Stane Damiš je v svetu malega nogometa in futsala priznano ter cenjeno ime. Tokrat v svojem zapisu o dosedanjih selektorjih članske reprezentance
Pred dnevi je minilo 16 let odkar je bil na seji IO NZS v Mariboru imenovan prvi selektor slovenske futsal reprezentance Željko Pijetlovič. Toda, Slovenija je imela doslej praktično samo tri selektorje, saj se v času do imenovanja Dušana Razborška reprezentanca ni zbrala. Ljubljančan, ki je v tistih časih vodil KMN Vuko od domače do mednarodne zmage, ni dobil možnosti za prvi zbor, čeprav je bila Slovenija 20. decembra 1994 v bobnu na žrebu kvalifikacij za tretje svetovno prvenstvo in hkrati poskusno evropsko prvenstvo. Žreb je bil v Londonu, za gostitelje evropskih kvalifikacij (oktobra 1995) pa so bile izbrane Nizozemska (skupina A), Italija (B) in Belgija (C). Slovenci smo bili izžrebani v skupino C, skupaj z Rusi, Belorusi, Moldavci in gostitelji Belgijci. Čeprav je bilo od žreba do kvalifikacij samo 10 mesecev, zbora Slovencev ni bilo do 20. avgusta 1995. Takrat pa je bil selektor že Dušan Razboršek, ki sta mu kasneje sledila Darko Križman in Andrej Dobovičnik.
Razboršek je vodil reprezentanco do konca leta 2000. Rezultati, ki so jih dosegli posamezni selektorji, so težko primerljivi, saj je šlo za različna obdobja, razvitost, pogoje in kvalteto dela. Litijan je zbral 44 tekem, na katerih je vknjižil 12 zmag, 8 remijev in 24 porazov. To so bili pionirski časi našega reprezentančnega futsala, v katerih je bilo veliko porodnih krčev, predvsem pa »pogajanj« z NZS za vsako akcijo. Že uvodno nabiranje igralcev je bilo zahtevno opravilo, saj se je šele tisto jesen (1995) rodila tudi prva slovenska liga, dotlej pa so igralci povečini nastopali zgolj po turnirjih, v kakršni obliki so do sezone 1995/96 potekala tudi uradna državna prvenstva NZS. Čeprav se je bilo treba boriti za vsak cekin, igralci pa so prihajali na zbore prostovoljno in so pri tem koristili svoje redne dopuste, je na zaslugo izjemne predanosti Razborška in njegovih sodelavcev, reprezentanca zaživela in se več kot dostojno upirala tudi najboljšim ekipam na svetu. Po pravici povedano, se je bilo včasih potrebno skregati za »rundo« pijače, saj so bila sredstva namenjena reprezentanci res minimalna, sponzorji in tisti, ki so bili zanje zadolženi, pa so povečini ostali pri obljubah. Pod Razborškovo taktirko je reprezentanca nastopila na že omenjenih prvih kvalifikacijah oktobra 1995 v Belgiji, ki so jim tri leta kasneje v Moskvi sledile kvalifikacije za prvo uradno evropsko prvenstvo, leta 2000 doma za svetovno in nato še jeseni na Hrvaškem pa spet za evropsko prvenstvo. Prvo zmago (3:2) je reprezentanca zabeležila prav na svoji uvodni kvalifikacijski tekmi, ki je bila 23. oktobra 1995 v belgijskem mestecu Deurne proti Belorusiji. V obdobju, ki mu je krmaril Razboršek, je Slovenija igrala več tekem s Španci, Rusi, Hrvati, Čehi in drugimi takratnimi evropskimi velesilami. Na turnirju v Genku maja 1996 je ostala neporažena.
Križman je bil selektor od leta 2001 do jeseni 2005. Že pred tem je bil trener reprezentance, zato je delo in protokolarne zadeve dobro poznal. Njegov največji uspeh je bila prva uvrstitev Slovenije na evropsko prvenstvo leta 2003 v Italiji, zmagal pa je tudi na kvalifikacijskem turnirju za svetovno prvenstvo. Kvalifikacije so bile v Sloveniji istega leta jeseni, naši pa so ostali brez mundiala po dveh neizogibnim porazih v dodatnih kvalifikacijah s Španci. Karizmatični Mariborčan je vodil reprezentanco na 38. tekmah, na katerih je dosegel 19 zmag, 6 remijev in 13 porazov. Zmagovit je bil že štart, 13. februarja 2001 v Buzetu, kjer smo se Hrvatom vsaj delno oddolžili za boleč poraz nekaj mesecev nazaj na kvalifikacijah v Karlovcu. Križman je v moštvo vpoklical tudi legendarnega vratarja Marjana Dermastijo, ki pred tem ni našel mesta v izbrani vrsti. Dermastija je postal naš ključni mož, skupaj z Miletom Simeuoničem, in soigralci pa režiser odmevnih uspehov. Leta 2002 je Slovenija nastopila na mendarodnem turnirju v Calabriji. Tam se je prvič pomerila z Brazilci. Vrhiunec Križmanove ere so bile kvalifikacije za evropsko prvenstvo, ki so bile novembra 2002 v nizozemskem Sittardu. Naši so po vrsti premagali Grke, Armence in Nizozemce. Na prvenstvu smo bili poraženi z Italijani, Rusi in Čehi, vendar smo pustili zelo dober vtis. »Daki« je vodil zelene tudi na naslednjih evropskih kvalifikacijah v Madridu, kjer smo po izjemnem remiju s Španci (3:3) izpadli zaradi slabše razlike v golih. Zadnji srečanji je vodil doma proti Nizozemcem januarja 2005.
Dobovičnik je – z zadnjimi šestimi tekmami na turnirju v Libiji – doslej vodil reprezentanco 68-krat. Doslej je zabeležil 30 zmag, 9 remijev in 29 porazov, v celoti pa je članska reprzentanca Slovenije odigrala natanko 150 uradnih tekem. Na njih je zbrala 61 zmag, 23 remijev in 66 porazov. Celjan je odpeljal Slovenijo na svoje drugo evropsko prvenstvo, ki je bilo v začetku letošnjega leta na Madžarskem. V Budimpešti smo morali priznati premoč Rusom in Srbom. »Doc« je dobil tudi kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2008, nato pa izpadel v dodatnem razigravanju s Portugalci. Več o sedanjem selektorju in njegovih nastopih pa še v enem izmed naslednjih nadaljevanj.
Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)
