Stane Damiš je v svetu malega nogometa in futsala priznano ter cenjeno ime. Tokrat v svojem zadnjem zapisu v tej sezoni o škofjeloškem Stripyju.
Se še spomnite risane serije Stripy? Po njej si je nadela ime skupina mladih fantov, ki se je v začetku osemdesetih let zbirala pred vaško trgovino v Svetem Duhu pri Škofji Loki. Iz nje se je razvil eden od najbolje organiziranih klubov malega nogometa v Sloveniji in sinonim tega športa na Gorenjskem. Stripy, takrat pod imenom Marmor Hotavlje, so bili v tekmovalni sezoni 1995/96 dobitniki bronastih kolajn na prvem državnem prvenstvu v ligaški obliki, že prej pa so bili dvakrat četrti in enkrat peti. V vitrinah kluba je več kot 50 pokalov za prva mesta na turnirjih po Sloveniji, med katerimi tudi z mednarodnega turnirja ob 10-letnici prvega uradno registriranega kluba malega nogoemta na prostorih bivše skupne države KMN Branik Talci leta 1994 v Mariboru, nazadnje pa so letos januarja z veteransko ekipo dobili prve svetovne »Masters igre« na Bledu (sam turnir je bil v Šenčurju). Sicer pa odhaja »nostalgija« z današnjim 33-tim nadaljevanjem na počitnice, s katerih se bo spet vrnila jeseni.
Stripy je bil uradno formiran leta 1987, njihova glavna nosilca pa sta bila brata Franci in Andrej Ahčin. Navedenega leta so (z)rasle ambicije, zato so se začeli udeleževati turnirjev izven gorenjske regije. Turnirji v Ljubljani so bili v tistih časih močnejši in kvalitetnejši, tam so se marsikaj naučili, predvsem v taktičnem smislu, postopoma so sprejeli model igre, ki je določeno obdobje spominjal na legendarno ljubljansko ekipo Vuko, pa tudi takratni Avtofinish (igra z vratarjem v polju, t.i. karo obramba). Z znano gorenjsko trmo kljub začetnim porazom niso obupali. Že po letu dni so tudi na ljubljanskih turnirjih začeli posegati po najvišjih uvrstitvah. Leta 1993 so zmagali na medobčinskem tekmovanju in se prvič prebili na zaključni turnir za državnega prvaka. Le-ta je bil v takratnem ljubljanskem malonogmetnem hramu na Kodeljevem, kjer so zasedli četrto mesto, v polfinalu pa bi skoraj prekrižali račune prav »Vukosavljevičem«. Slednji so zmagali, druge so bile mariborske Carioce, tretji pa koprski Black & White. V polfinalu so izgubili šele po kazenskih strelih, odlična igra pa je presenetila vse poznavalce malega nogometa, predvsem pa iz prestolnice. Tudi v naslednjih dveh sezonah so bili udeleženci zaključnih turnirjev za naslov državnega prvaka. Leta 1994 je bil na Ptuj, leto kasneje pa v Ljutomeru. Tudi v Prlekiji so klonili v polfinalu po kazenskih strelih, na navidez že dobljeni tekmi. S kančkom sreče (stroka meni, da kazenski streli niso zgolj srečolov) bi se lahko povzpeli še višje, morda celo najvišje.
Z legendarnimi Talci je povezana tudi nadaljna »usoda« kluba. Ne samo, da so Stripy zmagali na njihovem svečanem turnirju, ampak so se »s pomočjo« Mariborčanov uvrstili v sezoni 1995/96 ustanovljeno prvo slovensko malonogometno ligo. Talci, ki so zmagali na medobčinskem tekmovanju v Mariboru, so odpovedali sodelovanje, zato je med prvoligaše napredovala tudi tretje uvrščena ekipa z dodatnih kvalifikacij. Čeprav so bile slednje ravno v Škofji Loki, so gostitelji zasedli nehvaležno tretje mesto, napredovanje pa sta si zagotovila prvo uvrščena Carioce ter Inženiring Šarbek. Stripy so pred tem tunirjem nepričakovano izgubili kvalifikacijsko srečanje v gorenjski regiji s tekmeci iz Železnikov. Po opisanem razpletu pa so Gorenjci naposled dobili kar dva prvoligaša. V nadaljevanju je bila sezona 1995/96 najuspešnejša v zgodovini kluba iz Svetega Duha, saj je osvojil tretje mesto. Čeprav so se fanjtej okitili z bronastimi kolajnami, so to bili pravzaprav zlati časi malega nogometa v Škofji Loki. Najboljši strelec prvenstva je postal Simon Bogovič (26 golov), Rok Jereb pa statistično sploh prvi igralec, ki je dosegel zadetek v zgodovini prve slovenske lige. To je bilo na gorenjskem derbiju uvodnega kroga, ki je zanesljivo pripadel ekipi Stripy. Na tem srečanju, še bolj pa v tretjem krogu proti KMN Vuko (slednji je zmagal 3:1), je dvorana Poden dobesedno pokala po šivih. Odločilne točke za trejte mesto so si Stripy pristreljali v zadnjem krogu pod novogoriškim balonom proti Šanpier Hlapom. Naslednja sezona 1996/97 se ni izšla po načrtih, saj so po njenem koncu izpadli iz prve lige. Ker takrat klub, ki deloval na prostovoljni ravni, za seboj ni imela mladih igralcev, starejši pa so bili povečini zasičeni s tekmovanji in potovanji, so bile posledice neizbežne. Zato v naslednji sezoni niso nastopili v drugi ligi, ampak so opustili sodelovanje. V tistih časih niso bili edini, ki so sprejeli takšno odločitev. Večina klubov je slonela na eni generaciji, dela pa z mladimi ni bilo. Prav tukaj se kaže smisel, da se je slovenski mali nogomet tako kot vsak šport moral preusmeriti v delo z mladimi. Sadovi te prepotrebne usmeritve so vidni danes. Tam, kjer z mladino dobro delajo, žanjejo tekmovalne uspehe.
S Stripy je povezana še ena zgoodvinska zgodba. V nedeljo, 20. avgusta 1995 so gostili ustanovni zbor slovnske reprezentance. Predstavitvena seja, na kateri je sodeloval takratni direktor slovenskih reprezentanc dr. Branko Elsner, je bila v gostišču »Pri Godču« v Svetem Duhu. Rojstvo reprezentance v njihovme domačem kraju je bila za klub res velika čast. Selektor Dušan Razboršek je po seji odpeljal fante na prvi trening v škofjeloško dvorano na Podnu. Z dobrimi igrami si je vpoklic na prvi zbor prislužil tudi Andrej Ahčin (Andi), kasneje pa je z reprezentanco nastopil na mednarodnem turnirju štirih dežel v belgijskem Genku. Maja 1996 je Slovenija ostala neporažena v izjemni konkurenci z Rusi, Madžari in Belgijci. Reprezentančni dres si je jeseni 1996 nadel tudi Simon Bogovič, ki je bil med Razbroškovimi izbranci na gostovanju pri evrpskih prvakih Špancih v Castellonu. Izid je bil sicer 0:10.
Stripy je pustil velik pečat v slovenskem malonogometnem prostoru. Zanj so zaslužni predvsem igralci. Ne smemo pa izpustiti že omenjenega trenerja Francija Ahčina, ki je danes uspešen delegat v SFL Nedavno je bil delegat na odločilni četrti finalni tekmi zadnjega prvenstva v Tolminu. Leta 2008 se je klub vrnil na sceno v povsem prenovljeni zasedbi. Toda, to je že zgodba, ki ne spada v to rubriko.
Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)
