Stane Damiš je v svetu malega nogometa in futsala priznano ter cenjeno ime. Tokrat v svoji seriji zapisov o velikanu slovenskega futsala iz Velenja. Sportklub je navduševal doma in v tujini.
Eden od velikanov slovenskega futsala je nedvomno KMN Sportklub Velenje. Državni prvak Slovenije v sezoni 1992/93 je v svoji zgodovini na največjih tekmovanjih zbral 112 pokalov, izmed katerih je osvojil 50 prvih mest. Poleg naslova slvoenskega prvaka je bila še posebej odmevna zmaga na močnem mednarodnem turnirju v Spittalu, o katerem je poročala tudi nacionalna televizija, kar je bil v tistih časih malonogometnega medijskega mrka pravi »podvig«. Klub je prejel tudi plaketo ob 60-letnici medobčinske nogometne zveze Celje.
Ustanovni zbor je bil 24. novembra 1988. Delovni predsednik je bil priznani trener in bivši selektor slovenske nogometne reprezentance Bojan Prašnikar, člana pa Adem Biščič in Zdravko Golob. Zapisnikar je bil Jože Bernjak. Izvoljen je bil 10-članski upravni odbor, prvi predsednik pa je postal Pankracij Semečnik. Prvotno ime kluba je bilo KMN Titovo Velenje, sestavljen pa je bil iz rekreativnih ekip KS Šmartno, Albatros, Karaka bar in drugih ekip. To je bil razlog, da se je klub imenoval po mestu Titovo Velenje. Zaradi spremembe imena mesta, se je 31. oktobra 1990 klub preimenoval v Sportklub Velenje, ki je imel v svojem statutu poleg malega nogometa zapisan tudi tenis in košarko.
V košarki je bil celo občinski rekreativni prvak. Kasneje je postal predsednik kluba Roman Terglav, po njegovi neozdravljivi bolezni, pa je bil imenovan za predsednika Boštjan Aljaž, alfa in omega kluba. Ekipo je ves čas vodil Adem Biščič, kapetan pa je bil eden najboljših igralcev v Sloveniji Boris Tomažič. V spomin na Romana Terglava vsako leto pripravijo memorialno srečanje.
Rezultatski uspehi kluba segajo v finale petega slovenskega prvenstva v celjskem Golovcu februarja 1989. Velenjčani so osvojili četrto mesto (za bron so izgubili s Talci 4:5). V skupinskem delu so premagali koprski Tutti Frutti Sonček (2:0) in remizirali s Križevci (2:2) in ljubljanskim Vukom (0:0), ki je v nadaljevanju prvič v svoji zgodovini postal slovenski prvak. Naslednji dve leti so Velenjčani sodelovali na zaključnih turnirjih jugoslovanskega revijalnega pokala (Yurk) v Zagrebu in Umagu, kjer so obakrat delili peto do osmo mesto, na predtekmovalnih turnirjih pa so nastopali v Sloveniji, Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Leta 1991 so bili organizatorji prvega zaključnega turnirja za pokal občinskih prvakov Slovenije (Pop) in zmagali. Na tem, sicer neuradnem tekmovanju, so slavili tudi leta 1993 in 1994, leta 1992 pa so bili drugi. Odigrali so tudi srečanje z reprezentanco MNZ Celje in zmagali 7:0.
Leta 1993 so osvojili prvo mesto na medobčinskem tekmovanju in zmagali na zaključnem turnirju državnega prvenstva 1993/94 na Ptuju. V infarktnem finalu (3:3) so bili po kazenskih strelih uspešnejši od domačega Poetovia. Nastopili so: vratar Verboten, Hrast, Tomažič, Biščič, Aljaž, Čosič, Kaligaro, Huselja, S. Bernjak, Kotnik in Lazič. Trener je bil Boštjan Aljaž. Po vrnitvi s Ptuja so imeli naslednji dan skupno družinsko kosilo, sprejem jim je pripravil velenjski župan, dresi kluba pa so skupaj z osvojenim pokalom NZS krasili eno izmed izložb v centru mesta.
Vsa leta je funcijo sekretarja kluba opravljal Zdravko Golob: «Po osvojitvi državnega naslova smo sami izrazili željo po sestanku z NZS. S predsednikom kluba Boštjanom Aljažem sva se srečala z Danetom Joštom, Brankom Elsnerjem in Francijem Rupretom. Naš predlog je bil štart državne lige že s prvo naslednjo sezono, kar sta podpirala tudi KMN Inženiring Šarbek in Branik Talci, a takratna komisija predloga ni sprejela. Leto dni kasneje nas liga ni zanimala, z razlogi, zato smo odpovedali udeležbo na kvalifikacijah v Škofji Loki.« V sezoni 1994/95 je velenjski klub drugič zapored zaigral v finalu prvenstva NZS v Ljutomeru, kjer pa je bil oslabljen zaradi poškodb in je moral priznati premoč Talcem.
Med večje uspehe kluba spadajo tudi prva mesta na drugih turnirjih po Sloveniji in prostorih bivše Jugoslavije, nastopi na Madžarskem in v Avstriji. Med slednje sodi že omenjena zmaga v Spittalu. Z zgodovino kluba, ki zdaj deluje rekreativno, so povezana mnoga imena, ki so širše zaznamovala malonogometni prostor. Boris Tomažič je bil najboljši igralec državnega prvenstva in medobčinskih tekmovanj, nastopil je tudi na prvi tekmi državne reprezentance Slovenije septembra 1995 na Slovaškem (1:1). Zvone Čosič je bil najboljši strelec državnega prvenstva leta 1994, Emir Huselja je sodnik 1.SNL, dolgoletni ekonom kluba Jože Bernjak je že 15 let malonogometni delegat na najvišjem nivoju, Zdravko Golob pa je bil več let član in v obdobju 2001-2005 predsednik komisije za mali nogomet pri NZS, v MNZ Celje pa je bil sekretar in kasneje podpredsednik. Milko Verboten je trener vratarjev futsal reprezentance.
Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)
