»Sam nisem imel nikoli težav z nobenim trenerjem. Najin plus je bil, da sva se poznala, sedem let sva že skupaj v istem klubu. Naloga kapetana pa je, da podpre trenerja, tudi če se kdaj ne strinja z njim.«
Jaka Sovdat se lahko pohvali, da je kapetan Oplasta, ki je v finalu 1. SFL prišel do drugega naslova državnega prvaka.
Kot prva ekipa v finalnih serijah pa so spreobrnili potek serije od 0:2 sebi v prid 3:2. Za nameček je bil Sovdat tudi prvi strelec lige.
Jaka, naprej iskrene čestitke.
»Hvala, občutki so prijetni. Lepo je biti kapetan v takih situacijah. Ko zmaguješ, so vsi s tabo, ko pa izgubljaš, te vsi kritizirajo.«
Kaj je bilo tisto, kar je nagnilo tehtnico na vašo stran?
»Opozoril bi na tisto drugo tekmo, ko smo igrali dobro, a nesrečno izgubili. Pomočnik našega trenerja Saše Lebana je že takrat klical domov in rekel, da bomo prvaki. In se je to tudi zgodilo. Enostavno smo verjeli, da lahko igramo proti Litiji.«
Sezona je bila naporna, tudi pri vas ni bilo konstantnosti.
»Imeli smo precej vzponov in padcev. Še vedno nas boli pokal Terme Olimia, kjer smo že drugič izpadli v polfinalu. Po koncu tekmovanja je bilo precej kritik na naš račun s strani naše uprave. Pred sezono smo si tako ali tako rekli, da moramo vzeti vsaj eno lovoriko. Tudi zato je bil pritisk v finalu 1. SFL še toliko večji.«
Pa finala niste najboljše začeli. Primož Zorč je bil kritičen do vseh, tudi sebe. Pogrešal je tisto željo po zmagi in peno na ustih, kot se je izrazil.
»Primož želi vedno zmagovati, tudi na treningih je tak. Pri njem ni heca, ko se igra. Dal nam je tisto odločilno energijo, da smo strnili vrste in da smo praktično začeli igrati.«
Za uspeh je pomembno tudi sodelovanje na relaciji trener (Saša Leban) in kapetanom.
»Sam nisem imel nikoli težav z nobenim trenerjem. Najin plus je bil, da sva se poznala že poprej, sedem let sva že skupaj v istem klubu. Naloga kapetana pa je, da podpre trenerja, tudi če se kdaj ne strinja z njim.«
Po tisti prvi tekmi pa ste imeli menda tudi precej konkretno analizo.
»Res je. Na treningu smo jasno določili vloge, kaj kdo počne. Rajko Uršič je bil po novem zadolžen za Mileta Simeunoviča. Moja naloga je bila, da ustavim njihovega sidraša. Bistveno pa je bilo, da je po tej analizi točno vsak vedel, kaj mora delati.«
Je bilo v sami finalni seriji kaj evforije? Ali pa se je zgodila po zmagi na 5. tekmi?
»Evforija je bila prisotna ves čas, a nas je večina po dveh zaporednih porazih kar odpisala. Ko pa se je finale preselilo v Kobarid, je zopet vse oživelo. Navijači so se vrnili v dvorano in nam dali izjemno podporo!«
Kako pa je v teh dneh?
»Lepo je biti član Oplasta. Ko smo se vrnili sredi noči, nas je pričakala županja, vsi bifeji in gostilne pa so bili odprti do sedmih zjutraj. Bilo je veselo. S čestitkami so se oglasili tudi zvesti sponzorji, ki stojijo ob strani klubu.«
Tudi v Litji ste imeli bučno podporo.
»Pred tako publiko je lepo igrati. Če si športnik, potem živiš za take tekme, kjer se pokaže, ali si pravi ali ne.«
Vi ste kar na litijskem parketu pokazali, da ste pravi.
»Drži, a je treba vedeti, da so Litijani odigrali zelo dobro. Tekma je bila izredno izenačena, mi pa smo imeli nekaj več sreče. A tudi srečo je potrebno izzvati in si jo zaslužiti.«
V svoji vrsti ste imeli tudi izrednega vratarja.
»Igor Bratič je branil izvrstno. Če se malce pošalim – zato, da brani, smo ga tudi pripeljali v naš klub. Tudi leta 2010 je bil naš vratar junak finala. Očitno so vratarji tisti, ki prinašajo naslove Oplastu.«
Kako naprej?
»To boste morali vprašati upravo. Sam imam precej ponudb iz tujine. Sprva sem bom sicer usedel z vodilnimi možmi Oplasta, a pri 30-ih bi se ob taki formi in igrah rad preizkusil na tujem.«
Tekst: D.P.
Foto: Nikola Miljković/Ekipa
