Damir Pertič se je po končani trenerski karierei zapisal trenerstvu, danes vodi reprezentanco U21, s katero je minuli mesec odigral tudi dve tekmi proti članski reprezentanci Združenih držav Amerike.

Iskanje stabilnosti

Pred tem so imeli reprezentanti tudi priprave. „Za trenerja je vedno časa premalo in kot vsak trener si tudi sam želim, da igralcem v kratkem času povem, predam čim več. V prvi vrsti pa je bila želja, da se pri igralcih doseže stabilnost. Pri teh letih, mladosti, imajo še precej nihanj v igri, delajo precej napak. Sam menim, da je boljše, da igralec naredi štiri ali pet podaj, od tega štiri točne, kot pa da v desetih zbere šest pravilnih. To je ta stabilnost, ki ji težim,“ uvodoma pove Pertič, ki nadaljuje svoje misli, ki so tesno povezane s tekmama proti Američanom:

Klubske naveze

„Vse se je začelo pri obrambi, to se je tudi videlo na tekmi proti ZDA. Obrambe oz. te stabilnosti v obrambi se lahko hitreje naučiš kot pa napada, kjer se potrebuje več časa. Je pa namen, da se tudi v reprezentančni selekciji ohranja že v klubu dobro delujoče naveze – Florjančič&Mohorič, Bjelčevič&Debeljak. Škoda, ker ni bilo igralcev iz Silika, vsi trije bi zaigrali v isti četvorki. Kot sem že rekel: pri napadu se potrebuje čas in stabilnost v glavi, od tu vse izhaja. Da se ohranja zbranost. Napake se zgodijo, neumnosti pa sme biti več.“

Pertič je ob tem še poudaril, da so tako zahtevne preizkušnje za mlade igralce izrednega pomena. „Prvič se soočajo s tremo, izzivom, kam dejansko sodijo, kaj še morajo delati, da bodo boljši. Po tekmi je sledila tudi analiza,“ je dodal naš sogovornik.

Čas in priložnost

Pertič je spremljal tudi zadnji dve tekmi reprezentance U19, ki se je izvrstno kosala z italijanskimi vrstniki. „Novega Kristjana Čujca še nimamo, je pa dosti igralcev, ki potrebujejo le pravo usmeritev in čas. Nihče ni naredil kariere čez noč. Vsi ti igralci imajo dovolj časa, da se razvijejo. Bazo pa imamo dobro. To lahko zatrdimo po tekmah naših reprezentanc U21 in U19. Ni se nam treba bati za prihodnost slovenskega futsala. Ker ni več uradnih evropskih tekmovanj za selekcijo U21, tudi Lige U21 v Sloveniji. Zato je pred igralci selekcij U19 precej večji preskok med njihovim in članskim nivojem. A kot sem rekel – potrebujejo čas in priložnost,“ optimistično sklene Pertič, ki se ob tem spominja tudi svojih futsal začetkov.

V Litiji spoznal lakoto po uspehu

Sprva je igral za FC Bronx Škofije in se učil od Zorana Teska. „Potem sem hotel več in se preselil v Litijo, ker sem se želel boriti za naslov prvaka. Ob tem sem imel tudi veliko srečo, da sem pristal v takem okolju v Litiji. Ob meni so bili izjemni igralci. Prišel je Mile Simeunovič, ob njem pa je bila ta izjemna generacija z Igorjem Osredkarjem, Damirjem Puškarjem, pokojnim Darkom Tokićem in trenerjem Tomijem Horvatom. Vsi ti so beležili izjemne rezultate, bistvo pri vseh njih pa je bilo, da so bili lačni zmag in uspeha! Tega sem se navadil v Litiji. To so bili taki igralci, ki niso želeli izgubiti na treningu, kaj šele na tekmi! Naši treningi pa so bili včasih celo močnejši kot pa tekme 1. SFL. Mogoče danes pri igralcih pogrešam to lakoto po uspehu. Tekme so lahko prijateljske, a šteje le zmaga. Ne pridemo na nastop, ampak po zmago! A kot sem že omenil – imel sem res srečo, da sem prišel v tako okolje oz. bil v pravem trenutku na pravem mestu, čeprav sem prišel v Litijo star 26 let. A to so bili časi, ko je bilo vse namenjeno futsalu – tekme, turnirji,“ še doda Pertič, ki je v minuli sezoni deloval v FC Litija.

Tekst: D.P.
Foto: FC Litija