Slovenska ženska reprezentanca do 17 let je gostila na domačem terenu kvalifikacije za EP 2014. Slovenske so uvodoma ugnale Litvo, potem pa klonile nesrečno proti Belorusiji, za nameček pa priznale premoč Belgiji. Selektorica Tina Kelenberger je strnila vtise po koncu kvalifikacij.

»Z akcijo vsekakor nisem zadovoljna. Pa ne z rezultatskega vidika. Zgodilo se je ravno to, česar sem se najbolj bala, da na neprimeren avgustovski termin kvalifikacij ne bodo vsa dekleta v polni formi. Tako mala reprezentanca kot smo si ne moremo privoščiti, da lahko posameznica parira le en polčas,« začne selektorica Tina Kelenberger, ki opozarja na minuse (slabe začetne minute, nato lov na rezultat) ter pluse (nove izkušnje za mlada dekleta).

So po visoki zmagi proti Litvi zrasli apetiti?
»Reprezentanca Litve je slabše tehnično in taktično podkovana, to je bila prva tekma, ko so naše bile še sveže in so lahko tekle. Ko zabiješ gol, dva je tudi lažje in se dvigneš. Bistveno je, da se moramo v prihodnje naučiti dobivati tekme ne le nam podrejenim nasprotnicam, ampak tudi nam enakim oz. nekoliko močnejših od nas.«

In dodaja:
»Generalno gledano reprezentanca Belorusije ni veliko močnejša od nas, a so njihove napadalke naredile, kar so morale, obrambne pa počistile nevarnosti, ki so pretile iz naše strani. Mi v napadu nismo realizirali, kar smo si priigrali, v obrambi pa naredili štiri prevelike napake, da bi na tej tekmi lahko iztržili vsaj točko. Sicer pa si je tudi nismo zaslužili, saj smo po treh neumnih napakah izgubljali že 3:1, se prebili na 3:3, a to nas ni izučilo, da smo nesmiselno garali, saj smo si z lahkoto privoščili še eno usodno v zadnji minuti tekme, ko so imele možnost izbiti žogo tri naše obrambne igralke, a smo jo prepustili nasprotni napadalki. Vendar ne bi rada obsojala obrambnih igralk, le te so reševale situacije skozi vso tekmo, ker je naša napadalna in vezna linija dopuščala pritisk na zadnjo linijo.«

Zakaj tako slabi uvodni v tekmo? 
»V preveliki želji deklet, v nerealno postavljenih ciljih posameznic (Primer: vsako tekmo bom zabila 3 gole - ja v naši ligi morda, nikakor pa ne na reprezentančnem nivoju tudi v najmlajši dekliški reprezentanci ipd.), verjetno tudi v prevelikih pričakovanjih okolice (starši, trenerji, klubski predstavniki ipd.). Govorijo si saj bomo, saj zmoremo, saj lahko, ko pa pridejo začetne minute imajo nekatere previsoko predštartno tremo, glava želi, noge tega ne zmorejo in tako na tekmi prejmemo prehitro in prepoceni zadetek. Tudi izkušnje, ki jih imajo v tem obdobju absolutno premalo za tako močne tekme kot so na kvalifikacijah potegnejo za sabo svoje. V kolikor pride do začetne nervoze, bi morale izbiti kakšno dolgo žogo, steči ven, se postaviti in poskušati čim višje odvzeti žogo, a mi izbijamo slabe žoge v vezno linijo na noge nasprotnicam in njim omogočamo protinapad.«

V času priprav ste imeli tudi precej smole.
»Potrebno se je zavedati, da je to najmlajša reprezentanca, zbrale smo se marca in bile skupaj štiri dni na igrišču, pa smo imeli pol metra snega, meseca maja smo se udeležile UEFA turnirja na Madžarskem, kjer smo bili z izredno okrnjeno zasedbo, manjkalo je 9 igralk prve ekipe. Nekaj deklet je bilo poškodovanih, ostale so doma igrale finale članskega pokala. Tako smo dejansko bili skupaj 6 dni v mesecu juniju na UEFA turnirju v Srbiji. Tudi tam smo imele slabe uvode v tekme, vendar smo se pobrali, iz 3:0 prišli na 3:3 in nato zmagali tekmo. Premagali Grčijo in osvojili turnir, ker je bil to konec sezone in so bila dekleta še v formi, predvsem po padcu v igri so se lahko pobrale in tekle. Tega na kvalifikacijah nismo bili sposobni, ker nekaj igralk vezne linije v tem obdobju še ni bilo maksimalno pripravljenih.«

Kaj pa dana realnost?
»Klubi se trudijo, ne moremo njim zameriti, vsak si priredi priprave in aktivnosti glede na tekmovalno sezono. Trenerji in dekleta niso profesionalci in po naporni tekmovalni sezoni potrebujejo odmor. S temi izbranimi dekleti bi morale imeti še kakšno skupno aktivnost v mesecu juliju. Opravile smo nekoliko močnejši trening, v načrtu pa je bila še tekma v trening centru, ki je na žalost nismo mogle izpeljati in ta nekoliko močnejša tekma je bila tudi manjko, ker bi bilo potrebno dekleta po uspehu v Srbiji spraviti na realna tla.«

Kaj so se igralke in tudi ti naučile iz teh kvalifikacij?
»Izkušenj je ogromno, tako negativnih kot pozitivnih. V kolikor bodo stremele k temu, da negativnosti popravljajo in pozitivne stvari ohranjajo, bodo lahko v prihodnosti uspešnejše.«

Kako pa nabrati izkušnje in znanje, da ne bi bile take kvalifikacije šok za dekleta?
»V prihodnje se bi morali še več posvetiti temu, da mlada dekleta pravočasno pripravimo na same kvalifikacije. Vendar ne vidim boljše rešitve kot to, da vsaj kakšnokrat letno zberemo selekcijski izbor deklet U15 in se udeležimo kakšnega močnega mednarodnega turnirja, da ta dekleta vsaj eno leto prej dobijo realno predstavo, kaj so kvalifikacije, kaj je reprezentančni nivo ter da so to tri težke in močne tekme v kratkem času. Obdobje od marca do avgusta, ko mi zberemo najmlajšo reprezentanco deklet U17 in jo nato odpeljemo na kvalifikacije je prekratko, da bi jih naučil stvari, ki so potrebne za ta nivo, da si nato lahko na kvalifikacijah tudi učinkovit in uspešen.«

Kaj ste jim kot selektorica in oseba položil na dušo ob koncu akcije?
»Realno sem njim povedala, da se je od nekaterih posameznic pričakovalo več in dejansko so tudi sposobne več. To so že dokazale na pripravljalnih tekmah. Žalostno je, da nekdo, ki mu ni toliko dano prispeva svoj maksimum oz. morda celo več kot je sposoben in kot se od njega pričakuje, torej preseže samega sebe. Nekomu, ki je bolj dano pa ne unovči svojih zmožnosti, tako se nikakor ekipa ne more prebiti skozi kvalifikacije. Nikoli tekom priprav in kvalifikacij niso slišale iz mojih ust, da moramo iti v drugi krog oz. da bomo šli v drugi krog. Iz našega vidika ni bilo pritiskov, še vedno je prioritetni cilj prispevati k produkciji čim več kvalitetnih igralk za prihodnost. Potrebno se je zavedati, da so to mlada dekleta, večini deklet so to prve kvalifikacije, prvi resnejši pritiski, prve resnejše in močne tekme ter stresne situacije. Vsaka nova generacija prinese svežino, novosti in spremembe. Če se ozrem nazaj, vsako prejšnjo generacijo krasi nekaj pozitivnega. Te so bile res nekaj posebnega, takšnih še ni bilo. Imele so neko kreativnost in karakter, bile so sposobne sprejemati več kot prejšnje generacije, na treningih smo predelali veliko več kot nam je to uspelo v preteklosti. Dobile so več, kako pa bodo to nadgrajevale in koristile v prihodnosti, pa je odvisno od njih. V dekliškem nogometu imamo ogromno rezerv, ker določene posameznice ne živijo in razmišljajo kot športnice (splošna telesna pripravljenost, telesna konstitucija nogometašice, športna prehrana ipd.), ker se tihotapijo skozi ekipo. V individualnem športu to ni možno. Ne le, da se primerjaš z najboljšimi, če želiš biti ob boku najboljšim moraš za to ogromno storiti, se podrejati, odrekati itd.

Kakšna je perspektiva te generacije?
»Samo to, da si perspektiven ne pomeni nič. Za uspeh je potrebno delati in garati. Tako mali kot smo štejeta borbenost in srčnost. Samo tako, ter seveda s strokovnim delom tako v klubih kot tudi na reprezentančnem nivoju, bomo v prihodnje prišli do izraza s perspektivo v reprezentancah.«

Tekst: D.P.
Foto: D.P./Nzs.si