Nogometaš, ki že vse svoje življenje živi v Nemčiji, je edini reprezentant izven meja Slovenije. Štajerec sicer ne more povsem skriti svojega naglasa, a na igrišču, ko spregovori nogomet, šele izstopi njegov nesporni talent. Selektorji so imeli dobro oko, ko so ga opazili. Čeprav nikoli ni živel v Sloveniji, se zaradi svoje družine počuti Slovenca. Tudi zato je od nekdaj želel igrati pod slovensko zastavo. V zahvalo za vpoklic je na Bonifiki že zatresel mrežo. Nanj pa velja ostati pozoren tudi v prihodnje. Kot pravi sam, je cilj obetavnega vezista prebiti se v A reprezentanco.

Kaj pa športniku pomeni več - dobro urejen klubski status ali igranje za lastno državo?

Rekel bi, da oboje. Štiri leta nisem igral za reprezentanco, potem pa se je selektor Tomaž Kavčič znova spomnil name in vpoklica sem bil seveda zelo vesel.  Je pa res, da je pomembno tudi, kako igraš v svojem klubu, da te sploh opazijo. Seveda si tu želim napredovati, s tem bo tudi moja igra za Slovenijo boljša.

Kako to, da igraš pod slovensko zastavo, ko pa celo življenje živiš v Nemčiji?
Imel sem možnost nastopa za Nemčijo, a sem to odklonil. Že v selekciji U15 sem dejal, da želim na dresu nositi slovenski grb, saj se počutim Slovenca. Moji starši in babica so Slovenci in jasno je bilo, kaj želim. Velikokrat sem tudi v Mariboru, kjer imam sorodnike. Sem pa bil z reprezentanco prvič v Kopru, obiskal sem še Piran in Portorož. Tukaj mi je vedno lepo.

Pred vami so kvalifikacije za EP 2013. Kakšne so želje reprezentance?

Imamo dobro ekipo, ki je z zmago vstopila v kvalifikacije. Tudi na Finskem nam ni šlo slabo, še bolje pa je bilo na Malti in doma z Ukrajinci. V tej zasedbi imamo dobre priložnosti za napredovanje. Ni ekipe, ki je ne bi mogli premagati.

Kvalifikacije ste odlično začeli, tvoj gol je Sloveniji priboril zmago. Ti bo tekma še posebej ostala v spominu?

Seveda. Tu sem dosegel svoj prvi gol za Slovenijo. Občutek je bil fenomenalen. Gol je padel relativno pozno, a je bil zato toliko bolj pomemben.

Poleg gola pa si si prislužil tudi rdeči karton. Kako se je to zgodilo?

Pozabil sem, da že imam rumeni karton. Bil sem izjemno vesel svojega prvega zadetka za Slovenijo in slekel dres ter se poveselil, kar avtomatsko pomeni novo kazen. Žal mi je, ker je to pomenilo, da sem eno tekmo moral počivati.

Kolikšna je konkurenca na tvojem igralnem položaju?

Na vsaki poziciji je huda konkurenca. Tudi tisti, ki sedijo na klopi, imajo izjemen potencial. Zato je potrebno na treningih garati, dobro igrati tudi v klubu, da selektor to opazi in kot nagrada je igra v prvi postavi.

Kaj je tisto, kar mora imeti dober nogometaš?

Vsega mora imeti malo. Tehnika, moč in hitrost so pomembni segmenti igre. Meni na primer ne steče igra z glavo, in to se pozna na terenu. A to kombiniram s tistim, kar znam. Če igraš v sredini potrebuješ dobro tehniko, obramba ima spet svoje karakteristike. Odvisno od tega na kateri poziciji igraš, na to se vežejo tudi lastnosti, ki jih nogometaš mora imeti.

Kakšna je razlika med delom v klubu in reprezentanci?

V klubu se med seboj bolj poznamo, saj smo vsaki dan skupaj, medtem ko se z reprezentanti srečujemo na nekaj mesecev. Tudi ekipa ni vedno enaka zaradi poškodb, konkurence. Odlično se počutim v obeh vlogah. V sami igri in treningih ni posebnih razlik. Vzdušje je povsod dobro, morda smo reprezentanti vsake akcije še bolj veseli, ker se srečujemo na daljši časovni razmik.

V Sloveniji imamo derbije med Ljubljano in Mariborom. Je kaj podobnega prisotno tudi pri vas?

Tudi pri nas poznamo derbije. Ti tukaj pritegnejo res veliko število gledalcev. Čeprav igram v 3. ligi se na stadionih zbere po 20.000 ljudi in več, tekme so razprodane, navijači enkratni.

Igral si tudi za drugoligaški Greuther Fürth. Kakšna je razlika med ligami v Nemčiji?

Lažje je igrati v prvi ligi, ker tam večino zadev lahko dosežeš z dobro tehniko, v nižjih ligah sta pomembnejša moč in agresivnost. Kontakti so močnejši, a navadiš se tudi na to.

Treniral si tudi skupaj z Michaelom Ballackom, Arturom Vidalom, Stefanom Kiesslingom. Kaj se mladi nogometaš lahko nauči od takšnih zvezd?

Dosti se lahko naučiš od ljudi, ki so v nogometu že vse doživeli. So popolnoma dostopni, pripravljeni deliti nasvete in nam pomagati, da se bomo razvili.

Kje si v zadnjih nekaj letih najbolj napredoval?

Ker sem spremenil igralno pozicijo iz v zadnjega veznega v ofenzivnega nogometaša, sem se naučil iti na gol, biti nevaren za nasprotnikovega vratarja, gledati kako igra steče na nasprotnikovi polovici in iskati priložnosti za zadetek.

Kateri nogometaš je tvoj vzornik?

To je od nekdaj Zinedine Zidane. Na igrišču zanj vse deluje tako enostavno, vedno je imel idejo kako rešiti situacijo, priti bliže gola.

Kako nogometaši izbirate številke, ki jih nosite na dresih?

Kot mladim nogometašem nam jih kar dodelijo, a imam tudi svoje ljubše številke. To so 7, 8 in 10. Ko sem bil mlajši sem igral s temi številkami na dresu, zato jih, če je le priložnost, oblečem še danes.

Kje bi želel igrati, če bi sam izbiral klub?

Enkrat bi si želel zaigrati v Angliji, všeč mi je igra Arsenala, tudi v Španiji, jasno pri Barceloni. No, tudi če bi mi Real ponudil priložnost, ne bi odklonil. Me pa recimo Italija sploh ne vleče. A bomo videli, zaenkrat sem popolnoma zadovoljen tu, kjer sem.

Kdo te je navdušil za nogomet?

Moja brata sta nogometaša in hkrati glavna krivca za to, da sem začel igrati nogomet tudi sam. Tudi oče ga je igral, tako da imamo to dejansko v družini. Skoraj v krvi, bi lahko rekel.

Kaj je tvoj največji uspeh v karieri?

Igral sem v ligi Evropa, Bundeslige še nisem doživel. Čakam tudi na veliko tekmovanje z reprezentanco.

Kakšni so tvoji nogometni cilji?

Moj cilj je igrati za A reprezentanco, upam, da ga bom enkrat dosegel. Rad bi doživel evropsko prvenstvo, zato upam, da se nanj tudi uvrstimo. Kar se pa kluba tiče bi rad nastopi v kateri od močnih lig.

Glede na to, da nisi veliko časa v Sloveniji, kako je z jezikom? Te soigralci kdaj zbadajo, če se ti pri kateri besedi zatakne?

Dosti besed ne poznam. Takrat pač vprašam za razlago. Doma se je oče vedno z mano pogovarjal v slovenščini, prav tako bratje. Zato tudi razumem jezik. Malo težje je pisati, razumem pa večino stvari. Soigralci se včasih smejejo, če kakšno besedo narobe povem, a vseeno je moj nivo znanja jezika, glede na to, da živim v Nemčiji, odličen.

Tekst: Andreja Potočnik
Foto: NZS