Stane Damiš je v svetu malega nogometa in futsala priznano ter cenjeno ime. Tokrat v svoji seriji zapisov o izjemnem uspehu ljubljanskega Vuka, ki je leta 1992 v Belgiji postal neuradni evropski klubski prvak. Dodana tudi dva arhivska posnetka iz Belgije!
Te dni mineva 18 let od zmage legendarne ljubljanske ekipe KMN Vuko na mednarodnem turnirju v belgijskem Genku, ki še danes velja za enega največjih uspehov slovenskega futsala, čeprav ga s kasnejšimi uvrstitvami Litije, Gorice in Puntarja v evropskem pokalu ni mogoče primerjati.
Zmaga v Genku pa je bila odskočna deska za vse naslednje mednarodne dosežke slovenskih klubov. Ljubljanski KMN Vuko je pred tem osvojil tri naslove slovenskega prvaka, februarja 1989 v celjskem Golovcu (v finalu je premagal gorenjsko moštvo Krokar), dve leti kasneje v Murski Soboti (v finalu je dobil loterijo kazenskih strelov s Talci), na Prešernov dan leta 1992 pa je bil na Škofijah statistično sploh prvi klub, ki je osvojil naslov državnega prvaka v moštvenih športih v novo priznani Republiki Sloveniji. V finalu je ugnal kranjski Bolero (že v prvem polčasu so zadeli Bratun, Vičentič in Stikovič). Zmaga v dvorani Burja je bila odlična popotnica za Genk, tamkajšnji podvig pa nemara motivacija za še četrti slovenski naslov, ki ga je dosegel ob 10-letnici komisije za mali nogomet pri MNZ Ljubljani na Kodeljevem, 7. februarja 1993. Tedaj je bil (prvič) pred kamerami nacionalne TV v finalu boljši od mariborskih Carioc 4:2.
Turnir v Genku je potekal od 27. do 30. maja 1992 v dvorani Limburg Hal - Van de Ven. Prvi del turnirja se je odvijal v desetih skupinah s štirimi do petimi ekipami, igralni čas je bil 25 minut (samo en polčas), v osmino finala pa so napredovali vsi zmagovalci skupin in šest najboljše drugouvrščenih ekip. Turnir je neposredno prenašala satelitska TV, zato so ga lahko spremljali tudi ljubitelji futsala v Sloveniji. Kazenski streli so se izvajali podobno kot pri hokeju. Igralec je stekel proti golu s sredine igrišča, za dosego gola pa je imel na voljo šest sekund. Vratar pri kazenskih strelih ni smel iz svojega šest metrskega prostora. Zato pa se je med igro lahko gibal po celem igrišču brez časovnih omejitev.
Ravno to je v veliki meri prineslo uspeh Ljubljančanov, saj so s tem šokirali vso Evropo, ki za takšno igranje (takrat) ni našla obrambe. V tej vlogi se je odlično znašel Marjan Dermastija. Naslednje leto je bilo igranje vratarja že omejeno na štiri sekunde. Ljubljanska ekipa se je odpravila v Genk bolj ali manj kot neznanka za evropske razmere, čeprav je medtem že uspešno nastopala na tekmovanjih v bivši skupni državi (prvenstvo Jugoslavije v Sremski Mitrovici, serija Yurk in drugi turnirji). Imena nekaterih ekip: Ajax, Selekciji Hrvaške, Madžarske in Maroka, Inter, Sporting Lizbona, Harvey Bologna, Kompred Tuzla in takratne najboljše belgijske ekipe malega nogometa.
Ljubljančani so nastopili v naslednji postavi: Marjan Dermastija, Zoran Vičentič, Sašo Macanovič, Bine Bratun, Slobodan Turjačanin, Tone Starc, Siniša Stikovič, ter brata Jože in Beno Čož. Trener je bil Željko Pijetlovič, vodja odprave in sponzor pa lani preminuli Mlađen Vukosavljevič.
”Volkovi” so vknjižili sedem zmag, od katerih so jih pet dosegli v rednem delu, polfinale po kazenskih strelih, finale pa po podaljških. Obe srečanji sta se končali 2:2. Na turnirju so zabili 25 in prejeli 13 zadetkov. Po vrsti so ugnali Imes Hasselt 4:2, Bologno 5:2, ZVK Lenssen 4:2 v skupini, nato v osmini finala Masmechelen 2:1, v četrfinalu ZVK Ford Genk 3:2, v polfinalu Isolco Bilzen 3.2, končni izid velikega finala proti ZVK St.Truidnu pa je bil 5:2. V polfinalu je dvakrat zadel Dermastija, edini iz kazenskega strela pa Jože Čož. Dermastija je tekmecem zadržal vse strele.
V finalu so bili strelci Beno Čož dvakrat, njegov brat Jože, Stikovič in Bratun pa enkrat. Glavna nagrada na turnirju je bil avtomobil znamke Ford, kar je v tistih časih veljalo za pravo bogatstvo. Ljubljančani ga sicer niso pripeljali domov, ampak so ga “prodali” v Belgiji. Marjan Dermastija je bil proglašen za najboljšega vratarja turnirja, za kar je bil nagrajen s takratnimi tisoč nemškimi markami. Za nasprotnika v finalu (ZVK St. Truiden) je nastopal bivši igralec KMN Vuka Muradif Durič - Tarzan, ki je vrsto let igral, zdaj pa je futsal trener v Belgiji.
Posnetek finalnega srečanja (tudi polfinala) si je še vedno mogoče ogledati na spletu »You Tube«, na povezavi Genk 1992. KMN Vuko je kasneje še dvakrat sodeloval na turnirjih v Genku. Leta 1996 je dosegel peto mesto. Takrat je zanj nastopil (že) tudi Mile Simeunovič. Ljubljančani so v četrfinalu izgubili s kasnejšo zmagovalko turnirja Barcelono 2:4, na koncu pa so prejeli nagrado za Fair Play. Zgodovina Fordovih turnirjev v Genku pravi, da je bil prvi organiziran leta 1985, na njem pa so slavili gostitelji. Na listi zmagovalcev so se znašli štirikrat, nazadnje leta 1997. Med zmagovalci so bile tudi selekcije Nizozemske (1987), Brazilije (1995) in Barcelone (1996), ruski prvak Dina Moskva (1998), Sao Paolo (od leta 1999 do 2001), Action 21 Charleroi (2002) in poljski Clearex Chorzow (2003).
Zmaga Vuka v polfinalu:
Zmaga Vuka v finalu:
Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)
