Mateja Zver je nedvomno prvo ime slovenskega ženskega nogometa. Po začetku na domačih tleh je odločno zakoračila na mednarodno sceno, kjer si je že v prvem mesecu novega leta obeta selitev na drug konec Evrope.

Opažena v reprezentanci

Praznične dneve Mateja preživlja na domačih tleh, popolnega počitka ni, dvakrat na teden je v telovadnici. V Slovenijo se je vrnila letos jeseni, ko se je končala sezona na Islandiji, kjer igra že do leta 2008. »Opazili so me na eni od reprezentančnih tekem. Poklicali so me in povprašali, ali bi prišla igrat v njihovo ligo,« se spomni, kako je sploh odšla na daljni sever. Prizna, da je bila malce skeptična. Navsezadnje je prvič odhajala na tuje, a se je vse izšlo kot v najlepših sanjah.

Islandke fizično boljše

Na tem koncu Evrope ima ženski nogomet izjemno veljavo. Medijsko se ga spremlja na vsakem koraku, država premore dve ligi. Mateja pojasni, kaj ločijo Islandke in Slovenke. »Fizična moč, Slovenke smo bolj tehnično podkovane, pri moči pa nas zmanjka.« Sezona traja od spomladi (maja) do jeseni (oktobra).  V tem času je v klubu Thor zamenjala tri trenerje, a si kot prava profesionalka s tem ne beli glave. Delalo in vadilo se je ves čas trdo, treningi so bili šestkrat na teden, en dan pa je bil prost.

Na Islandiji tudi Janez Vrenko

Vmes je aktivna tudi na trenerskem področju. V pogodbi je bilo zapisano, da junija in julija (v času šolskih počitnic) dvakrat tedensko skrbi za tehnični trening mlajše selekcije. Na Islandiji, v istem klubu, je igral tudi njen rojak Janez Vrenko. Razloži, da je življenje na Islandiji precej drago. Za primerjavo – čaj, kava in kos tortice v restavraciji stane do 30 evrov. Svoje je naredila tudi kriza. Sprva so se cene znižale, sedaj pa so spet na identičnem nivoju kot pred težavami. Plače v športu pa so ves čas ostale nespremenjene. Na življenje na severu pa se je tako ali tako hitro navadila, stanovanje v bloku si je delila s srbsko soigralko.

V Rusijo na preizkušnjo

Ali se bo vrnila na otok, še ne ve. »Po 20.1. me čaka preizkušnja v Rusiji, kamor odhaja tudi moja soigralca Manja Benak,« razkrije Mateja razveseljivo vest za slovenski nogomet. V svojo sredo ju na preizkušnjo vabi petkratni ruski državni in sedemkratni pokalni prvak FC Energy Voronezh.

Tri želje za leto 2012

23-letna igralka iz Gornje Bistrice je pripravljena, da naredi nov velik korak na svoji športni poti. Tako kot takrat, ko je v svojih otroških letih v fantovski družbi odločno zaigrala nogomet. To ji gre odločno od rok. Na spomlad 2012 si želi, da Slovenke pokažejo tekmicam zobe v kvalifikacijah za Euro 2013. Če pa bi srečala zlato ribico, pa bi se ji v treh željah priporočila, da Slovenija zbere čim več točk v kvalifikacijah za Euro 2013, da je njen matični klub ŽNK Teleing Pomurje državni prvak in da najde pravo ter kvalitetno zasedbo v tujini. Mateja, srečno!

Tekst: D. P.
Foto: D.P./Nzs.si