Dejan Lazarevič ali 'il timido', kot ga poznajo v Italiji, velja za enega bolj perspektivnih mladih nogometašev s sončne strani Alp. Februarja rojeni športnik šteje šele 21 let, pa že ima izkušnje z Evropskega prvenstva, kamor se je uvrstila takratna reprezentanca do 19 let.
Dejan Lazarevič ali 'il timido', kot ga poznajo v Italiji, velja za enega bolj perspektivnih mladih nogometašev s sončne strani Alp. Februarja rojeni športnik šteje šele 21 let, pa že ima izkušnje z Evropskega prvenstva, kamor se je uvrstila takratna reprezentanca do 19 let.
Ukrajina mu je dala določene izkušnje, še več pa jih je nabral skozi leta treniranja. Njegovo vnemo so opazili tudi v Italiji, kamor se je preselil že pred leti. Trenutno kot posojeni igralec Genoe nastopa za Torino. Zaradi dobrih predstav pa ga je televizijska postaja Sky Italia uvrstila na seznam tistih, ki se borijo za naslov najboljšega mladega nogometaša v sezoni 2010/11. Že uvrstitev med 32 najboljših na Apeninskem polotoku je priznanje, kaj pa bo končen razplet prinesel nekdanjemu Domžalčanu, bo pokazal spomladanski del sezone.
Dres državne mladinske reprezentance si nazadnje oblekel proti Hrvatom. Verjetno je želja, da bi kdaj zaigral tudi za člansko izbrano vrsto?
Želja seveda je. Upam, da bo to prišlo čim prej, se pa s tem zagotovo ne obremenjujem. V tem trenutku mi je pomembno, da dobro igram za selekcijo U21. Ko pa mi bo enkrat Kek ali kdorkoli drug ponudil priložnost, bom seveda zelo vesel, da bom lahko igral za državno člansko reprezentanco.
Kaj športniku pomeni več – dobro urejen klubski status ali igranje za svojo državo?
V klubu si ves čas. To je nam enako kot ostalim služba. Za reprezentanco je pa nekaj posebnega igrati. To je pika na i športniku, čast za vsakega, ki je del tega. Oboje je pomembno, nenazadnje ni reprezentance brez kluba.
Kako si občutil tekmo v Kavčičevi selekciji do 21 let proti Hrvatom? Gledalci so ti po tekmi namenili poseben aplavz.
Bilo je super, posebej zato, ker je bilo toliko gledalcev. Vedno dam na terenu vse od sebe, ko so pa tudi gledalci nagradili našo igro in nam ploskali, je bilo še lažje igrati. Meni to, ko so gledalci navdušeni nad našo igro dvigne samozavest in mi da dodatne energije.
Kolikšna pa je konkurenca na tvojem igralnem položaju? Si je težko 'izboriti' svoje minute?
Seveda je težko, povsod je tako. Potrebno se je dokazati. Konkurenca vedno je in to dobrodošla. Ne obremenjujem se s tem. Trenerji so tisti, ki razporedijo minutažo. Pomembno se je dokazati, da lahko igram. Vse ostalo pride samo od sebe. Res je, da ti ni vseeno, ko si na klopi, a tak je šport. Jezen si, ker ti je nogomet pomemben, a je potrebno spoštovati odločitve in se dokazati, ko dobiš priložnost za to.
Kaj pa je sicer tisto, kar mora imeti dober nogometaš?
Odvisno. Na vsaki poziciji so druge kvalitete tiste, ki štejejo. Vsekakor je tehnika odločilni faktor, tudi hitrost. V nogometu je pomembno vse. Imeti pravo zmes znanja, talenta in sreče naredi nogometaša tudi dobrega športnika.
Iz Domžal si se preselil v Genoo in nato v Torino. Se ti je življenje v zadnjih letih zelo spremenilo.
Življenje se mi je čisto spremenilo. Vesel sem, da sem odrasel v Domžalah in se tam naučil osnov, nato pa prestopil v Italijo. Tu je popolnoma drugače. Zanje smo mi tujci in potrebno se je veliko bolj dokazovati, kot si se moral doma.
Kakšna je razlika med igro na slovenskih zelenicah in v tujini?
V Sloveniji nikoli nisem igral za člane, zato je to težko primerjati. Nimam izkušenj, tako da težko komentiram to.
Verjetno ti ni bilo lahko, ko si se z zgolj 16 let podal v tujino. Kaj si najbolj pogrešal?
Manjkalo mi je druženje z vrstniki, družine ni bilo ob meni. Ni tistih stikov, kot doma. Tu smo večino leta in to tu manjka. Res pa je tudi, da si tako prisiljen odrasti, kar pa tudi ni slabo. Mogoče na trenutke pogrešam domačo mamino hrano, a se vsega navadiš.
Kje si v tem času najbolj napredoval?
Zaradi selitve nisem boljši nogometaš, sem pa odrastel. Spreminjati začneš stvari, ki si jih včasih počel. Z leti pridejo izkušnje in tako izboljšaš svojo igro, rasteš kot nogometaš. Starejši si in drugače razmišljaš na igrišču, reagiraš drugače, kot si včasih. Gibanje je boljše, odzivnost, posledično pridejo zadetki.
Kateri trener ti je do sedaj dal največ?
Imel sem odlične trenerje vse od začetka. Vsak je bil nekaj posebnega, me naučil nekaj novega. Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem, ki so me učili. Brez njih danes ne bi bil tu, kjer sem.
Kateri nogometaš je tvoj vzornik? Zakaj in kaj on ima, pa tebi manjka?
Zgledujem se po Lionelu Messiju. Všeč mi je kako igra. Manjka mi še veliko, da bom tako dober. Ne rečem, da bom kdaj igral tako, kot on, saj se taki nogometaši rodijo na daljše časovne intervale. On igra, kot da bi bil iz drugega sveta. Upam, da bom enkrat nogometaš takšnega kova, kot je on danes. Prepričan sem, da če delaš dobro, se ti to enkrat povrne. Ko si enkrat dober nogometaš, pa so razlike majhne.
Na kakšen način nogometaši izbirate številke, ki jih nosite na dresih?
Prej sem nosil 7, 10, kaj je pač bilo prosto. Tukaj pa sem si izbral 20, ker sem bil toliko star, ko sem prišel sem. Eni vzamejo enake številke, kot jih nosijo njihovi vzorniki, drugi se odločijo na podlagi srečne številke. Razlogi so različni. Tudi sam bi izbiral, a ko prideš v klub kot mlad nogometaš, nimaš veliko izbire. Prvi pridejo na vrsto starejši nogometaši.
Kaj razmišljaš v trenutku, ko proti nasprotnemu vratarju sprožiš strel?
Takrat ti po glavi ne gre veliko stvari. Razmišljaš kako boš ukanil nasprotnikovega vratarja. Zamisliš si akcijo in jo skušaš tudi izpeljati. Hkrati opazuješ kako se on giblje, ga poskusiš dobiti na 'finto', če ne reagira, poskusiš kaj drugega. To je sekunda, mogoče dve, tako da veliko časa ni.
Kateri je tvoj najljubši zadetek?
Proti Sampdori. Ko sem igral pri starejših dečkih v Genovi. To je bilo na začetku moje poti v Italiji. Preigral sem 4 nasprotnikove nogometaše in še zadel.
Je v nogometnem prostoru atraktivno kakšno posebno moštvo, za katerega bi želel igrati?
Rad bi igral v Barceloni, z velikimi imeni nogometa, ki so jedro Kataloncev.
Spremljaš še kateri drugi šport poleg nogometa?
Spremljam tenis in košarko, časa za kaj več pa na žalost ni. Seveda je na prvem mestu nogomet.
Kdo te je navdušil za nogomet?
Navdušila sta me brata, Bojan in Goran.
Si se kdaj preizkusil v katerem drugem športu?
Košarka mi je bila včasih zelo všeč, kasneje mi je k srcu prirasel tudi tenis. Preizkusil nisem veliko drugega, kot nogomet.
Največji uspeh v karieri?
Potrebno je izpostaviti EP v Ukrajini, kjer smo bili z reprezentanco do 19 let. Tisto je bila res dobra izkušnja. Tudi zmage v pokalu, superpokalu tu v Italiji so bile nekaj posebnega.
Tekst: Andreja Potočnik
Foto: NZS/MaK
