Nemalokrat pred pokalnimi dvoboji slišimo besede, da je pokalno tekmovanje izredno nepredvidljivo. Tudi na slovenskih tleh smo v preteklosti videli že veliko presenečenj. Za razliko od nekaterih tujih držav se v Sloveniji v 24 sezonah še ni zgodilo, da bi pokalno lovoriko osvojil nižjeligaš. Najbližje temu je bil leta 2002 Aluminij iz Kidričevega, ki pa je v finalu v dveh tekmah izgubil z Gorico. Nižjeligaški izzivalci so prvoligaškim klubom precej neprijetnih šokov pripravili predvsem v zgodnejši fazi tekmovanja.
Čeprav se tudi v letošnji sezoni ne bo zgodilo, da bi pokalna lovorika romala v vitrine kluba, ki ne igra v najelitnejši druščini, brez presenečenj vseeno ni šlo. Rek, da je žoga okrogla, so že v prvem krogu tekmovanja potrdili pri Iliriji, ki je izločila Radomljane, jesenske prvake 2. SNL, za napredovanje so se morali avgusta pošteno potruditi tudi nogometaši Drave, Krke, Triglava, Veržeja in Zavrča. Najlepše presenečenje pa je bilo spisano na prekmurskih tleh, na zelenici soboške Fazanerije. Nogometna šola Mura je s fanatično borbenostjo na kolena spravila novogoriško zasedbo, tedaj s petimi zaporednimi zmagami vodilno moštvo Prve lige Telekom Slovenije.
Reševanje celjskega grofa
Ples kroglic je črno-beli zasedbi po vodilnem namenil še zadnjeuvrščenega prvoligaša. V Fazaneriji so z novim strategom Iztokom Kapušinom gostovali Celjani, ki pa so za razliko od Goričanov opravičili status favorita. Kapušin se je ob debiju na celjski klopi veselil treh zadetkov svojega moštva in uvrstitve v četrtfinale Pokala Slovenije. Grofje podobnih rezultatov niso uspeli prenesti še na prvoligaška igrišča, saj so večino jesenskega dela državnega prvenstva preživeli na repu ligaške razpredelnice. V iskanju recepta, ki bi moštvu prinesel napredovanje v varno cono, so v celjskem taboru precej upov položili tudi na pokalno tekmovanje, a obeti po žrebu, ki je aktualnim pokalnim podprvakom za nasprotnico namenil Olimpijo, niso bili prav rožnati. Celjani so se v obračun z vodilnim moštvom lige podali s slabo popotnico, saj so v osmih tekmah pred prvim četrtfinalnim dvobojem vknjižili vsega tri točke, za nameček pa so nekaj tednov pred tem v Stožicah prejeli pol ducata zadetkov.
Kljub vsemu pa je po presenečenju močno dišalo že po tekmi v prestolnici, ki se je po dvakratnem vodstvu zasedbe iz knežjega mesta končala z remijem. Na domači zelenici so Celjani uvodnemu poglavju dodali še nadaljevanje zgodbe. Ljubljanski zmaj je bil na celjski trdnjavi brez pravega ognja, grofje z razpoloženim Ivanom Firerjem na čelu pa so s tremi zadetki v ljubljanski mreži še enkrat več potrdili rek z uvoda tega članka, da so pokalni boji še kako nepredvidljivi. Primat celjske zasedbe ostaja borba za obstanek med prvoligaši, kljub vsemu pa bo moštvo z Arene Petrol aprila prihodnje leto vse sile napelo tudi v želji, da si zagotovi še deveti pokalni finale. Pokalni osmoljenci – v osmih finalih so doslej doživeli že sedem porazov, zadnjega v minuli sezoni – bi s pokalnim finalom po odlični lanski sezoni poskrbeli za precejšen obliž na slabše nadaljevanje zgodbe v letošnjem tekmovalnem letu.
Haložani v lovu za pokalno zvezdico
Eno lepših pokalnih zgodb so letos spisali tudi Haložani. Miran Vuk, prvi mož završkega kluba, je boj za pokalno lovoriko napovedal že pred lansko sezono, a so haloške upe v četrtfinalu, podobno kot leto poprej v drugem krogu, pokopali kasnejši finalisti Celjani. Omenjena tekmeca bi se lahko aprila pomerila za finalno vozovnico, saj so Zavrčani v letošnji sezoni storili še korak naprej in se uvrstili med najboljša štiri moštva. Za razliko od že omenjenih Celjanov so Haložani z za zdaj uspešno pokalno zgodbo pričeli že v prvem krogu tekmovanja, v katerem so preskočili drugi celjski klub – tretjeligaški Šampion – ki so mu zabili dva gola. V drugem krogu je sledilo gostovanje v Veržeju, Haložani pa so prleški odpor s štirimi zadetki v domači mreži strli šele v drugem polčasu.
Z visoko zmago so se Zavrčani uvrstili v krog zadnjih osmih moštev, ki ga je poleg sedmerice prvoligašev sestavljala še ptujska Drava. Žreb je završkemu moštvo prinesel prav obračun s sosedi s Ptuja, ki v letošnji sezoni uspešno nastopajo med drugoligaši. Podobno kot v obračunu Olimpije in Celja je tudi po prvi tekmi Zavrča in Drave kazalo na presenečenje, saj so Ptujčani z zlata vrednim zadetkom v gosteh iztržili remi in si pred povratno tekmo priigrali ugodno izhodišče, ki pa ga na domačem igrišču niso znali nadgraditi. Završka želja po polfinalni vstopnici je bila za Ptujčane prevelik zalogaj, saj so se napredovanja po dvojčku Veljka Batrovića in prvencu Alberta Riere veselili v završkem taboru.
Haložani so uspešno pokalno zgodbo spisali kljub dejstvu, da so moštvo v štirih pokalnih tekmah vodili kar štirje različni trenerji. V Celju je završke nogometaše vodil Miran Emeršič, saj tedaj novopečeni strateg Slavko Matić, ki je Zavrč popeljal do zmage v Veržeju, še ni imel vseh potrebnih dovoljenj za vodenje slovenskega kluba. Srbskega stratega, ki se je preselil h koprskemu prvoligašu, je na trenerskem stolčku zamenjal avstrijski strokovnjak Peter Pacult, ki je bil trener Zavrča v prvem četrtfinalnem dvoboju z Dravo, po hitrem slovesu Avstrijca pa je Riero in soigralce do zmage na Ptuju popeljal Milko Djurovski.
Celjanom in Zavrčanom v boju za pokalno zvezdico nasproti stojijo Mariborčani in Domžalčani, ki so po Iliriji v dramatičnem četrtfinalu iz boja za ubranitev pokalnega naslova izločili Koper, medtem ko so bili Mariborčani boljši od Tolmina in velenjskega Rudarja. Podobno kot v državnem prvenstvu, se tudi v pokalnem tekmovanju obeta zanimiva pomlad. Najprej aprila s polfinalnimi boji in konec maja z velikim finalom.
Tekst:Peter Dominko za Naš nogomet, december 2015
Foto: Ekipa24.si