izločil celo drugoligaša (Brinje Grosuplje). Ja, kar naenkrat je vsaka liga dobila svojo težo, pomen, izziv. In vsak klub.
V prvem krogu tekmovanja, v katerega je skupaj vstopilo 186 klubov, se je pridružilo šest prvoligašev, še preden je tekmovanje prišlo pod okrilje Nogometne zveze Slovenije, ko se je v šestnajstini finala pridružil še »evropski« četvorček Maribor, Koper, Olimpija in Mura. Sistem je torej zdaj približno takšen kot tam, kjer so si »hudiča« izmislili (Anglija) in kjer komaj čakajo, da veliki prvoligaš pride k njim na vas (Nemčija).
Ko je že »skoraj« zgodovinski
Zakaj je tak format uspešen? Ker morajo »večji« pokazati »manjšim«, da so veliki. Devetdeset minut, pa da vidimo. Celo nižjeligaši, tam iz četrte lige, so nam povedali, da se načeloma ena liga razlike naj ne bi tako poznala. Ampak večje razlike? En polčas še gre, stisneš, potem pa upaš na najboljše, kot pravijo v Idriji. Saj, kdor je bil na tekmi v Gančanih, ko se je Mura, zmagovalka pokala leta 2020, rešila proti četrtoligašu šele v 91. minuti in to z enajstmetrovko, ve, da se včasih lahko tudi skoraj zalomi. In je nepozaben že ta skoraj.
Zato komaj čakamo drugi teden marca in osmino finala. Sedem prvoligašev (Koper, Olimpija, Celje, Domžale, Maribor, Bravo, Tabor), sedem drugoligašev (Rogaška, Aluminij, Nafta, Bistrica, Fužinar, Rudar, Primorje) in dva tretjeligaša (Zavrč, Videm) ter poslastica, ki se bo odločala na eni sami tekmi. In tako vse do finala. Sicer pa, saj smo tudi lani, ko smo imeli najbolj skromno izvedbo tekmovanja z zgolj ducat klubi, videli, kaj (še) pomeni pokal. Samo vprašajte, kako veseli so bili pri Bravu, ko so se uvrstili v finale.
Letos je bil za kar nekaj klubov finale že jeseni. O, ja. Videli smo celo par tretjeligaša (Zavrč) in petoligaša (Serdica). In tretjeligašu Vidmu je uspelo proti Dobu, kar ni nikomur drugemu v šestnajstini finala. Napredoval je nižje postavljeni klub in dočakal pokalno pomlad. Kar je zgodba. Za Videm velika zgodba, za slovenski nogomet pa tudi.
Prispevek iz decembrske številke revije Naš nogomet.
Tekst: Jaša Lorenčič
Foto: M24.si
