Boban Jovič: »Najpomembnejši je bil gol proti Mariboru!«

Dvajsetletni branilec Olimpije se že lahko pohvali z igranjem na evropskem prvenstvu, odločilnem golu, ki ga je zabil Mariboru za izenačenje in točko v spomladanskem delu prvenstva in s tem, da so se mu uresničile otroške sanje. Trdo gara dalje, prepričan, da Olimpija ni njegova zadnja postaja v športni karieri. Po prestopu iz Aluminija se je srečal s prvo ligo, kjer je dozorel predvsem miselno.

Še vedno nekoliko preveč vzkipljiv in nepremišljen, z devetimi rumenimi kartoni zaključuje sezono. Ob tem pa se lahko pohvali, da redno nastopa v prvi enajsterici, trenerju pa se za zaupanje zahvali z zadetki, ki za branilce niso ravno pravilo, prej izjema.

Kot mladi reprezentant je tako kot pri tvojih soigralcih verjetno prisotna želja, da bi kdaj zaigral tudi za člansko izbrano vrsto. Kaj pa športniku pomeni več -  dobro urejen klubski status ali igranje za svojo državo?

Trdo treniramo in trud, ki ga vladamo v to se obrestuje z vpoklicem v reprezentanco. Upam in želim si, da bi bil moj trud enkrat nagrajen tudi z igranjem za Slovenijo v članskem državnem dresu.  Pri mladem igralcu, ki se še razvija, je pomembno tako eno kot tudi drugo. S klubskimi predstavami si namreč lahko zagotovimo mesto v izbrani vrsti. Pomembno je imeti dobro urejeno klubsko sredino, igrati za reprezentanco pa je privilegij. Tu zastopamo državo, tudi odgovornost je tu večja.

Z zadnjih nekaj tekem v selekciji U21 niste izvlekli zmage. Verjetno ste jih fantje z državnim grbom na dresu že ‘lačni’?

Smo generacija, ki veliko obeta. Že pri 19. smo potovali na evropsko prvenstvo, s katerega smo prinesli določene izkušnje. Tudi v klubih igramo vidne vloge. Vzdušje je odlično, saj se poznamo že od prej. Razloga za paniko ni. Tudi rezultati bodo stekli.

Pred vami so kvalifikacije za EP 2013. Kakšne so želje reprezentance?

Vsako tekmo je potrebno iti na zmago. Se dobro pripraviti in skoncentrirati samo za naslednjega nasprotnika. Ne razmišljamo veliko vnaprej. Če bo rezultat temu primeren, še toliko bolje. Kar šteje je pravi odnos, ki ga kot celota imamo.

Kolikšna je konkurenca na tvojem igralnem položaju? Si je kot branilec težko 'izboriti' svoje minute?

Absolutno. A ne gledam na to, koliko igram. Pomembneje je, da dosežemo skupen cilj. Selektorjeva odločitev je, komu bo namenil več minut. Zadovoljen sem že s tem, da sem zraven teh fantov, s katerimi smo res pravi prijatelji. In to je tisto osnovno zadovoljstvo.

Kaj pa je sicer tisto, kar mora imeti dober nogometaš, branilec?

Vsako igralno mesto zahteva svoje specifike. Zame osebno sta na tekmi najpomembnejša zbranost in koncentracija, posebno v ključnih trenutkih. Na moji poziciji desnega branilca sta pomembni tudi eksplozivnost in količina teka, da pokriješ svoj prostor.

Kako se kot član Olimpije počutiš v ekipi? Igraš za enega največjih klubov v državi.

Ob podpisu so se mi uresničile otroške sanje, ki jih na vsaki tekmi živim in skušam dokazati, da sem dovolj kvaliteten za dres zeleno-belih. Dokazati se želim samemu sebi in navijačem, da lahko nekaj dam in pripomorem k dobri igri Olimpije.

Je bila selitev v Ljubljano zate velika sprememba? Kaj je tu drugače kot v Kidričevem?

V Aluminiju ni bilo rezultatskega pritiska. Posvečali so se mladinskemu razvoju. Tudi sam sem imel privilegij, da sem se tam razvil kot igralec. V Olimpiji je situacija drugačna. Klub je odvisen od rezultatov, publika zahteva dobre predstave. Pritisk javnosti in samega imena Olimpija je velik zalogaj, dokler se ne navadiš na to.

Kakšna je razlika med igro v prvi in drugi slovenski ligi?

Vsak mlad igralec, ko začne svojo nogometno pot, mora igrati tudi v nižji ligi. Tu smo naredili prve korake in to je dobra odskočna deska za prvo ligo. Preskok iz mladinske v prvo ligo bi bil za mladega športnika prevelik. Razlika je res očitna. To je stopnica, ki jo mora vsak doseči, preden igra v prvi ligi. Nekakšna predpriprava za boje najboljših v državi. Razlika je v hitrosti, sami pripravljenosti igralcev in v odnosu do igre.

Kako kot igralec Olimpije doživljaš derbije v slovenski nogometni ligi. Tekme proti Mariboru so verjetno tudi za vas nekaj posebnega.

To je vedno poseben ambient, želja tako Maribora kot tudi nas, da zmagamo. Ne gre samo za tekmo dveh klubov, ampak je to tekma dveh različnih razmišljanj. Dvoboj Štajerske in centra Slovenije je skoraj takšen, kot boj dveh kultur. Vsakič je na začetku tekme prisotno malce nervoze, kasneje pa je na derbiju vedno užitek igrati. Posebno, ker so tribune takrat  vedno bolj polne, kot sicer.

Kje si v zadnjih nekaj letih najbolj napredoval?

Ne toliko v sami igri, pač pa v miselnosti do same igre. Pridobil sem na samozavesti, kar se pozna tudi na igrišču.

Kateri trener ti je do sedaj dal največ?

V času mladinskega razvoja je bil to Bojan Flis, sedanji trener Aluminija. Tu je tudi Miloš Kostič, selektor mlajših reprezentanc in trenutni trener Dušan Kosić.

Kateri nogometaš je tvoj vzornik? Zakaj in kaj on ima, pa tebi manjka?

Nimam nekoga, ki bi ga želel posnemati ali se razviti v igralca njegovega kova.  Namesto tega od vsakega vzamem pozitivne lastnosti in jih skušam oblikovati v svojo celoto. Ne skušam biti podoben nekomu, razvijam svoj stil in se ga tudi držim.

Na kakšen način nogometaši izbirate številke, ki jih nosite na dresih? Se za tvojo petico skriva kakšna zgodba?

Na začetku nimaš možnost izbire, ko pa si v klubu že dlje časa, si lahko izboriš tudi svojo številko. Moja skriva čisto osebno zgodbo – številka pet je moja srečna številka.

Za zdaj ostajaš v Olimpiji, pa vendarle. Je v nogometnem prostoru atraktivno kakšno posebno moštvo, za katerega bi želel igrati?

Olimpije ne bi zamenjal za kakšen drug slovenski klub, ker višje tako ali tako ne morem. Kar pa se tujine tiče, konkretno kluba nimam izbranega. Si pa želim enkrat preizkusiti tudi evropske zelenice, da vidim, če sem sposoben za igre na še višjem nivoju. Mikata me Nemčija in Anglija. To sta moji skriti destinaciji.

Za branilca ni ravno v navadi, da doseže zadetek, ti pa si v tej sezoni štirikrat že zatresel mrežo. Kakšni so bili občutki?

Letos sem bil dostikrat natančen. Na začetku sezone mi je bilo to malo čudno, ker sem redko tresel mrežo. Je pa res, da je to delo celotne ekipe, ni samo moj trud. Seveda je prisotno zadovoljstvo, a že v naslednji akciji želiš biti boljši, odigrati bolje in iztržiti iz priložnosti še več. Najpomembnejši in najljubši gol v karieri mi je gol proti Mariboru v Ljudskem vrtu s spomladanskega dela sezone. To, kar se mi je zgodilo, so sanje vsakega športnika.

Največ spremljam rokomet, ki me zanima že od malega, tudi Union Olimpijo sem to sezono redno spremljal.

Kdo te je navdušil za nogomet?

Navdušila sta me oče in starejši brat.

Si se kdaj preizkusil v katerem drugem športu?

V osnovni šoli sem igral rokomet, a je nogomet kasneje prevladal.

Največji uspeh v karieri?

Mislim, da je bilo evropsko prvenstvo v Ukrajini do sedaj tisti vrhunec. Upam, da nam bo tudi z Olimpijo v prihodnji sezoni uspelo kaj v evropskih tekmovanjih. Seveda je tu tudi državno prvenstvo, ki bi ga enkrat želel osvojiti.

Kakšni so tvoji nogometni cilji?

Predvsem si želim, da bi z veseljem opravljal službo, ki sem jo izbral. Da mi ne zmanjka motivov in da sem finančno preskrbljen. A o vsem tem trenutno še ne razmišljam. Zdaj je najpomembnejši moj razvoj. Lovorike bodo prišle same po sebi, če bom trdo delal in vztrajal.  

Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Sportida.com, AP