Spet smo šli v zgodovino 1. SFL. Danes smo v letu 2006, ko je bil 1.12. na sporedu 10. krog 1. SFL, tekmeca v Tolminu pa domači Puntar in gostujoči takrat še Tomi Press Bronx s Škofij.

Več o tej tekmi boste jutri videli tudi v prispevku v novi oddaji Futsal Magazin. Prvič na Šport TV 1 v torek, od srede naprej pa še na našem youtube kanalu. Z željo, da obeležimo in spomnimo na jubilej – 25. sezono 1. SFL.

Prvič prvaki

To je bila sezona, ko je Puntar 15. maja 2007 osvojil prvi državni naslov (v finalu s 3:1 boljši od Gip Betoma MTO; v finalu 5:4, 1:2, 6:1 in 5:2 za upornike). V jeseni je tolminski klub zasedel četrto mesto, v nadaljevanju pa se je zavihtel na drugo (s 36 točkami, eno več kot tretja Gorica) in tako kot prvrouvrščeni neposredno napredoval v polfinale.

1. SFL, 10. krog, 1.12. 2006
Puntar Mercator – Tomi Press Bronx 4:3 (0:1)
0:1 Suhopoljac (3.), 1:1 Lenarčič (22.), 1:2 Todič (29.), 1:3 Suhopoljac (37.), 2:3 Kragelj (37.), 3:3 Melink (39.), 4:3 Čujec (40.)

Puntar Mercator: Kragelj, Kobal, A. Rutar, Čujec, Melink, Kovač, Uršič, Rosič, Šulin, Lenarčič, Baloh, Mohorič.
Tomi Press Bronx: Kranjec, Ignjatovič, Todič, Đukič, Vujič, Suhopoljac, Majcan, Vajič, Jačimovič, Bajc

V 37. 1:3

Na tej tekmi so imeli uporniki precej prilik, zadevali pa so gostje. V 3. minuti je za šok poskrbel Nermin Suhopoljac, ki se je najboljše znašel pred vrati Denisa Baloha. Jure Lenarčič je poskrbel za izenačenje, Jovica Todič in Suhopoljac pa v 37. minuti za novo (visoko) vodstvo gostov (1:3). Kapetan Igor Kragelj je v isti minuti znižal na 2:3, Benjamin Melink pa v 39. poravnal na 3:3. Puntarji so ostali zvesti svojim koreninam in vztrajali do konca – v 40. minuti je zabil takrat še golobradi Kristjan Čujec. Simbolika je hotela tako, da je Čujo prvi gol ob polnoletnosti dosegel 18 sekund pred koncem tekme.

Bistveno, da si med osem

„Včasih so bile te tekme derbiji, potem pa je naraslo število ekip s Primorske, ta naboj derbija pa je ostal na tekmi Puntar – Oplast,“ se uvodnega desetletja v novem stoletju spominja Benjamin Melink, ki se spominja, da je v tistih časih na pomenu dobila končnica. „V rednem delu je bilo pomembno, da si prišel med tistih prvih osem, potem pa si stopnjeval formo. Niti ni bilo tako pomembno, da si zmagoval od začetka. No ja, morda zaradi samozavesti ekipe,“ nadaljuje Melink, ki ob tem spomni, da sta ga sprva v Puntarju trenirala Milan Müllner in Simon Kenda, potem pa Darijo Leban.

Matej in Darijo sta se dobro ujela

„Na Darija ima zelo lepe spomine. To so bili časi, ko smo se zelo izkazali in imeli izjemne rezultate. Darijo je bil dober trener, ob tem ne smem pozabiti Mateja Kavčiča, s katerim sta zelo dobro sodelovala in se ujela. Darijo je imel izjemen odnos in pristop do igralcev, znal nas je motivirati bna pravi način in iz nas na tekmah izvleči največ,“ nadaljuje Melink, ki je naprej omenjeni tekmi zadel za 3:3, potem pa zaploskal Kristjanu Čujcu, ki je bil uspešen za končnih 4:3

„Vedel sem, da bo Kristjan dober igralec. Spomnim se, da je kot mlad precej obetal. Veliko turnirjev smo odigrali skupaj. Bil pa je zelo samokritičen. Če je kdaj odigral slabše, a še vedno dobro, se je znalo zgoditi, da je kako tekmo, tudi finale, kar preskočil. Vse to je počel v tisti želji, da bi pomagal, zmagoval. Tudi on je rabil čas, da je dozorel,“ navrže Melink, ki meni, da je ključno potezo Čujec storil, ko je šel na tuje. Julija 2011 je postal prvi Slovenec, ki se je selil na Pirenejski polotok v dresu španskega podprvaka Caje Segovie. „Tam je dobil drugačen pogled na igro, predvsem pa se je začel s futsalom ukvarjati kot profesionalec,“ dodaja naš sogovornik.

Ob bok Miletu Simeunoviču

„Kristjan je izjemen igralec. Ob vsem videnem in odigranem menim, da v Sloveniji sodi povsem ob bok Miletu Simeunoviču. Saj vem, primerjave so nehvaležne. Mile je bil izjemen pri organizaciji, Kristjan pa je tako izjemen ob sami nevarnosti v napadu,“ še doda Melink, ki rad obuja spomine na stare čase, ko je igral v Tolminu.

Potem je igral v še v Italiji, nazadnje pa se je skušal vrniti v dresu Oplasta. Vmes je dosegel osebno zmago, ko se je postavil na noge po grozoviti nesreči. „Trudil sem se in veliko treniral. V po vsaki tekmi v Oplastu sem rabil tri dni, da sem se sestavil. Ko me je Oplast potreboval, nisem dal vsega od sebe, zato sem se umaknil,“ doda in obžaluje, da so ljubitelji futsala prikrajšani za posoški derbi.

Tekst: D.P.
Foto: Nzs.si