Skromen 17-letni mladenič je za reprezentanco do 19 let opozoril na zadnji tekmi kvalifikacij proti Malti, ko je kar dvakrat zatresel nasprotnikovo mrežo. A njegova zvezda je začela sijati že nekoliko prej.
Skromen 17-letni mladenič je za reprezentanco do 19 let opozoril na zadnji tekmi kvalifikacij proti Malti, ko je kar dvakrat zatresel nasprotnikovo mrežo. A njegova zvezda je začela sijati že nekoliko prej. Začelo se je v tretji ligi, nadaljevalo s Superpokalom v koprskem dresu in s kvalifikacijsko temo proti Dinamu. Ko pa je preživel krst, se je zgodba začela razvijati sama od sebe. Zdaj je njegova prihodnost povezana s serie A. Nase je opozoril s svojo hitrostjo in ogledniki so vrgli oko nanj. Vrhunsko leto je kronal s prestopom v Italijo, kjer igra tudi večina reprezentantov. Njegova pot se bo nadaljevala v Genovi, prestop pa velja za enega večjih v Sloveniji. V prihodnosti pa si mladi nogometaš, ki je svojo pot začel v Dekanih, želi obleči tudi članski državni dres.
Nazadnje ste z reprezentanco igrali proti Malti, kjer ste dosegli tudi dva zadetka. Verjetno je želja enkrat zaigrati tudi za člansko reprezentanco in ponoviti podobno igro?
Seveda je to cilj vsakega nogometaša v Sloveniji. Reprezentanca je nekako vrh kariere, ki jo lahko zgradiš in v vsakem pogledu pomeni zastopati svojo državo največje priznanje za odrekanje in prizadevanje v nogometu. Igrati za mlajše selekcije pomeni, da te opazijo, spadaš med tiste, ki imajo potencial, a na temu je potrebno graditi in se dokazovati še naprej.
Kako si si zapomnil to tekmo. Verjetno ni pogosto, da večkrat na srečanje zatreseš nasprotnikovo mrežo?
Spomini so lepi, goli pa tako ali tako ostanejo v spominu za vedno. Škoda le, ker se nismo uvrstili naprej. Ni nam veliko zmanjkalo. Kljub porazu je to ena tistih tekem, na katero se bom z veseljem spomnil.
Kaj športniku pomeni več – dobro urejen klubski status ali igranje za svojo državo?
Oboje je pomembno. Eno brez drugega ne gre. Večino časa nogometaš preživi v klubu, zato je pomembno, da so stvari tam urejene, da je nogometaš zadovoljen s svojim statusom in se ujame s soigralci. A tudi vpoklic v reprezentanco je priznanje za dobre predstave. Gre bolj za povezavo klub-reprezentanca, kot pa obratno.
Kolikšna pa je konkurenca na tvojem igralnem položaju?
V selekciji U21, kjer sem nazadnje tudi nastopil je konkurenca seveda prisotna. Boljša kot je, bolj se fantje trudimo in skušamo dokazati trenerju oz. selektorju. Stvar njega pa je, kdo bo dobil priložnost na tekmi. Moram povedati, da so me fantje dobro sprejeli, na meni pa je, da dokažem, da spadam mednje.
Kaj pa je sicer odlika dobrega nogometaša?
Dober nogometaš mora imeti vse. Biti mora hiter in prodoren, impulziven, ko igra to zahteva, hkrati pa mora imeti tudi dobro tehniko. To pa ga loči od povprečnega igralca. Hitrost skupaj s tehniko rodi igralca svetovne kvalitete.
Domače zelenice boš v kratkem zamenjal za italijanske – kaj pričakuješ od tujine?
Res je, januarja se selim v Italijo, tam pa pričakujem višji nivo igre in hitrejše dogajanje na nogometnih zelenicah, hkrati s tem pa to pomeni novo priložnost za dokazovanje in potrjevanje kvalitet, ki so jih v meni prepoznali v Genovi. Šlo bo za dodatno motivacijo, saj si želim izboriti mesto v prvi ekipi. Pričakujem, da me bodo lepo sprejeli, obenem pa se zavedam, da me čaka trdo delo. Seveda pa je tu tudi nekaj pozitivne treme.
Zadnji slovenski dres je bil koprski, v katerem si ob 12 nastopih dvakrat tudi zatresel nasprotnikovo mrežo, pa boš tudi v tujini držal pesti za nekdanje soigralce?
Ker sem domačin, imam tu večino svojih prijateljev in seveda bom zanje stiskal pesti tudi po tem, ko bom v Italiji. Želim jim čim boljši spomladanski del sezone in boje tudi v drugih tekmovanjih. Prepričan sem, da se lahko uvrstijo na drugo mesto v ligaškem tekmovanju, z malce sreče celo na sam vrh.
V tem letu je šlo vse skupaj zelo hitro – iz mladinske ekipe Kopra do Italije. Si pričakoval, da boš tako hitro napredoval?
Niti slučajno nisem pričakoval take sezone. Vse se je zgodilo zelo na hitro, morda se je zdelo da vse skupaj brzi mimo mene. Dobil sem nekaj priložnosti na začetku sezone, ko sem igral še nekoliko manj, nato pridobil trenerjevo zaupanje, izkoristil ponujene minute in zelo napredoval. S tem so prišle tudi prve ponudbe in med njimi tudi prava, za katero sem se nenazadnje tudi odločil. V Italiji ostajam pet let.
V katerem klubu bi sicer želel igrati?
V Sloveniji to ostaja Koper, ne bi želel drugam. Delali smo dobro, po ustaljenem ritmu, za igralce je bilo vedno dobro poskrbljeno. Sem domačin in ne vidim razloga, zakaj ne bi igral za domači klub, v kolikor mi ta lahko ponudi vse za moj osebni razvoj. V tujini pa bi enkrat rad oblekel dres Real Madrida. Mislim, da je to eden največjih klubov na svetu, ki je urejen in po številu lovorik zavidanja vreden. Je pa res tudi to, da je moja najljubša liga angleška, zato upam, da bi enkrat dobil priložnost tudi v Premier ligi.
Od katerega trenerja si se največ naučil?
Ne bi bilo pošteno izpostavljati kogarkoli. Seveda ti v vsakem obdobju igranja trener da določeno znanje, priložnost, nasvete. Prav vsak me je naučil nekaj novega in danes zagotovo ne bi bil tu kot sem, če ne bi šel skozi roke trenerjev, ki so me oblikovali v igralca. Dokaz temu, da smo delali dobro je tudi skorajšnji prestop v tujino.
Kateri nogometaš je tvoj vzornik? Zakaj in kaj on ima, pa tebi manjka in si želiš?
Posebnega vzornika nimam, mi je pa všeč David Villa. Seveda mi do stopnje, na kateri zdaj igra on manjka še ogromno, predvsem gre tu za treninge, nabiranje kilometrine in številna odrekanja, ki me lahko enkrat pripeljejo na željen nivo igre. Prizadeval si bom izboljšati in nadgraditi tehnično znanje, največ rezerv pa imam nedvomno pri izpopolnjevanju taktike.
Nosiš številko 29. Je za tem kakšna zgodba?
Sem letnik '92 in ker te številke ni bilo na voljo, sem vzel obrnjeno – 29. Eno od teh si želim nositi tudi v tujini.
Se spomniš kakšne svoje dobre tekme?
Tu gre izpostaviti kvalifikacijsko tekmo proti Dinamu, kjer sem dobil prvo člansko priložnost, igral sem celotno srečanje. Mislim, da sem popolnoma izkoristil ponujeno in upravičil trenerjevo odločitev. Premagali smo velikana na Balkanu, vzdušje je bilo fenomenalno, nekaj, kar ne doživiš na vsaki tekmi. Navijači so tekmi dodali poseben naboj.
Kaj razmišljaš v trenutku, ko proti nasprotnemu vratarju sprožiš strel?
Takrat razmišljaš samo, kako žogo spraviti za vratarjev hrbet. Pogledaš v katero smer gre, kako se nagiba in žogo usmeriš v nasprotno smer. Vse kar v tistem trenutku gre po tvoji glavi je iskanje najboljše rešitve za dosego gola.
Proti kateremu zvezdniku si želiš zaigrati?
Želel bi se preizkusiti proti Christianu Ronaldu. Rad bi videl koliko je hitrejši od mene.
Spremljaš še kateri drugi šport poleg nogometa?
Bolj ali manj nogomet, čeprav me pritegne tudi rokomet. Spremljal sem tekme slovenske reprezentance na večini velikih tekmovanj, kot Koprčan pa sem si večkrat ogledal tekme Cimosa.
Zakaj si se sploh odločil za nogomet?
Verjetno je zgodba podobna tisti, ki jo imajo vsi športniki. Kot majhen sem se s prijatelji podil po igrišču, ker sem živel v kraju, ki je imel klub, sem svoje znanje preizkusil tam in to je bilo to.
Si se kdaj preizkusil v katerem drugem športu?
Treniral sem tudi atletiko in judo. Ko pa je postalo resno, se je bilo potrebno odločiti. Ni bilo časa, da bi poleg šole treniral še tri športe. Nogomet je pretehtal zaradi želje. Nikoli mi ni bilo žal za to odločitev.
Največji uspeh v karieri?
Zagotovo je to osvojitev Superpokala (kjer smo premagali Maribor), saj je po njem šla moja nogometna pot strmo navzgor. To je tudi srečanje, ko sem debitiral za člane, zato ima zame še poseben pomen.
Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Sportida.com in arhiv NZS
