Na podlagi sporazuma o partnerskem sodelovanju sodniške organizacije Referee Abroad Academy in Zveze nogometnih sodnikov Slovenije sta se drugo leto zapored na turnirju za pokal Donosti mudila slovenska sodnik in sodnica.

Potem ko je bil lani julija Žiga Knafelc iz Kopra v vlogi pomočnika sodnika in Miha Omejc Burger iz Kranja v vlogi sodnika, sta na Pirenejski polotok v pokrajino Baskija tokrat odpotovala 25-letni sodnik Jure Andrejka iz Lukovice (DNS Ljubljana) in 20-letna Kaja Škrban iz Lendave v vlogi pomočnice sodnika (MDNS Lendava). Slovenska sodniška organizacija je na turnir poslala sodniški duet, ki sta ga sestavljala mladi nadarjeni sodnik iz programa talentov in talentirana pomočnica sodnice ženske A1 liste.

Med 3. in 9. julijem sta se naša predstavnika mudila v mestu San Sebastián, ki velja za eno najlepših mest v Španiji, saj sta se na posebno povabilo vodje Referee Abroad Academy kot ustrezna kandidata med številnimi sodniki iz cele Evrope profilirala in bila izbrana za sojenje na 31. turnirju Pokal Donosti, ki je potekal za mlade igralcev v starostnih kategorijah U-16 do U-19. Generalno so sodniki vodili 3-4 tekme na dan, ki so trajale 2x 25 min. Vsaka tekma je bila posneta in so imeli potem isti ali naslednji dan s sodniškim trenerjem podrobno analizo vsake tekme. Poudarek je bil na izpopolnjevanju in učenje in nikakor ne na obsojanju napak, vse z namenom izboljševanja delovanja sodnikov na igrišču. Poleg tega so imeli tudi dodatni strokovni predavanji ter tri videokonferenčne sestanke, pri čemer je enega od teh sestankov vodil FIFA sodnik Danny Makkelie iz Nizozemske. Za zaključek turnirja sta naša sodnika prejela prav posebno priznanje, saj sta bila izmed 15 sodnikov oba izbrana v ekipo 4 sodnikov za finalno tekmo U16, ki se je odigrala na stadionu Reala Sociedada.

Poleg njiju je drugo leto zapored na turnirju deloval tudi naš sodnik Miha Omejc Burger iz Kranja. Član kandidatov za državnega sodnika pri ZNSS, je ponovno prejel posebno povabilo v razvojno skupino Referee Abroad akademije, sicer pa je bil v okviru Referee Abroad akademije letos v času med 23. in 27. februarjem že v ZDA na Floridi, lani pa je sodil tudi Ibercup Madrid v španski prestolnici in Albion Cup v Baskiji ter bil na turnirju v nizozemski Bredi.

Pokal Donosti je španski in eden najpomembnejših evropskih mladinskih nogometnih turnirjev. Poteka vsako leto v drugem tednu julija v idiličnem mestu San Sebastián in vključuje nogomet za fante in dekleta, stare od 16 do 19 let, vključno s številnimi ekipami iz ZDA in različnimi evropskimi ekipami največjih klubov na stari celini.

Zaključni obračuni so bili odigrani na čudovitem stadionu Anoeta (39.313 sedežev), domu priznane španske prvoligaške ekipe Real Sociedad v katerega je na začetku leta 2006 iz Domžal za odškodnino 1mio € prestopil danes upokojeni nekdanji slovenski reprezentant in mladinec Olimpije v generaciji igralcev rojenih leta 1984 Dalibor Stevanović (Deportivo Alaves, Maccabi Petah Tikva, Vitesse Arnhem, Volin Lutsk, Slask Wroclaw, Torpedo Moskva, Mordovia Saransk, Slaven Belupo, Servette, Stade Nyonnais). 

1. Kako je pravzaprav prišlo do vajine udeležbe na Pokalu Donosti, ki od leta 2016 velja tudi kot akademija za mlade perspektivne sodnike (Referee Abroad Academy)?

Jure: Letos so se na Zvezi nogometnih sodnikov odločili poslati dva sodnika na Donosti Cup in na mojo srečo sem bil poleg Kaje Škrban izbran za sojenje na turnirju.

Kaja: Aprila sem prejela klic od vodje sodniškega oddelka, ki mi je povedal, da so se v skladu s strateškim sodelovanjem ZNSS in Referee Abroad Akademijo za mlade in obetavne sodnike odločili, da me povabijo na Pokal Donosti v Španijo. Kmalu za tem sva z Juretom Andrejko bila tudi formalno uvrščena med 9 glavnih sodnikov in 3 pomočnike.

2. V Baskiji na Pirenejskem polotoku sta sodila številne tekme. Nam lahko povesta katera se vama je najbolj vtisnila v spomin?

Jure: Med številnimi odsojenimi tekmami sta se mi dve še prav posebej vtisnili v spomin in to prav zadnji dve tekmi, ki sem ju imel na turnirju. Na prvi sem bil glavni sodnik na četrtfinalni tekmi U19 tekmovanja, kjer se zmagovalec turnirja uvrsti tudi v kvalifikacije za mladinsko Ligo prvakov in je bilo res še posebej čutiti izjemno velik tekmovalni naboj obeh ekip. Šlo je za fizično izjemno pripravljene fante, ki imajo tudi res dobro tehnično znanje poleg tega pa so odlično vodeni s strani trenerjev in se je opazilo, da se gre za tekmo malo boljšega nivoja. Kot druga tekma pa se mi bo za vedno vtisnila v spomin finalna tekma, ki je bila kot nagrada za dobro delo čez cel teden, saj so med vsemi 15-timi sodniki izbrali ekipo 4 sodnikov. Sam sem bil izbran kot četrti sodnik za finalno tekmo U16, ki se je odigrala na stadionu Anoeta. V ekipi je bila kot pomočnica sodnice tudi Kaja, kar nama je dalo še posebno zadovoljstvo, da sva z dobrim delom lepo predstavljala našo državo Slovenijo in pustila zelo dober vtis.

Kaja: Tekom tedna, ki sem ga preživela v Španiji sem odsodila 16 tekem. Tekme smo sodili po skupinah. Sama sem bila v modri skupini, v kateri so poleg mene bili še trije glavni sodniki iz Nemčije, Severne Irske in Malte. Vse tekme turnirja so bile precej zanimive, saj je naboj pri igralcih na turnirju bil večji, kot pri nas. Vsi so se borili za finale, ne glede na starost igralcev. Kljub temu pa se mi je v spomin najbolj vtisnila tekma finale pokala Donosti Boys Under - 16, med ekipo Atletic San Just FC in ekipo CSF Team A. Tekma se je bila odigrala v soboto, ob 20. uri zvečer, na stadionu Anoeta, ki velja za glavni stadion Real Sociedada.

3. Kako sta se pravzaprav znašla v sodniških vrstah?

Jure: Dejansko velikega nogometa nisem nikoli resno treniral, smo pa s prijatelji stalno zahajali na igrišče pa tudi razne turnirje in zelo veliko preigrali nogometa. Tudi na splošno mojo družbo najbolj povezuje prav nogomet. In tako se je nekoč mojemu najboljšemu prijatelju Gregorju porodila ideja, če bi poskusila s sojenjem. Skupaj sva opravila tečaj, on se na žalost v sojenju ni našel in precej hitro zaključil svojo sodniško kariero, mene pa je stvar povsem prevzela in postala velik del mojega življenja.

Kaja: Nogomet je bil že od nekdaj popularen šport v družini. Vsako soboto ali nedeljo smo se odpravili na bližnji stadion in si skupaj ogledali tekmo, poleg tega pa smo že prej redno spremljali 1. Slovensko nogometno ligo. Tekme sem pozorneje začela spremljati in razumeti takrat, ko se je z nogometom začel ukvarjati moj mlajši brat. Čez čas sem opazila, da me nogomet zelo zanima, vendar sem sama pri sebi bila sigurna, da sem prestara za začetek treniranja nogometa. Tako sem prišla do ideje postati sodnica, saj sem na vsak način želela biti del tega športa.

4. Kako pomembno je, da imajo mladi sodniki zglede v starejših kolegih in ali vama bolj izkušeni sodniki pomagajo z nasveti?

Jure: Zelo, zelo pomembno! Predvsem v težjih situacijah, ko nam ne gre vse po planih, je zelo pomembno in dobrodošlo, da se obrnemo na starejše sodnike, ki so izkušeni in so takšne stvari že ničkolikokrat doživeli. Oni nas razumejo, vedo kako je v takšni situaciji, znajo najti prave besede in pomagati, da se dvigneš. Ko ti gre, ko vse teče po planu, takrat ni težko biti sodnik. Vendar dober sodnik je tisti, ki je dovolj samokritičen, da prepozna svojo napako in jo že na naslednji tekmi poizkuša popraviti oziroma poskrbeti, da se ne ponovi več. Imamo pa srečo, da so izkušenejši sodniki pri nas zelo prijazni in vedno radi priskočijo na pomoč z zelo koristnimi nasveti, kar je za mlade sodnike neprecenljivo.

Kaja: Moje mnenje je, da mladi sodniki moramo imeti zglede v starejših, saj imajo le-ti več izkušenj in samo tako lahko napredujemo ter postanemo boljši. V sojenju je pomembno, da se pogovarjamo o situacijah, ki so se zgodile ter tudi o tem kar i se lahko zgodilo. Pri tem nam starejši, bolj izkušeni sodniki vedno z veseljem pomagajo in svetujejo, kar je pri napredku, po mojem, ključnega pomena.

5. Kako pomembna je podpora družine in lastna organiziranost časa pri opravljanju sodniškega dela, ki verjetno terja veliko odrekanja in odsotnosti od doma ter vsekakor vpliva na manj preživljanja časa z najbližjimi?

Jure: Prva in najpomembnejša stvar je, da moraš imeti sojenje rad. Če imaš sojenje res rad, ti ni nič težko narediti, da napreduješ in se stalno izboljšuješ. In s tem, ko to opravljaš z veseljem, to prepoznajo tvoji domači, tvoja družina, prijatelji in te zagotovo podprejo v tem. Vedno se vse da, če se le hoče. Seveda so odrekanja, prilagajanja, manj je prostega časa, sploh za vikende, ko so tekme, pa ni toliko priložnosti za zabave, saj moraš biti na dan tekme spočit in pripravljen. Vendar z vsemi dobrimi tekmami in uspehi pride zadovoljstvo in sreča, kar poplača ves trud in vse odrekanje. Tako osebno od sodnika, kot tudi od bližnjih, družine in prijateljev.

Kaja: Zame je podpora družine zelo pomembna, saj menim, da je brez podpore najbližjih skoraj nemogoče uspeti. Ker pa sem še študentka, mi njihova podpora pomeni še toliko več in za to sem jih neizmerno hvaležna. Družina in bližnji pa morajo razumeti tudi, da sojenje ni le tekma, ki traja 90 minut. Sojenje zahteva priprave tako na psihološki, kot tudi na fizični ravni in to sodniku vzame veliko časa. Poleg tega pa je lastna organiziranost zelo pomembna, saj si je poleg faksa oziroma službe potrebno vzeti čas še za treninge ter seminarje, vseeno pa ne smemo pozabiti na kvalitetno preživet čas z družino in prijatelji. Glede podpore pa ne smem pozabiti omeniti tudi društvo iz katerega prihajam (MDNS Lendava) ter sodnico Tjašo Misja, saj mi brez njihove podpore ter nasvetov ne bi uspelo.

6. Kaj vaju je navdahnilo, da sta se odločila postati sodnika in se vključila v sodniške vrste?

Jure: Poleg že prej omenjenega prijateljevega poziva, me je predvsem navdihnila ljubezen do nogometa. Kot igralec velikega nogometa se nikoli nisem videl, v sojenju pa se mi je zdelo, da bi se lahko znašel. Poizkusil sem in za vedno bom hvaležen prijatelju Gregorju za poziv, ki me je še močneje povezal z nogometom in mi prinesel toliko dobrega.

Kaja: Sama imam zelo rada izzive ter nogomet in zato sem se podala v sodniške vode. Navdihnile so me predvsem različne situacije, ki nikoli niso iste. Prav tako pa je na tekmah vedno potrebno pričakovati nepričakovano in mislim, da je ravno to razlog za mojo odločitev, da se priključim sodniškim vrstam. V sodniške vrste sem se vključila s pomočjo svojega mentorja Mirana Bukovca, ki mi je vedno na razpolago z odgovori na moja vprašanja.

7. Kaj je najtežje pri opravljanju sodniškega dela in katera sta bila dosedaj vajina najtežja trenutka v karieri?

Jure: Najtežje je, ko nisi prepričan, kaj je pravilna odločitev in to pokažeš navzven. Če zaradi nekega razloga zamudiš pravo postavitev na igrišču za določeno situacijo in nimaš pravega zornega kota, je težko pravilno oceniti situacijo in takrat si res v težavah. V določenih primerih te lahko rešita pomočnika sodnika, če imaš srečo, drugače pa si prepuščen samemu sebi. V dani situaciji potem poizkusiš izpeljati na najboljši možen način, kar pa je včasih daleč od idealnega. Pomembno je, da se iz tega nekaj naučiš in vzameš vsako tako situacijo na znanje za prihodnost. Prav dotičnega trenutka v karieri, da bi bil slab nimam. Sam osebno pa smatram težak trenutek v karieri vsakič, ko po tekmi ni najboljši občutek. Zgodijo se tekme, ko ne gre vse po planu, ko se kaj ne poklopi, ko morda narobe presodiš ključni trenutek tekme… to so tekme, po katerih občutki pri sodniku niso dobri in zame so to najtežji trenutki.

Kaja: Najtežje pri opravljanju sodniškega dela je koncentracija in zbranost, ki morata biti skozi vseh 90 minut na vrhuncu. Poleg tega je potrebno odmisliti vse ostale stvari, kot so recimo: študijske obveznosti, delo in drugo, ter se popolnoma posvetiti tekmi. Prav tako je včasih težko nadzorovati čustva in jih ne pokazati pred igralci ter gledalci. Kot prvi najtežji trenutek v karieri bi izpostavila na splošno prvih nekaj tekem, saj takrat še sodnik ni samozavesten in ne pozna vseh svojih nalog na igrišču. Mislim, da je to povsem normalno, ker pravimo, da samozavest pride s tekmami. Za drugi najtežji trenutek pa bi izpostavila napako, ki se mi je pripetila na eni izmed tekem, ki sicer na koncu ni odločala o zmagovalcu, vendar mi je vseeno ostala v spominu.

8. Kaj bi svetovala mladim fantom in dekletom zakaj naj postanejo sodniki?

Jure: Zato, ker ti opravljanje sodniškega dela prinese res veliko dobrega. Avtomatsko si povezan in vpet v nogomet, poskrbi za tvojo rekreacijo in posledično za bolj zdrav življenjski slog, zelo ti pomaga pri spoznavanju, dozorevanju in razvoju samega sebe, poleg tega pa spoznaš ogromno dobrih ljudi in pridobiš nove prijatelje. Poskusiti je vredno že predvsem zato, ker ne moreš nič izgubiti, če poskusiš, lahko pa ogromno pridobiš.

Kaja: Mladim fantom in dekletom bi svetovala, da se naj podajo na sodniško pot zato, ker je nogomet res nekaj posebnega, če ga imaš rad. Vsaka tekma ti da nek nov izziv in nobena ni enaka ali podobna. Poleg tega pa nogomet povezuje in združuje ljudi, kar sem spoznala tudi tekom turnirja, ki sem se ga udeležila. Spoznala sem res izvrstne ljudi, ki so me naučili ogromno novih stvari.

Tekst: NZS/ ŽD