Predsednik Nogometne zveze Slovenije Radenko Mijatović si bo leto 2018 zapomnil po pestrem dogajanju na različnih področjih, ki je občasno delilo slovensko javnost ... O vsem tem in še čem je spregovoril v novi izdaji revije Naš nogomet.

Kako ste doživljali nogometno leto 2018? Pogosto se je v tem letu zdelo, da so spremembe edina stalnica.

Leto je bilo zelo turbulentno. Začelo se je sanjsko, in sicer z odlično organizacijo evropskega prvenstva v futsalu, za katero smo prejemali pohvale še dolgo po njem. Nadaljevalo se je s pripravami reprezentance A na novo vpeljano ligo narodov, v kateri reprezentanca v prvih pripravljalnih tekmah po menjavi selektorja in generacije ni kazala iger na pričakovani ravni. Ko se je liga narodov dejansko začela, smo glede na ambicije doživeli rezultatski neuspeh. A nekaj smo vendarle tudi pridobili, saj smo lahko na tekmah, na katerih smo bili pod rezultatskim pritiskom, testirali veliko število mladih igralcev in pripravili bazo reprezentance za kvalifikacije za EP. Po drugi strani smo bili uspešni pri mladih reprezentancah. Reprezentanci U19 in U17 sta se uvrstili v elitni del kvalifikacij, reprezentanca do 21 let pa je bila v svoji kvalifikacijski skupini druga in je dobro opravila svoje delo. Zmanjkalo ji je nekaj točk za dodatne kvalifikacije, pa vendar. Tudi ženski reprezentanci do 17 in 19 let sta se prebili v elitni del kvalifikacij, odlične igre so kazali tudi naši futsalisti. Bilo pa je še veliko drugih projektov, ki jih je NZS izpeljala ali pri njih sodelovala, od družbeno odgovornih do organizacijskih, ki nam jih je zaupala Uefa. Izvedenih je bilo zelo veliko dejavnosti, ki so zahtevale veliko sprememb, na katere je treba biti stalno pripravljen. Spremembe so edina stalnica. Razen rezultatov reprezentance A je bilo delo na NZS in v povezavi z nogometom več kot uspešno.

Sprejeti je bilo treba veliko pomembnih odločitev. Pred vsako odločitvijo, ko so pričakovanja javnosti in medijev velika, je posledično veliko tudi ugibanj in različnih špekulacij. Na kakšen način zdržite pritiske, da se ne ozirate na takšna ugibanja, ki se morda kasneje celo izkažejo za resnična?

Pritiski javnosti, ko gre za nogomet in NZS, so vedno bili in vedno bodo. Zaradi preteklih uspehov reprezentance A javnost podobne uspehe pričakuje tudi zdaj. Se je pa v tem času povsem spremenil medijski prostor. Povečalo se je število medijev, predvsem internetnih, posledično tudi število novinarjev. Ti velikokrat iščejo svoje zgodbe in prek njih formirajo javno mnenje, ki na nogometno zvezo in nogomet v Slovenij pritiska na različne načine. Praksa na NZS je, da vedno tehtno, trezno in argumentirano spremljamo dogajanje in potem na podlagi tehtnih argumentov sprejemamo odločitve, če so te potrebne. Mogoče se v javnosti kdaj ustvarja vtis, da so zveza ali vodilni ljudje na NZS neodločni, ampak ključno in najpomembneje je, da so odločitve premišljene, da upoštevamo vse argumente in da se trudimo v nekem trenutku sprejeti najboljše in najpravilnejše korake, ki so usmerjeni v to, da bo jutri še bolje.

Enako je bilo s pritiski javnosti tudi pri pogajanjih s Kekom, ko se je navzven zdelo, da se pogajanja vlečejo, a sta se s selektorjem dogovorila zelo hitro. Torej ni šlo za neodločnost, temveč ste točno vedeli, kaj želite, in to tudi dosegli?

Glede na vse okoliščine, torej da Matjaž ni imel več delovnega razmerja z Rijeko ter da smo se razšli z njegovim predhodnikom, je bilo logično, da je Kek naša prva in edina izbira. Enako tudi glede na njegove reference, rezultate in ne nazadnje željo, da vodi slovensko reprezentanco. Zelo hitro smo se dogovorili o osnovnih stvareh, a preprosto se nam ni zdelo prav, da bi javnost obveščali o podrobnostih, dokler pogovori niso zaključeni. Niti ne bi bilo korektno. Treba je bilo pripraviti veliko število formalnosti. To niso bila pogajanja. Bili so pogovori z namenom, da se vse skupaj formalizira, da Matjaž zaključi z vsemi obveznostmi tudi na Rijeki in se poda v našo zgodbo. Mediji so bili neučakani, pojavljalo se je veliko ugibanj, veliko je bilo imen. Ne morem se znebiti občutka, da v zadnjem obdobju velik del medijske scene deluje na popolnoma nepreverjenih informacijah in špekulacijah. Želja, da si ne glede na ceno najhitrejši ali najbolj klikan, je velikokrat prevelika. To potrjuje tudi dejstvo, da mediji, če se ugibanja potrdijo kot resnica, pogosto napišejo, da so iz zanesljivih virov že vse vedeli. A v večini primerov ti zanesljivi viri ne držijo.

Kdaj je čas, da se predsednik vključi in posreduje v situacijah, ki so sicer v domeni selektorja reprezentance ali drugih? Kako prepoznate takšne trenutke?

Pri vsaki organizirani zvezi se zaupa kompetencam tistim, ki opravljajo naloge, zaradi katerih so na svojem položaju. Predsednik nogometne zveze se mora vključevati v vse aktivnosti, ki so pomembne za interese zveze ali pa vplivajo na dobro ime organizacije. Če s tem mislite na vključevanje predsednika v primeru Oblak, lahko rečem, da sem bil ves čas usklajen s selektorjem Kavčičem. Ko se je selektor obrnil name in mi povedal, da se igralec ne odziva, sem z igralcem vzpostavil stik kot predsednik, se dogovoril za sestanek in selektorja o vsebini sestanka korektno obvestil.  

V obdobjih, ko se stran od oči javnosti sprejemajo pomembne odločitve, vezane na prihodnost slovenskega nogometa, se pogosto pojavljajo kritike na račun obveščanja javnosti. Kako vi gledate na to?

Javnost bi rada vsak trenutek vedela vse podrobnosti. Nič ni narobe, če želijo ljudje biti obveščeni. Od situacije pa je odvisno, ali se javnost pri sprejemanju neke pomembne odločitve obvešča že ob vmesnih korakih ali šele na koncu. Menim, da je nekorektno javnost obveščati takrat, ko dogovori še niso dokončni oziroma se lahko odvijejo tudi drugače. Zveza ima zadržan in premišljen način komuniciranja in za vsemi njenimi odločitvami stojijo argumenti. Treba je vedeti, da lahko določene informacije, če se prehitro pojavijo v javnosti, nosijo tudi negativne posledice pri poslovnih odločitvah, zato prehitra komunikacija ne koristi nikomur.

V zadnjem letu se je več kot po navadi govorilo o nacionalnem ponosu. Da ga primanjkuje pri nogometaših, ne nazadnje tudi pri navijačih. Kako se po vaše v nogometu izraža nacionalni ponos? Ali smo Slovenci glede tega drugačni? Kaj vam pomeni nacionalni ponos?

Gre za pripadnost, lojalnost, željo, da daš, ko igraš za državno reprezentanco, od sebe še nekaj več. Kot primer bi izpostavil hrvaškega zvezdnika Luko Modrića, ki je bil izbran za najboljšega nogometaša na svetu. To je igralec, ki igra za velike klube, štirikrat je osvojil ligo prvakov, je svetovni podprvak. Čeprav pri vsem tem ni več več najmlajši, pa je vedno na voljo reprezentanci. V vsakem trenutku v reprezentančnem dresu kaže izjemno veliko željo, voljo, kaže maksimalen pristop in je lahko vzor marsikateremu reprezentantu, in to ne glede na to, za kateri šport gre. V Sloveniji smo imeli nekaj primerov, ko športnik ni želel igrati v državnem dresu, v vseh športnih panogah, zato je treba v tem segmentu narediti več. Ali pa izpostaviti pomen, ki ga ima reprezentanca. Veliko igralcev pozablja, da so ravno zaradi dobrih tekem v reprezentančnem dresu prišli do priložnosti igranja v tujini, da so zaradi njih lahko sklepali dobre pogodbe. Saj ne, da bi morali zaradi tega kaj 'vrniti' reprezentanci, vseeno pa bi morali razumeti, da gre pri nastopanju za svojo državo za nekaj najbolj častnega. In tu včasih primanjkuje nacionalnega naboja. Kar zadeva navijače, pa mislim, da ima slovenska nogometna reprezentanca izjemno veliko število pravih navijačev in da samo rezultati ter pristop nogometašev na igrišču vračata gledalce nazaj na tribune. Kar zadeva kult reprezentance, pri navijačih ne vidim problemov, če se bo igra reprezentance dvignila na višjo raven. Že na zadnjih dveh tekmah, ko je reprezentanca garala na igrišču, je bil odziv ljudi bistveno bolj pozitiven.

Da je kult reprezentance še vedno prisoten, se je pokazalo tudi na zadnji tekmi z Norveško, ko so mladi nogometaši in klubi v velikem številu podprli člansko reprezentanco in pokazali, da želijo pomagati reprezentanci tudi takrat, ko ji ne gre vse po načrtih. Kako vi razumete gesto, da se je v Stožicah zbralo več kot 10.000 ljudi, ki so pričarali čudovito vzdušje?

Ravno to. Tudi tekma s Škotsko v prejšnjih kvalifikacijah ni odločala o ničemer, pa se je na stadionu zbralo več kot deset tisoč gledalcev. To pomeni, da imajo ljudje radi nogomet, radi ga gledajo, ampak treba bo igrati bolje. NZS se je odločila, da na tekmo povabi slovenske nogometne klube, s to gesto pa smo želeli pokazati, da nam ne gre izključno za iztržek od vstopnic, ampak da želimo slovenskim klubom, predvsem pa mladim nogometašem omogočiti, da vidijo reprezentanco v živo. Da doživijo dogodek sami, da v živo vidijo svoje idole in zvezdnike. Tudi na ta način namreč gradimo kult reprezentance. Veseli smo, da je ta akcija uspela in da je požela pozitivne odzive tako pri klubih kot pri splošni javnosti.

Zakaj se po vašem mnenju v javnosti raje govori o problemih, kot izpostavlja pozitivne zgodbe, ki jih je bilo v tem letu veliko?

Ta trend zadnje čase ne prevladuje le v Sloveniji ali le v nogometu. Gre za širši, negativen trend, da se prodajajo slabe novice. Nekateri mediji se radi poslužujejo bombastičnih naslovov, kot so 'Nezaslišano', 'Škandalozno', 'Ali je to mogoče' in podobno, ko članek preberemo, pa ugotovimo, da v njem ni nič posebnega ali tako zelo nenavadnega. A bralci te vsebine prebirajo. Dejstvo je, da je bralcem ponujenih bistveno manj dobrih novic kot slabih, ker bralci na neki način to podpirajo. In to je problem družbe, problem medijev, tudi nogomet pa je na nek način ujetnik tega stanja. A prej ali slej se bo to moralo postaviti v neke normalnejše okvire, kot jih vidimo sedaj.

Celoten intervju s predsednikom Nogometne zveze Slovenije si lahko preberete v reviji Naš nogomet. Brezplačen izvod zadnje številke lahko naročite preko obrazca (označite možnost prejemanja obvestil po navadni pošti) na tej povezavi.

Tekst: Mak, UK
Foto: Ekipa24.si