Obetavni slovenski nogometaš zna izkoristiti vsako ponujeno priložnost. Tako je že v enem od uvodnih nastopov za izbrano vrsto do 21 let zabil svoj prvenec. Proti Belgiji je na zadnjem domačem obračunu generacije, ki se po večini poslavlja, v 81. minuti postavil končnih 2:2.
Obetavni slovenski nogometaš zna izkoristiti vsako ponujeno priložnost. Tako je že v enem od uvodnih nastopov za izbrano vrsto do 21 let zabil svoj prvenec. Proti Belgiji je na zadnjem domačem obračunu generacije, ki se po večini poslavlja, v 81. minuti postavil končnih 2:2. Tako je dosegel zadnji gol Slovenije v tej zasedbi. Pomlajena Kavčičeva četa bo v prihodnjem letu bogatejša tudi za Harisa Vučkiča. Veljal je za enega najbolj natančnih napadalcev mladinske lige, se čez noč podal (januarja 2009) v Anglijo, kjer imajo z mladim otrokom Domžal velike načrte. Tam se je hitro prilagodil in opozoril nase.
V dresu slovenske mladinske reprezentance je za tabo že nekaj nastopov, uspešen pa si tudi v klubskih barvah. Verjetno je želja, da bi kdaj zaigral tudi za člansko izbrano vrsto.
Seveda je želja vsakega nogometaša, da bi v svoji karieri oblekel tudi reprezentančni dres. Sedaj mi je pomembno predvsem to, da se izkažem, dobim priložnost in minute na terenu. Veliko pa mi pomeni tudi to, da lahko igram skupaj z bratom.
Je to največ kar lahko športnik doseže v svoji karieri?
Bolje je, da imaš dobro urejen klubski status. Če dobro treniraš in znaš to pokazati na igrišču v času tekme, pride tudi nagrada v obliki vpoklica v reprezentanco.
Kolikšna pa je konkurenca na tvojem igralnem položaju?
Konkurenca na moji poziciji je precejšnja. Tu sta Velikonja in Marčeta, ki sta zelo dobra in uveljavljena igralca. Igrata v dobrih klubih in sta poznana tej selekciji (U21). Mislim, da se marsikaj lahko naučim od njiju.
Si najmlajši nogometaš, ki je kdajkoli nastopil v 1. SNL. Od kot tako hiter razvoj?
Že kot mladega nogometaša so me vključevali v starejše selekcije, predvsem na račun tega, da sem bil fizično močnejši od svojih vrstnikov. V družbi starejših sem hitreje napredoval in tako danes lahko igram za reprezentanco do 21 let, čeprav sem eden izmed najmlajših članov. Enako je bilo v Domžalah. Bil sem že zrel za igro, a starostno premlad.
Kaj pa je sicer odlika dobrega nogometaša?
Biti mora zelo borben, fizično močen, da zmore tako tempo tekmovanja kot tudi treninge. Biti mora hiter, tehnično dobro podkovan. Vse to skupaj pa pride šele, če si delaven in vztrajen. Niso dovolj le fizične kvalitete, tudi glava mora biti na mestu.
Hitro si domače zelenice zamenjal s tujimi. Kaj v Angliji najbolj pogrešaš?
Najbolj pogrešam družino. Manjkata mi mami in brat. V Angliji je z mano oče, ki mi pomaga. Stoji mi ob strani, z njim se lahko pogovorim, kadar mi je težko. Pogrešam tudi mamino hrano, ki je definitivno boljša, kot angleška.
Kakšna je razlika igrati v domačem prvenstvu in v tujini?
Razlika je očitna. Tam je večja konkurenca, bolj kvalitetni igralci. Vse se igra hitreje, močneje, v ospredju so fizične kvalitete posameznika. Je pa res, da se tudi v Sloveniji dela dobro. Vseeno pa smo v majhnem zaostanku za tujimi prvenstvi oz. klubi.
Kakšna izkušnja je bil nastop na EP v Ukrajini?
To je bila zelo dobra izkušnja zame. Igrali smo proti dobrim reprezentancam. Bil sem najmlajši udeleženec in že zaradi tega sem se iz Ukrajine ogromno naučil.
Od katerega trenerja si se največ naučil?
Največ mi je dal moj prvi trener Radoslav Bečejac. Tudi Emil Ledenko mi je pomagal na moji nogometni poti. Nenazadnje pa je tu tudi Darko Birjukov.
Kateri nogometaš je tvoj vzornik? Zakaj in kaj on ima, pa tebi manjka in si želiš?
Imam dva vzornika. Prvi je Cristiano Ronaldo. Všeč sta mi njegova hitrost, tehnika. Drugi, po katerem se rad zgledujem pa je Steven Gerrard. Je pravi vodja ekipe. Pred mano je še veliko trdega dela, da dosežem njun nivo. Mislim, da imam potencial, potrebno je biti potrpežljiv, se na račun športa kdaj pa kdaj čemu odreči, kar je nenazadnje tudi sestavni del športa pri doseganju zastavljenih ciljev ter ogromno trdega dela. Prepričan sem, da se to na koncu izplača.
Še vedno gojiš podoben slog kot C. Ronaldo? Zakaj?
Včasih sem se tudi tako zgledoval po njemu. Frizuro imam še vedno podobno njegovi. Predvsem punce pravijo, da sva si podobna.
Nosiš številko 29. Je za tem kakšna zgodba?
Moja zadnja številka je bila 46. To sezono pa sem se odločil za 29. Tako mi je svetoval manager, saj sem s to številko bližje prvi ekipi. Sicer pa sem bil pa 46 zelo navezan. V mlajših selekcijah sem vedno nosil 10. 4 in 6 pa je deset, kar skriva v sebi neko zgodbo. Prav tako je bil moj debi, ko je bil moj oče star 46 let, zato ima ta številka poseben pomen.
Se spomniš kakšne svoje dobre tekme?
To je bila moja prva članska tekma v tej sezoni. Sicer je bila samo prijateljska tekma s tretjeligašem Carlisle Unitedom, pa vendarle sem nastopil dobro. To tekmo bi z veseljem ponovil. Ob tem, da sem dosegel gol, smo kot ekipa igrali dobro.
Poleti si prvič zadel za Newcastle, je to poseben gol? Posvečen komu?
Posvečen je bil moji mami, ki me spodbuja iz Slovenije. Tudi ta dres, v katerem sem dosegel svoj prvi zadetek, sem podaril njej. Tega dresa nisem hotel zamenjati, pač pa sem ga poslal domov.
Kaj razmišljaš v trenutku, ko proti nasprotnemu vratarju sprožiš strel?
V tistem trenutku pogledam vratarja, da vidim kje stoji, ocenim, kateri delček gola je najmanj pokrit in skušam zadeti. Če mi uspe – super, če ne, pa bo prišla nova priložnost.
Kako pa je, ko sodnik dosodi najstrožjo kazen ali pa pri prostem strelu z bližine – na kaj si pozoren takrat?
Vedno sem načitan na svoj strel. Vsakič udarim v prazen kot, ki sem ga treniral pred tem na treningu, neodvisno od tega, kako je postavljen vratar.
Si otrok Domžal, tam si bil 8 let. Kaj so ti tam ponudili?
Zelo sem bil zadovoljen v Domžalah. Podpirali so me, tako z vodstvom kot s soigralci smo bili prijatelji. Dobro sem se uveljavil in imel dovolj priložnosti za dokazovanje. Iz teh razlogov nikoli nisem čutil potrebe po tem, da zamenjam klubsko sredino.
Spremljaš še kateri drugi šport poleg nogometa?
Košarko rad spremljam, tudi kakšen tenis. Ne maram kriketa in ostalih kompliciranih iger.
Zakaj si se sploh odločil za nogomet?
Že od malih nog sem bil v stiku z žogo. Oče se je vedno igral z mano, mi podajal žogo. Sam je sicer velik ljubitelj košarke, jaz pa sem mu žogo vsakič spustil na tla in jo hotel brcati. Od tu odločitev, da bom postal nogometaš. V šoli so me bolj spodbujali k rokometu, tudi igral sem ga dobro in verjetno bi se želel preizkusiti tam.
Največji uspeh v karieri?
Državni prvak Slovenije s selekcijo U14. To mi je najbolj ostalo v spominu. Celo sezono smo se borili in čeprav v finalu nismo navdušili, se je ves trud povrnil, premagali smo štajerski Maribor in osvojili prvenstvo.
Tekst in foto: Andreja Potočnik
