Brane Oblak velja za legendo med nogometaši. V svoji bogati karieri je kot prvi Slovenec zaigral na SP, bil prvi državljan, ki je zaigral na EP, hkrati s tem pa bil izbran tudi v najboljšo svetovno enajsterico. To mu pomeni še več, kot naziv najboljši igralec Slovenije. V slovenskem nogometnem prostoru je Brane Oblak pustil neizbrisan pečat.
Brane Oblak velja za legendo med nogometaši. V svoji bogati karieri je kot prvi Slovenec zaigral na SP, bil prvi državljan, ki je zaigral na EP, hkrati s tem pa bil izbran tudi v najboljšo svetovno enajsterico. To mu pomeni še več, kot naziv najboljši igralec Slovenije. V slovenskem nogometnem prostoru je Brane Oblak pustil neizbrisan pečat.
Nogometaš, ki je po mnenju UEFE premagal tako Srečka Katanca, kot tudi Zlatka Zahoviča, se je rodil poznega maja leta 1947 in nogometno zgodbo pričel pisati na Viču pri ljubljanski Svobodi. Ob polnoletnosti je prestopil k mestnemu tekmecu – Olimpiji, kjer se je izkazal že na prvi tekmi v dresu zeleno-belih. Maja leta 1966 je sredi Beograda zabil oba zadetka za svoj novi klub in krstni nastop za novega delodajalca mu je več kot uspel. Hkrati ga je dobra predstava izstrelila v prvo moštvo. Verjetno pa si takrat ni mislil, da ga bo Olimpija zasledovala še leta za tem, ko je prvič oblekel dres Zmajev. Ko se je televizija prikradla v dnevne sobe, je idola našel v Bobbyu Charltonu, ki mu je skušal biti na las podoben.
Po nekaj uspešnih sezonah v Sloveniji se je podal v Jugoslavijo. Sprva prestopil k splitskemu Hajduku, s katerim je postal jugoslovanski državni in pokalni prvak. V 181 tekmah je dosegel 33 zadetkov. Danes pravi, da smo Slovenci preveč pošten narod, nogometaši pa, da morajo biti malo 'podmazani'. Podobno kot izurjeni športniki z bivše 'juge'.
V 70. letih ga je odlikovala izjemna fizična pripravljenost, na zelenici pa je blestel predvsem z nogometnim znanjem, predrznostjo in samozavestjo. V času, ko je bil na svojem vrhuncu je veljal za tekaško najbolje pripravljenega igralca. Pravilo, ki je odhod v svet predvidel šele po 28. letu, mu je preprečilo, da bi se njegova kariera še bolj razcvetela. Tega si ob trenutnem trendu odhodov v tujino že v najstniških letih ne moremo niti predstavljati. Sam pravi, da to ni dobro, prej kot pozitivne vidike zgodnjih odhodov na tuje, vidi negativne plati - le malokomu namreč uspe. Prestop iz mlajših v starejše selekcije pa marsikateremu športniku predstavlja šok, po katerem si ne opomore oziroma dokaže svojih kvalitet.
Leta 1975 se je podal na avanturo v Bundesligo (Schalke), nato se je preselil v najboljši nemški klub, Bayern iz Münchna, s katerim postane nemški prvak. V treh sezonah odigra 71 tekem in doseže pet zadetkov. Ko je zadnjič slekel nemški dres, je prenehal z nastopi na najvišji ravni. V letu, ko je Nemčija postala svetovni prvak in v finalu ugnala Nizozemsko, so po vratnici proti Braziliji in ob tem, ko mu je uspelo ustaviti Rivelina, Oblaka postavili ob bok najboljšim in ga uvrstili na peto mesto najboljših igralcev SP.
Reprezentančna kariera v vlogi igralca je trajala vse od leta 1971, ko je debitiral na prijateljski tekmi proti Romuniji, nato je skupaj z Danilom Popivodo kot prvi Slovenec zaigral na mini svetovnem prvenstvu ob 150. obletnici neodvisnosti Brazilije, po nastopu članske izbrane vrste slabih šest let zatem pa končal reprezentančno pot. Zabeležil je 46 nastopov in šest zadetkov. Bil je edini član jugoslovanske čete že v mladinskih selekcijah, v modrem dresu pa se je širši javnosti predstavil proti Romunom.
Doletela ga je tudi izjemna čast. Sodeloval je na poslovilni tekmi enega najboljših nogometašev vseh časov – Peléja, in v spomin prejel njegov dres. S tem pa njegove reprezentančne poti še ni bilo konec. Po osamosvojitiv je postal pomočnik selektorja Zdenka Verdenika, vodil mladinsko reprezentanco do 21 let, maja 2004 pa prevzel krmilo članske zasedbe. Znebil se je 'starih mačkov' in dodobra prevetril izbrano vrsto. V dveh letih in pol, kolikor je poveljeval najboljšim v državi, je v povprečju osvojil 1,09 točke na tekmo, v 23 srečanjih (od tega je bilo 13 kvalifikacijskih) se je šestkrat veselil zmage, sedemkrat remiziral ter desetkrat sklonjenih glav zapustil zelenico. Odstopil je po porazi z Bolgarijo v kvalifikacijah za EP, konec leta 2006. A še vedno ostaja zvest okroglemu usnju.
V trenerske vode se je podal v začetku 90. let, kjer je v Naklem izoblikoval Mirana Pavlina, s katerim sta skupaj prestopila k Olimpiji. Klub je Oblak nato vodil še štirikrat. Sedel je tudi na klopi Rudarka in Kopra, izkazal pa se je predvsem z delom z mladimi.
Rekorden prestop iz Hajduka v Schalke je stal kar 150.000 takratnih nemških mark, med tekmami, ki jih je odigral v svoji karieri je tudi nastop za rdeče-bele, čeprav nikoli ni bil član Crvene zvezde. Kljub svetovni slavi na nogometnih igriščih je danes bolj v ozadju, saj ni neposredno povezan z nogometom, pa bi si tega želel. Zagotovo pa še ni rekel zadnje besede. Dan danes pogreša naboj, borbenost, ki so jo izžarevali oni. Predvsem pa se mu po vseh teh letih še vedno kolca po nostalgičnih jugoslovanskih časih.
Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Arhiv NZS
