Stane Damiš je v svetu malega nogometa in futsala priznano ter cenjeno ime. Tokrat v svojem zapisu o reprezentančnih kvalifikacijah in ciklih.
Jutri se uradno začenja nova sezona za slovensko futsal reprezentanco. Cilj je evropsko prvenstvo na Hrvaškem, ki bo v drugi polovici januarja 2012. Slovenija je doslej nastopila na dveh prvenstvih, februarja 2003 v Italiji in v začetku letošnjega leta v Budimpešti, skupaj pa na šestih evropskih kvalifikacijah. Če jim prištejemo štiri kvalifikacije za svetovno prvenstvo, čaka naše najboljše igralce enajsti ciklus. Za uvrstitev na evropsko prvenstvo smo se doslej borili na turnirjih v Moskvi, Karlovcu, nizozemskem Sittardu, Madridu, Laškem in v predmestju Pariza, za svetovno prvenstvo pa v Belgiji, dvakrat doma (2000 in 2003), ter na Malti. V dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo smo sodelovali leta 2003 (izgubili smo s Španci, obakrat 1:4) in pred poldrugim letom, ko so nas izločili Portugalci (1:6 in 0:3). Slovenija je skupaj odigrala 36 kvalifikacijskih srečanj, na katerih je 23-krat zmagala, 12-krat izgubila in enkrat remizirala. Dosegla je 141 in prejela 80 golov. Edini in izjemno odmevni remi je bil dosežen v Madridu s Španci, žal pa ni zadoščal za napredovanje. Reprezentanco so doslej vodili Dušan Razboršek (do leta 2000), Darko Križman, od leta 2005 pa Andrej Dobovičnik.
V nadaljevanju nekaj zanimivosti od prvega do desetega cikusa. Prava burka nas je doletela že na prvih kvalifikacijah v Belgiji, kjer nas je (šele) ob prihodu v Bruselj pričakala do takrat neznana manj odbojna žoga, poleg nje pa tudi akumulirani prekrški in takoimenovani sekundarni kazenski streli, takrat z razdalje 12. metrov od gola. Časa za prilagajanje ni bilo in potrebno se je bilo sprijazniti z dejstvi, na katere nismo bili pripravljeni. Belgijci so nam za vsak primer pred odločilnim srečanjem za drugo mesto (prvo je bilo oddano za Ruse) servirali še organizacijsko potegavščino, saj smo potovali na prizorišče v 60 km oddaljeni Pepinster več kot dve uri. Šofer avtobusa naj bi se preprosto izgubil in nas je vozil po stranskih poteh, cilj pa je bil več kot očiten. Potrebno nas je bilo dodatno utruditi in znervirati. Belgija je slavila 5:2, odločitev pa je padla v zadnji četrtini dvoboja. Sredi drugega polčasa je bilo 2:2. Reprezentanti so med turnirjem obiskali razkošno slovensko ambasado v Belgiji. Naslednje presenečenje smo doživeli v Moskvi. Čeprav najboljši ruski igralec (zdaj žal že preminuli) Konstantin Eremenko sploh ni bil prvotno prijavljen v reprezentanci gostiteljev, je lahko nastopil, ker je administracija ruskih velikanov opravila svoje in mu naknadno zagotovila vpis na seznam. Z Rusi smo igrali pred blizu 7.000 gledalci (naš rekord na dosedanjih kvalifikacijskih tekmah), tolikokrat pa smo morali tudi po žogo v svojo mrežo. Nič kaj prijetni spomini nas ne vežejo niti na naslednje kvalifikacije na Hrvaškem. Bivali smo v Zagrebu, resda v elitnem hotelu, toda tekme so se igrale v Karlovcu. Do tja se ni bilo enostavno pripeljati. Čeprav je bila med mestoma avtocesta, so potovanje spremljali zastoji.
V letih 2000 in 2003 smo pri nas gostili kvalifikacije za svetovno prvenstvo. Potekale so na način, ki ga je v veliki meri tudi zaradi nas kasneje evropska nogometna zveza ukinila. Pred desetimi leti so se igrale v Ljubljani, Dolu pri Hrastniku, Litiji in Kopru, reprezentance pa so bile nastanjene v ljubljanskem hotelu M. Tri leta kasneje je bila destinacija v Rogaški Slatini, turnir pa se je odvijal na Ptuju, v Slovenskih Konjicah in Mariboru. Tam smo na krilih izjemno razpoloženega vratarja Marka Pungartnika ugnali Srbijo in Črno goro (2:1) ter zasedli prvo mesto. Vstopnico za svetovno prvenstvo pa smo si morali priigrati v dodatnih kvalifikacijah, kjer smo naleteli na Špance. Obakrat smo jim morali priznati premoč. Na kvalifikacijskem turnirju se je pred zadnjim krogom zgodil nenavaden dogodek. Del moldavske odprave je pobegnil iz hotela, policija pa je ubežnike odkrila na slovensko-italijanski meji. Njihov namen je bil, da turnir izkoristijo za beg iz svoje revne dežele in se ne vrnejo domov.
Leta 2007 smo naposled gostili tudi kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Igrale so se v Laškem, kjer smo zapravili že dobljeno prvo mesto. Po pričakovani zmagi nad Moldavci smo povsem nadigrali Romune in za preboj na prvenstvo stare celine nam je v zadnjem krogu z odpisanimi Belgijci zadoščal tudi poraz z golom razlike, če bi dosegli dva zadetka. Toda, zgodilo se nam je nemogoče in ostali smo brez prvenstva. Najvišjo zmago v dosedanji zgodovini smo dosegli na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo proti Malti pred dvema letoma v Paoli, kjer smo gostiteljem nasuli rekordnih 13 golov. Po trikrat sta zadela Slaviša Goranovič in Gorazd Drobnič, dvakrat pa kapetan Benjamin Melink.
Laško je bilo po nesrečnem februarju 2007 prizorišče zmagovitih kvalifikacij za nesojeno evropsko prvenstvo mladih do 21 let, saj smo se po zmagi nad Belgijci uvrstili med najboljšo osmerico na stari celini. Člani imajo priložnost za oddolžitev med zimskimi šolskimi počitnicami naslednje leto, saj bodo v Laškem nove kvalifikacije. Našo pomlajeno ekipo pa čaka težka naloga, saj nam je žreb dodelil nekdanje evropske prvake Italijane ter reprezentanco Bosne in Hercegovine, ki računa na pomoč s tribun od rojakov, ki živijo v Sloveniji. Toda, v dvorani Tri lilije združeni slovenski navijači, predvsem tisti s Posočja, napovedujejo brezpogojno prevlado, kakršne so bili naši fantje deležni pred tremi leti.
Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)
