»Hvala vsem igralcem in trenerjem! Še posebej pa Želku Pijetloviču, ki je nosil na sebi vse breme kluba. Bil je trener, vodonoša, šofer, skrbel je za kartončke, varnost…. Za vse, kar je dal Vuku, Ljubljani in futsalu, si zasluži spomenik! Takih ljudi ni več!«
Ljubljanski Vuko je sezono končal na 4. mestu, četudi je do zadnjega kroga rednega dela trepetal za prvoligaški status. Še več – v četrtfinalu so Ljubljančani izločili Puntarja, v petek pa priznali premoč Oplastu v boju za bron.
»Lahko smo zadovoljni. Dve leti se že borimo. Tako je pač stanje…. Kapo dol pa vsem, ki so nam pomagali, da smo se rešili boja za obstanek ali celo izpada,« začenja Gorazd Drobnič, ki ga je končni rezultat (pozitivno) presenetil.
»Dobro je tako. Nihče ni pričakoval, da lahko sežemo tako visoko. Če bi imeli kakega igralca več, bi lahko bilo še boljše.«
V polfinalu vas je Dobovec izločil s 3:0 v zmagah.
»To drži in tudi zasluženo je v finalu. A odločali sta prva in zadnja tekma. Na prvi so zmagovalca dali še kazenski streli, tretja pa se je končala, kot se je…«
Glede igralcev pa:
»Veste službe in bolezni naredijo svoje. Kdor je bil lahko z nami, je bil, ostalim pa ni kaj zameriti.«
Kaj reči po koncu tako naporne sezone?
»Hvala vsem igralcem in trenerjem! Še posebej pa Želku Pijetloviču, ki je nosil na sebi vse breme kluba. Bil je trener, vodonoša, šofer, skrbel je za kartončke, varnost…. Za vse, kar je dal Vuku, Ljubljani in futsalu, si zasluži spomenik! Takih ljudi ni več!«
Kako naprej?
»V Ljubljani je za fustal vedno težje. Upam in želim pa si, da se najdejo ljudje, ki bodo prisluhnili Pijetloviču, da se naredi stabilna zgodba.«
Tekst: D.P.
Foto: D.P.
