Selektor članske izbrane vrste Matjaž Kek bo z analizo potegnil črto pod leto 2021, mnoge odkrite odgovore je ponudil že v tem intervjuju. V njem tudi o premagovanju ovir, ki se pojavljajo v reprezentanci, ter načrtih za prihodnost. V selektorski vlogi.

Zdaj ni več nobenih dvomov, ostajate selektor slovenske reprezentance. Že pred dnevi ste napovedali, da sprememb ne bo, čakali smo tudi uradno potrditev. Ste bili o tem ves čas prepričani?

Če na novinarski konferenci enkrat ali dvakrat rečem, da je zadeva zaključena, je to dovolj konkretno in jasno. Nova pogodba se pač podpiše po izteku prejšnje, ki sem jo imel do konca novembra. Razumem, da mediji zmeraj iščejo še kaj zraven. Na vsako novico, kje me kdo vidi, pa se ne bom odzival. To vlogo sem sicer sprejel kot način življenja. Bolj so me zmotile zapisane neresnice, da sem ostal brez pogodbe.

Kaj pa odzivi Hrvatov? V zadnjih tednih ste bili pri njih spet pod drobnogledom.  

Da igrajo z mano pingpong, mi ravno ne godi. Da, na neki način sem povezan z Hrvaško, a vendar je jasno, da njihove objave niso realne. Slobodna Dalmacija je napisala, da bom trener Dinama, Sportske novosti so me poslale k Hajduku. Z leti se navadiš, tudi odzoveš se drugače. V času, ko največ velja senzacionalizem, pač to sprejmeš. Kot rečeno, o moji prihodnosti sem že spregovoril, je pa dejstvo, da nekateri vidijo stvari po svoje. Če v hiši nekateri mislijo na svoj način, pa je to problem tistega, ki hišo vodi.

Koliko odmaknjenosti od nogometa potrebujete po nedavnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo?

Mojega življenja ni brez nogometa. Po kvalifikacijah se je moje delo preusmerilo v analize in različne pogovore. Nogomet je še vedno del mojega vsakdanjika, čeprav v teh norih časih ogromno energije porabimo tudi za ostale stvari.

Kakovost je, a s preveč nihanji

So bile zadnje kvalifikacije bolj stresne od katerih prej? Je bilo veliko negotovosti, kam pravzaprav sodi naš reprezentančni nogomet?

Na žalost so kvalifikacije potrdile tisto, česar sem se bal po relativno dobrih nastopih v Ligi narodov. Da na tej ravni, ko bodo prisotni kakovostnejši nasprotniki, ne bomo zadržali stalnosti dobrih iger in rezultatov. Kot naš velik problem se je pokazal spremenjen sistem igranja. V nizu treh tekem smo bili daleč najslabše videti na zadnji. Sicer smo že dalj časa vedeli, da bodo igralci, ki niso v resnem tekmovalnem ritmu, imeli težave. Poznala se je preslaba telesna pripravljenost. Med tekmo je bilo preveč nihanj.

Je vztrajanje na selektorskem mestu tudi dokaz zaupanja v te igralce? Imate občutek, da je ostalo kaj nedorečenega, nedokončanega?

V prejšnjem ciklu si uvrstitve na prvo ali drugo mesto nismo zaslužili. Skupina s tremi udeleženci evropskega prvenstva sicer ni bila tako enostavna, kot želijo zdaj prikazati nekateri. Ob nihanjih v kakovosti igre sem videl tudi veliko dobrega. Že prej, v Ligi narodov, sem bil zadovoljen z odločnostjo in rezultati. Veliko smo storili. Začetek kvalifikacij je pokazal, da lahko igramo na visoki ravni. A le, če smo ustrezno pripravljeni na nasprotnike in ta način tekmovanja. Seveda pa ni dobro, ko si le nekaj dni po odlični tekmi doma s Hrvaško na Cipru videti tako slabo. Včasih smo bili preveč lahkomiselni. To je najbolj odstopalo od mojih pričakovanj. Saj ni tragedija izgubiti s 3:0 na Hrvaškem. Ker pa se je to zgodilo na res neprimeren način, je po tekmi ropotalo. Razveselil sem se samokritičnosti igralcev, tudi glavnih. Menim, da so bile naslednje predstave dobre. Zelo mi je žal poraza z Rusijo v Ljudskem vrtu. Biti selektor svoje reprezentance je čast in odgovornost, nisem človek, ki bi se zdaj kar obrnil in odšel. Po zadnji tekmi sem bil zelo neposreden. Četrto mesto v skupini je neuspeh in vedno bo.

Se je v reprezentanci v zadnjem letu zvrstilo preveč imen?

Absolutno sem se odločil za preširok nabor reprezentantov. Primoran sem bil veliko menjati. Nekateri so bili poškodovani, drugi v slabi formi, tretji so šele septembra reševali svoje klubske statuse. Naš izbor pa je omejen. Na površje je sicer priplavalo nekaj novih imen, ki lahko kakovostno igrajo za reprezentanco, kar so potrdili tudi nekateri igralci iz slovenske lige. Premoremo določeno kakovost in nekaj igralcev, ki so šele v zadnjem času pokazali enotnost tudi izven igrišča.

Potrebujemo dodatno avtoriteto na igrišču

Prej ste rekli, da je v slačilnici tudi zaropotalo. Bi kdaj moralo še bolj?

Pogovori so bili. Je pa bil tudi specifičen sistem tekmovanja, praktično brez treninga, od tekme do tekme. Najmanj so mi bili všeč dogodki na septembrskem zboru. Vedeli smo, da se bo odločalo jeseni. Res ja, da smo bili v zahtevni situaciji, veliko igralcev je imelo težave, a sem vseeno pričakoval, da bomo stisnili zobe in dali vse od sebe. Pekla me je nedorečenost.

Ste zdaj izbrali igralce, na katere se boste oprli v prihodnosti?

Mislim, da se je videlo, katerih sedemnajst, osemnajst igralcev spada v ožji izbor. Skupina se je izoblikovala. Nekaj je starejših, izstopa Josip Iličić, a z njegovo konstitucijo in načinom igranja bo še lahko igral na najvišji ravni. Imamo tudi igralce v srednjih letih, najboljših pravzaprav, ki so največja uganka. Imajo kakovost, so člani dobrih klubov, vendar zablestijo in nato spet poniknejo. Verjetno bodo morali pri sebi malo razčistiti.

Zdi se, da se ekipa še zmeraj zelo zanaša na Josipa Iličića. Bi morali ostali prevzeti več njegovega bremena?

V Ligi narodov smo igrali brez Josipa Iličića, in to uspešno. Nikoli ne vemo, kdaj lahko spet manjka. Ob vseh teh testih se to lahko zgodi hitro. Mislim, da se to tudi preveč izpostavlja. Slovenija je bila videti dobro z Iličićem in brez njega. In obratno. Ko je bil Jojo zraven, je bila igra včasih katastrofalno slaba. Ni dobro izpostavljati enega igralca. Zaradi njega in tudi soigralcev. Moraš pa biti takšen človek, da prevzameš odgovornost, tudi če se ne pišeš Iličić. V tem kontekstu sem zdaj dobil nekaj pozitivnih odgovorov. Kar naenkrat so se pojavili nekateri mladi igralci in izkoristili priložnost. Tukaj so nogometaši v najboljših letih in pa tisti najbolj izkušeni. Slednji v hierarhiji, ki jo v reprezentanci absolutno zagovarjam, nosijo največji del odgovornosti.

Je prisotne dovolj kakovosti za zasuk in dokaj redno uvrščanje reprezentance na velika tekmovanja?

To bomo morali pokazati na igrišču. Čas za pripravo je mnogo krajši, kot je bil pred desetimi leti. Da, kakovost imamo. Da bi bili uspešni v vseh kvalifikacij, verjetno ni realno, vseeno pa si moramo prizadevati, da bi ta cilj dosegli. Če analiziramo trenutno stanje, individualno in ekipno nismo boljši od Hrvatov in Rusov. Ti so imeli na začetku težave, nato pa so zmage dosegali v seriji. Lahko pa z njimi igramo. Spomnimo se Sočija, kjer smo odigrali enega najboljših polčasov. S Slovaki smo po kakovosti približno enakovredni in smo jim parirali tudi z igralcem manj. Imamo pa včasih problem z avtoriteto na igrišču. Na golu imamo Jana Oblaka, ki s svojim obnašanjem dokazuje, da je upravičeno kapetan. Nekdo z večjo avtoriteto in prezenco nam manjka v polju. V prihodnje želim, da igralci sledijo odzivu Mihe Zajca. S svojim učinkom pred tem ni mogel biti zadovoljen, po pogovoru pa je odigral zelo korektni tekmi in pokazal, da ni zastonj v Fenerbahčeju. Podobnih igralcev imamo še nekaj.

Sistem prilagoditi času, v katerem živimo

Je kažipot še vedno način, s katerim so do uspehov prišle prejšnje generacije?

Lahko leporečimo o atraktivnem nogometu in mladih igralcih, a tako Slovenija na veliki sceni ne bo nikoli funkcionirala. Če smo zamenjali kar nekaj selektorjev v zadnjih letih, zgodilo pa se ni nič, morda ni najbolje, da po vsakem ciklu posežemo po menjavi. Verjetno bomo morali spremeniti širši pogled na nogomet in nekako poskrbeti, da bodo mladi, ki so hitro odšli v tujino, hoteli igrati za člansko izbrano vrsto. Verjemite mi, da so se ljudje z Nogometne zveze in še kdo na višjem položaju zelo trudili prepričati Kevina Kampla, ki je bil v zadnjem času tolikokrat omenjen. Igralca ne moreš prisiliti. Tukaj smo v zadnjih letih izgubili rdečo nit. Včasih ni bilo tega. Igralci so se vozili od vsepovsod. Milivoje Novaković je trenerju Soldu v Kölnu zabrusil, da gre v reprezentanco in konec debate. Ker je to njegova pravica, želja in izbor.

Kdo je izgubil rdečo nit?

Mislim, da generacije. Igralci bodo morali razčistiti pri sebi. Nanje vpliva marsikaj in dejansko dobiš včasih občutek, da je komu najbolj pomembno, v kakšnem stanju se bo vrnil v klub. S pomisleki, ali bo tam morda izgubil svoj status. Glede tega imamo kar velike probleme. Če je tako, je treba biti pošten in povedati, da se tega ne greš. Raje imam odgovor, ki ga je dal Kampl. Ponudil je pošteno razlago. Česa takega nikoli ne morem komentirati na negativen način. Gotovo se bomo morali pogovoriti o kar nekaj stvareh. Sistema ne rabimo postaviti na novo, le prilagoditi ga moramo času, v katerem živimo.

Na kaj ciljate?

Na selekcioniranje igralcev. Pa razširitev strokovnega vodstva. Z ljudmi, ki niso tukaj, ker je zagotovljena plača, ampak so pripravljeni prevzeti določeno odgovornost.  Še bolj bi lahko povezali selektorje mlajših selekcij s selektorjem članske vrste in rešili problem direktorja reprezentance A. Tukaj imamo še ogromno prostora. Če mislimo, da lahko kaj dosežemo, moramo narediti vse v tej smeri. Jaz pa moram biti prvi, ki bo vse skupaj povlekel.

Kako velik izziv bo naslednje tekmovanje, Liga narodov?

V nekem trenutku smo se znašli celo v skupini D tega tekmovanja. Če ne bi bilo reorganizacije, bi bili povsem na dnu. Z dobrimi tekmami smo se uvrstili v skupino B. Ta pa bo nekaj drugega, za nas mini evropsko prvenstvo. Samo junija bomo odigrali štiri tekme, vsak si lahko pregleda možne nasprotnike. Ti bodo v rangu Hrvaške, Rusije in Slovaške, ne Cipra in Malte. Največ bo spet odvisno od igralcev. Sezone bo konec, prvenstva bodo zahtevna, vsak se bo za nekaj boril. Zopet bo na preizkušnji njihov značaj, ali so se za reprezentanco pripravljeni odpovedati kakšnemu dnevu dopusta. Želimo ostati v tej ugledni družbi in se pripraviti na nove kvalifikacije. Najprej pa moramo dobiti primerna tekmeca za pripravljalni preizkušnji, ki bosta zelo pomembni za kontinuiteto naših druženj.

Prispevek iz decembrske številke revije Naš nogomet.
Tekst: Simon Šparavec
Foto: M24.si