Stane Damiš je v svetu malega nogometa in futsala priznano ter cenjeno ime. Tokrat v svojem zapisu o 1. uradnem evropskem prvenstvu.
Prvo uradno evropsko prvenstvo v futsalu je bilo v španski Granadi od 22. do 28. februarja 1999, na njem pa je sodil tudi naš Štefan Tivold. Prvi naslov evropskega prvaka je pripadel Rusom, ki so v finalu pred 7.500 gledalci po kazesnkih strelih zaustavili zmagoviti pohod gostiteljev. Finale se je v rednem delu končal 3:3, s šestmetrovk pa so bili spretnejši Rusi. Zadeli so jih Gorin, kapetan Verižnikov, Alekberov in izjemni Konstantin Eremenko. Tretji so bili Italijani, četrti pa Nizozemci.
Hrvaška in takratna Zvezna republika Jugoslavija, na prvenstvu nista odigrali pomembe vloge, toda njun medsebojni dvoboj je imel posebno težo. Na sporedu je bil že prvi dan prvenstva. Glavni sodnik je bil Aleksej Selikov (Rusija), asistent Martin van den Bekerom (Nizozemska), časomerilec (tretjega sodnika takrat še ni bilo) pa naš Štefan Tivold. Pred maloštevilnimi gledalci so slavili Hrvati 4:3, ob polčasu pa so vodili njihovi “bivši bratje” 2:1. Kockasti so povedli že v drugi minuti, zadel je legendarni Mičo Martić. Za prvo izenačenje je poskrbel Andrija Vujović v peti minuti, nekaj več kot 60 sekund za njim pa je povedla ZRJ z zadetkom Igorja Četkovića. Po odmoru so Hrvati zaigrali agresivno na vse ali nič. Junak tekme je postal Robertino Jelovčić, ki je svoj prvi gol zabil v 25. minuti za drugo izenačenje na tekmi, takoj za njim pa je bil natančen Goran Eklić. Jelovčič je dosegel svoj drugi in odločilni gol v 34. minuti, tekmecu pa več kot znižati izid ni uspelo. Strelec je bil Nikola Vignjević v 38. minuti. Po zadnjem pisku sirene se je veselil hrvaški selektor Boris Durlen, na drugi strani se je jezil Lajoš Kokai. Čeprav je bil prisoten dodaten adrenalin, pa sodnika nista pokazala nobenega kartona in tako je šport premagal dnevno politiko.
Za Hrvaško so nastopili: Boris Držanić, Željko Mijić (vratarja), Mičo Martič (kapetan), Dean Delevski, Goran Eklič, Robert Grdović, Tomislav Gričar, Dinko Huskić, Robertino Jelovčić, Pjer Malvasija, Josip Palić in Nikola Tomičič. Trije hrvaški igralci so takrat igrali v Italiji, med njimi tudi poškodovani Alen Delpont, ostali pa so bili člani Uspinjače in Pepsi Glame iz Zagreba, MNK Square iz Dubrovnika, Trogirja in Croatie iz Perkoviča. V takratni selekciji ni bilo nobenega člana kakšnega splitskega kluba. Pomočnik selektorja Durlena, oziroma trener je bil Božidar Sikić.
Za takratno ZRJ so nastopili Ratko Matijašević, Ljubiša Randjelović (vratarja), Andrija Vujović (kapetan), Velimir Andrejić, Igor Četković, Željko Dragoljević, Safet Kalezić, Zoran Novaković, Zoran Pržuli, Nikola Vignjević, Vojkan Vukmirović in Zoran Žarić. Dva igralca (Andrejić in Vujović)sta v tistem času nastopala v Italiji, Vignjevič pa za FC Edmonton Drillers iz Kanade. Največ igralcev je bilo članov Fontane iz Čačka, po dva pa iz Niša (KMF Naisus), Nikšiča in Podgorice.
V nadaljevanju prvenstva so Hrvati izgubili s Španci 1:3 in z Nizozemci kar 3:8, Srbi in Črnogorci (ZRJ) pa so z Nizozemci remizirali (1:1). Asistent glavnega sodnika Pedra Galana iz Španije je bil naš Tivold, strelca pa sta bila Hendrikus Lettinck in Zoran Pržulj. Čeprav je imela ZRJ odločitev o napredovanju v polfinale v svojih nogah, je morala na koncu priznati premoč gostiteljev (1:5). Prvi polčas se je razpletel brez doseženega zadetka. Po odmoru pa je začelo “zvoniti” v mreži ZRJ.
V prvem polfinalu so Rusi premagali Nizozemce 9:6 (glavni sodnik je bil Tivold), v drugem pa so bili Španci boljši od Italijanov 3:1. V že omenjenem finalu je bil rezultat po rednem delu 3:3. Za Špance sta zadeli Javier Lorente Penas (v 8. in 35. minuti) in Javier Sanchez Franco (24.), za Ruse pa Belyi (27.), Alekberov (33.) in Eremenko (34.). Glavni sodnik je bil Andrea Lastrucci (Italija), asistent Martin van den Bekerom (Nizozemska), časomerilec pa Evzen Amler (Češka).
Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)
