Danes stalnega člana prve enajsterice Interblocka in reprezentanta do 21 let so marsikateri že odpisali. Ob poškodbi obeh kolenskih križnih vezi so mu zdravniki že napovedali konec kariere vrhunskega športnika. Z železno voljo in vztrajnostjo se je Antonio Delamea Mlinar vrnil, prepričan, da bo še boljši, kot je zapustil zelenice.
Danes stalnega člana prve enajsterice Interblocka in reprezentanta do 21 let so marsikateri že odpisali. Ob poškodbi obeh kolenskih križnih vezi so mu zdravniki že napovedali konec kariere vrhunskega športnika. Z železno voljo in vztrajnostjo se je Antonio Delamea Mlinar vrnil, prepričan, da bo še boljši, kot je zapustil zelenice.
Čeprav je branilec, zna stvari vzeti v svoje roke in ko je to potrebno, zabiti tudi kakšen gol. Skromen in z jasno začrtanimi cilji gleda le v prihodnost in se veseli vsega, kar mu prinaša novi dan. Pa četudi je to dobra košarkarska tekma, ki jo spremlja po televiziji. Ni kaj – čeprav obožuje igranje nogometa prizna, da raje spremlja košarko.
Kot mladi reprezentant je tako kot pri tvojih soigralcih verjetno prisotna želja, da bi kdaj zaigral tudi za člansko izbrano vrsto?
Seveda. To so moje otroške sanje. Ampak vseeno se zavedam, da je treba iti korak po korak in zato tudi ne prehitevam vse skupaj. Zaenkrat mi gre vse po načrtih in v kolikor bom tako nadaljeval, mi morda nekoč uspe priti tudi v člansko izbrano vrsto.
Kaj športniku pomeni več – dobro urejen klubski status ali igranje za svojo državo?
V tem primeru bi citiral stavek, ki nam ga je nekoč dejal naš sedanji selektor g. Tomaž Kavčič: ”Za klub igrati je čast, za lastno državo pa privilegij.” Vseeno pa se zavedam, da je igranje za reprezentanco odvisno le od mojih predstav v klubu, zato dajem na obeh frontah svoj maksimum.
Že z zadnjih nekaj tekem v selekciji U21 niste izvlekli zmage. Verjetno ste jih fantje z državnim grbom na dresu že ‘lačni’?
Mislim, da ni lepšega od zmage na mednarodnem prizorišču. Kajti s tem dobiš neko potrdilo, da si na pravi poti in da ves tvoj trud le ni zaman. Tudi zmage bodo prišle, potrebno je biti potrpežljiv.
Pred vami so kvalifikacije za EP 2013. Kakšne so želje reprezentance?
Odkrito povedano, mislim, da smo sposobni priti na EP. Tega se zavedamo vsi in storili bom vse, da nam to uspe še drugič, kajti s to generacijo smo se že prebili na EP do 19 let v Ukrajino.
Kolikšna je konkurenca na tvojem igralnem položaju? Si je kot branilec težko 'izboriti' svoje minute?
Konkurenca na mestu branilca je kar ostra. Meni osebno je po eni strani še toliko težje, ker igram v 2. ligi, ki jo verjetno marsikdo podcenjuje. Ampak vseeno, sem profesionalec in storil bom vse, da mi bo selektor zaupal in namenil čim več minut.
Kaj pa je sicer tisto, kar mora imeti dober nogometaš, branilec?
Moderen branilec, mora imeti praktično vse. Od tehnike, višine, hitrosti, branja igre kot tudi neko sigurnost na žogi. Tukaj mislim predvsem, da ga ni strah igrati nogomet. Ne maram pa tistih branilcev, katerih edina prioriteta je igranje dolgih žog.
Že nekaj let si član NK Interblock. Kako se počutiš v ekipi?
Moram reči, da vsako leto bolje. Letos je ekipa sestavljena iz mladega, zdravega jedra in temu primerno je tudi odlično vzdušje. Srčno upam, da se nam uspe vrniti v prvo ligo, kjer znamo biti naslednjo leto zelo nevarni.
Je bila selitev v Ljubljano zate velika sprememba? Kaj je tu drugače kot v Kidričevem?
Že ko sem igral v Aluminiju sem večino leta preživel Ljubljani, saj sem obiskoval Gimnazijo Šiška (nogometni oddelek). Zato mi sama selitev ni predstavljala problemov. Največja sprememba je bila ta, da sem v Interblocku prvič podpisal profesionalno pogodbo in s tem obrnil nov list v mojem poglavju kot športnik. Edina stvar, ki mi je bila v Aluminiju bolj všeč, je njihov nogometni center in pogoji, ki jim jih verjetno zavidajo vsi nogometni klubi v Sloveniji.
Kakšna je razlika med igro v prvi in drugi slovenski ligi?
V 1. ligi so vsi klubi sposobni igrati zelo dober gledljiv nogomet. V 2. ligi je teh klubov manj, vseeno pa moraš v obeh ligah vsako tekmo vzeti maksimalno resno, drugače se ti lahko kaj hitro maščuje.
Kje si v zadnjih nekaj letih najbolj napredoval?
Lahko rečem, da šele počasi prihajam znova k sebi, kajti lanskega oktobra sem odigral prvo tekmo po letu in pol. Poškodba, ki sem jo staknil, mi jo močno spremenila potek kariere. Vseeno sem vesel, da sploh še lahko igram nogomet, posebno zato, ker so bile napovedi zdravnikov zelo pesimistične.
Kateri trener ti je do sedaj dal največ?
Vsak trener ti da nekaj novega. Vseeno pa bi omenil tri, ki so mi ostali najbolj v spominu. Kot dečku mi je največ znanja dal trener Matej Rotar, ki me je treniral v mojem prvem klubu Mali Šampion. Drugi trener je selektor mlajših selekcij in trener nogometnih razredov Miloš Kostič, ki mi je dal ogromno tehničnega in predvsem taktičnega znanja. Nazadnje bi omenil še gospoda Bojana Flisa (sedanji trener Aluminija), ki je najbolj zaslužen da preprosto obožujem igranje nogometa.
Kateri nogometaš je tvoj vzornik? Zakaj in kaj on ima, pa tebi manjka?
Moj vzornik je David Beckham. To je človek, ki se je kljub padcem, zaničevanjem, pritiskom vedno znal pobrati in ostati v vrhu. Poleg tega pa ima ogromno voljo in srce. Upam, da mi nekoč uspe postati takšna osebnost, kot je on.
Na kakšen način nogometaši izbirate številke, ki jih nosite na dresih?
Ne vem. Še nikoli nisem bil v položaju, da bi lahko izbral. Je pa res tudi to, da nisem takšen igralec, ki bi bil užaljen, če nima na hrbtu svoje izbrane številke. Meni osebno je popolnoma vseeno kaj imam na hrbtu, važno mi je kaj pokažem na igrišču.
Je v nogometnem prostoru atraktivno kakšno posebno moštvo, za katerega bi želel igrati?
Vsaka sprememba na boljše je dobrodošla.
Za branilca ni ravno v navadi, da doseže zadetek, ti pa si v tej sezoni enkrat že zatresel mrežo. Kakšni so bili občutki?
Včasih, ko napadalci nimajo svojega dne, smo branilci prisiljeni vzeti stvari v svoje roke. Je pa res, da je bila podaja Krljanoviča tako natančna, da sem samo podstavil nogo. Občutki so bili dobri, želim pa si doseči še več zadetkov.
Kot športnik si se tudi ti že spopadel s poškodbami. Kako to doživljate igralci? Se je težko vrniti na igrišča?
Odvisno od posameznika. Meni je to obdobje minilo zelo hitro. Je pa res, da je bilo vloženega ogromno truda. Ob tej priložnosti bi sporočil vsem poškodovanim igralcem, da naj ne obupajo, kajti, če sem se kljub črnim napovedim vrnil jaz, se lahko vsak!
Kaj je bistvo nogometa? So to samo goli?
Seveda. Živi se od golov in ne od lepote.
Spremljaš še kateri drugi šport poleg nogometa?
Če sem pošten nogometa sploh ne gledam rad. Raje pogledam kakšno tekmo NBA, saj preprosto uživam ob gledanju te igre.
Kdo te je navdušil za nogomet?
Za nogomet me je navdušil oče, ki je bil tudi moj prvi trener pri Elkroj Mozirju. Verjetno imam to v krvi, saj sta bila poleg očeta nogometaša tudi stric in dedi.
Si se kdaj preizkusil v katerem drugem športu?
Leto ali dve sem treniral tudi smučanje. Ampak sem hitro obupal, saj se s številkami okoli 80 ni dalo priti visoko.
Največji uspeh v karieri?
Osebno štejem kot svoj največji uspeh to, da še sploh igram nogomet.
Kakšni so tvoji nogometni cilji? Kaj bi rad dosegel, preden nehaš aktivno igrati?
Če se bo dalo, bi rad odšel v tujino, zaslužil čim več denarja in še naprej užival v nogometu. Pustimo času čas.
Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Arhiv NZS (Sportida.com, TAKA, Domen Dolenc)
