S selektorjem članske reprezentance o ugotovitvah iz Lige narodov, novih vlogah v ekipi, popotnici pred kvalifikacijami za Euro 2024 in možnostih, da se Slovenija uvrsti na veliko tekmovanje.

Spodbuda, ne pa še zadovoljstvo. Tako ste po zadnji tekmi, ki so jo naši fantje odigrali s Črnogorci, povzeli leto 2022 za slovensko reprezentanco.  

Taka ocena je dokaj logična po tem, kar smo pokazali. Negativno krivuljo smo obrnili navzgor, vendar ne smemo biti evforični ali pretirano zadovoljni. Bistveno je, da smo lahko optimistični, a hkrati se moramo zavedati, da je še veliko možnosti, da smo še boljši, bolj prepoznavni, kakovostnejši na vsakem treningu in vsaki tekmi. Po prvih tekmah v Ligi narodov je bilo veliko nezadovoljstva tudi med nami, zato sem še toliko bolj zadovoljen, da se je krivulja obrnila in da smo zdaj bolj pozitivni. Tako vsi v strokovnem štabu kot igralci pa vidimo, da še lahko napredujemo. Da pa bi lahko prišli do odmevnega rezultata, moramo igrati kontinuirano. Tu se še lovimo, smo pa naredili ogromen korak naprej.

V Ligi narodov smo videli dva obraza Slovenije. Igrali ste v zahtevni skupini, a proti nasprotnikom podobnega ranga je v kvalifikacijah treba nabirati točke, če se želiš uvrstiti na veliko tekmovanje.

Dejstvo je, da so bili naši nasprotniki na Fifini lestvici višje postavljeni, imeli so odmevnejše rezultate, imajo tudi posameznike, katerih ime v evropskem prostoru nekaj pomeni. Morda mediji niste želeli slišati, ko sem ves čas poudarjal, da je ekipa v izgradnji in da bodo šele te tekme pokazale, kje smo. To se je zgodilo. Vzpone in padce smo imeli tudi med tekmami, zelo slabo odigran je bil le del tekme v Srbiji. Pot je bila čisto normalna, glede na to, da je ekipa še neformirana, v njej so novi obrazi, ki jih je pred začetkom Lige narodov malokdo pričakoval. So pa vsekakor dobili potrditev, da lahko, če v klubih igrajo kontinuirano, reprezentanci še kako pomagajo. Ostali smo tudi brez kakšnega imena, ki je v preteklosti reprezentanci pomenilo ogromno, tu mislim predvsem na Iličića. Fantje so potrebovali nekaj časa, da so prevzeli več odgovornosti, tveganja. Zaključek je bil takšen, kot si ga lahko samo želimo, uspelo nam je ostati v ligi B. Nikakor ne mislim povzdigovati pomena tega rezultata, je pa vsekakor dober in prinaša neko vizijo, pogled naprej.

Lahko v reprezentanci sploh govorimo o nekem dokončnem formiranju ekipe?

Novinarji boste vedno našli nekoga, ki ga vi vidite v reprezentanci. S trenerji imamo v beležnici ogromno imen, ki jih spremljamo. Reprezentančna celota nikoli ni zaključena, selekcija ni nikoli končana. Komur to ni jasno, ima sam problem. Kristalno jasno mi je, da si Slovenija ne sme privoščiti, da neki igralec kar izgine. Prevečkrat se nam je to zgodilo. Zato sem posebej vesel, da so mladi prevzeli odgovornost in da so se pojavila neka nova imena, pa ne mislim samo na Šeška.

Najtemnejša točka letošnje Lige narodov je bilo gostovanje v Beogradu. Dejali ste že, da je bil odziv nogometašev po tistem porazu in medijskih kritikah zelo dober. A vseeno, koliko je na to tekmo vplival nesrečen splet okoliščin oziroma bolezen, ki vam je preprečila, da bi junijski tekmi z Norveško in Srbijo spremljali ob igrišču?

Ekipa, ki je okoli igralcev, ni 'one man band'. Vesel sem, da se je odločitev, da se nekatere spremembe zgodijo tudi v strokovnem štabu, izkazala za pravilno. Če odgovorim na vaše vprašanje, je bistveno, da nehamo govoriti o Srbiji in se posvetimo Sloveniji.

So se pa, potem ko je vaš pomočnik Boštjan Cesar dobro vodil reprezentanco na naslednjih dveh tekmah, v delu javnosti pojavila mnenja, da je morda napočil čas za menjavo na selektorskem stolčku.

Rezultata sta bila dobra, pozitivna, a tudi takrat v delih tekem – proti Norveški v drugem polčasu in proti Srbiji v prvem – nismo delovali dobro. Odziv je bil na terenu, odziv je bil ob terenu. Koga je zdaj treba menjati? Vi, novinarji, tako in tako stalno menjate. Menjali ste Katanca, menjali bi Keka, Stojanović vam ni bil pravi, a za vsemi imeni stojijo neki rezultati. Še enkrat poudarjam, da sem vesel, da imam okoli sebe ljudi s pozitivno energijo, ki znajo dobro komunicirati z igralci. Daleč od tega, da bi bil strokovni štab samo Matjaž Kek. Koga bi vi menjali, in če komu to pride do živega, je pa drug problem. Živimo v svetu, v katerem lahko vsak pove, kar misli, demokracija je tudi v nogometu. Se pa zavedam svoje odgovornosti in v čast mi je voditi slovensko reprezentanco. S tem znam živeti, tega pritiska se nikoli nisem bal.

Nočem pogrevati teh dogodkov, a po njih je Slovenija vendar dobila reprezentanco, ki si upa izzvati tudi na papirju močnejšega nasprotnika.

Mislim, da jih pogrevate, ja. Če ste gledali tekme, se je to videlo na igrišču, videlo se je vsak dan v komunikaciji, obnašanju. Zame je zadeva končana, ne bom več v nedogled odgovarjal na vprašanja o Srbiji, vplivu medijev … Zadeva je jasna. Na zadnjih dveh pripravljalnih tekmah smo zmagali, pokazali več dobrih plati kot slabih, v tem smislu moramo tudi nadaljevati.

Torej je zdaj Slovenija samozavestna, pogumna, kakovostna?

Kadar se kakovostni posamezniki podredijo ekipi, je Slovenija močna. Da lahko napreduje, se vidi vsak dan, na vsakem treningu, na vsaki tekmi. Morali bomo igrati na še višji ravni. Ni lahko zmagati v Helsinkih, Belfastu, Astani itd. Vem, da za Slovenijo ne bo nikoli idealno, upam pa, da bodo imeli fantje čim bolj urejene klubske statuse, da bodo igrali na ravni, kot so v septembru, ko se je enostavno videlo, da so v dobrem stanju. Novembra je že bilo drugače, a v tem norem času za nogomet, ko ne veš več, kaj je prav in kaj narobe, bi bilo brez zveze iskati idealnost. Zadovoljen sem s tem, kar se je zgodilo, nisem pa tako nor, da ne bi vedel, da ne smemo zaspati niti za trenutek.

V primerjavi z lanskimi kvalifikacijami za svetovno prvenstvo so nekateri nogometaši igrali v drugačnih vlogah. Benjamin Šeško je postal prvi napadalec, Adam Gnezda Čerin ima precej odgovornejšo vlogo na sredini igrišča, Jaka Bijol se je dobro znašel kot centralni branilec. 

Razen pri Šešku je bilo ob imenih, ki ste jih omenili, največ vprašajev, zanje veliko ljudi ni vedelo, zakaj jih sploh kličem. Fantje se potrjujejo, tega sem zelo vesel. Adam je šel svojo pot, Jaka svojo, ogromno igralcev s kapetanom na čelu je še, ki bi si zaslužili, da bi se govorilo o njih, a reprezentanca ni posameznik, pa tudi če se piše Oblak, temveč je celota. Fantje so se povezali, poleg pozitivne komunikacije in pozitivnega vzdušja v Stožicah je njihova povezanost pri meni povzročila največje zadovoljstvo.

Ogledali ste si tekme reprezentance do 21 let. Se je po njih razširila baza, iz katere boste črpali igralce za prihajajoče kvalifikacije?

Na zadnji tekmi v Murski Soboti nisem izvedel ničesar novega. Bila je dobra, škoda, da nismo realizirali priložnosti. Dobro igrata tudi reprezentanci U19 in U17, uspešne so vse selekcije, kar ne nazadnje potrjuje pravilno usmeritev nogometne zveze. Selektorji, ki delajo s temi fanti, vedo, v katero smer je treba iti. V selekciji do 21 let se v zadnjem času izpostavlja en priimek, a mislim, da to ni korektno do vseh ostalih. Videl sem ogromno potenciala, ki bo nosil slovenski nogomet v prihodnosti.

Pogled na nasprotnike v kvalifikacijah za naslednje evropsko prvenstvo, torej Dansko, Finsko, Kazahstan, Severno Irsko in San Marino, Sloveniji vsaj na papirju dovoli sanjati o uvrstitvi na veliko tekmovanje. So te sanje uresničljive?

Ne vem, katera skupina ne bi vzbujala upanja. Saj ne tekmuješ, da bi izpadel! Skupina je tekmovalna, omogoča, da razmišljamo o velikem tekmovanju, a morali bomo biti na pravi ravni in igrati kontinuirano. To je naš cilj, osnovna želja, motiv. Zagotovo je bolje imeti to skupino kot pa skupino z Italijo in Francijo, a če kdo podcenjuje igranje v Helsinkih, Belfastu, Astani, je nerealen. Nismo avtsajderji, tudi favoriti ne, lahko pa igramo zelo kakovostno. Prepričan sem, da bomo tako tudi igrali in da bomo ob tem uspešni.

Podobno najbrž razmišljajo tudi na Finskem, Severnem Irskem, v Kazahstanu.

Saj v zadnjih letih nismo dosegali takih rezultatov, da bi se nas bali, prepričan pa sem, da po zadnjih rezultatih na Slovenijo gledajo nekoliko drugače in da bodo o nas tudi razmišljali drugače, kot bi še nekaj mesecev nazaj.

Na igrišču ste preizkusili različne postavitve. Ste v Ligi narodov in na pripravljalnih tekmah dobili potrditev, da je sistem 4-4-2 za Slovenijo najprimernejši?

Enostavno imamo toliko kakovostnih napadalcev, da bi bilo noro, če tega potenciala ne bi izkoristili. Po drugi strani pa nam v taktičnem razmišljanju še vedno manjka kakšen igralec v zvezni vrsti, če napadalca ne začneta prva delati v obrambi. V nekaterih trenutkih je bilo to videti dobro, smo pa bili videti dobro tudi, ko smo na Norveškem igrali s tremi oziroma petimi igralci v zadnji liniji. Pomembnejši so principi v igri, postavitve, sistemi, pisanje in risanje po tabli pa so bolj stvar za medije. Taktika mora biti prilagojena kakovosti in značilnostim igralcev. Lahko narišeš idealen sistem, a če nimaš igralcev, ki so ga sposobni odigrati, bodo težave. Videli ste, kako smo dosegli gol proti Črni gori, tudi to, da je včasih devet ali celo deset igralcev za žogo. To ni nič revolucionarnega, v modernem nogometu je to pogosto. Imamo igralce, da preskočimo igro, se z eno dolgo podajo prestavimo za 50 ali 60 metrov, iščemo drugo žogo. Veliko je govora o pritisku in protipritisku, kar je zanimivo za gledalce, navijače, medije, jasno pa je, da skušaš žogo, ki si jo izgubil, čim prej dobiti nazaj. Danes je vse manj ekip, ki se zabarikadirajo v 16-metrskem prostoru in upajo na čudež. Relativno solidno smo prilagodili naša taktična razmišljanja, igralci so jih dojeli, kaj je najbolj idealno, pa vedno pokažejo tekme. Tudi med tekmami se je treba prilagajati, v Ligi narodov so igralci s klopi, tudi če so igrali samo pet minut, dvignili ritem.

Po slišanem predvidevam, da so vam bile všeč besede Andraža Šporarja, ki je pred tekmo v Romuniji dejal, da ne igrajo sistemi, ampak reprezentanca.

Zagotovo to ni reprezentanca, ki je odvisna od enega. Pomemben mi je tako tisti, ki igra eno minuto, kot tisti, ki igra 95 minut. Tisti mladeniči, ki so bili prej relativno nepopisan list, kot so Šporar, Verbič, Stojanović, Blažič, dozorevajo, mladi pritiskajo, Jan Oblak s svojimi izkušnjami in igranjem na najvišji ravni kot eden najboljših vratarjev na svetu in Jasmin Kurtić imata svojo vlogo. Imamo dober miks, upam pa, da me bodo začeli še bolj provocirati tako mladi kot tudi igralci iz slovenske lige.

Vedno ste sicer poudarjali, da mora biti cilj Slovenije uvrstitev na veliko tekmovanje, v zadnjem času pa ste bili še odločnejši. Dejali ste, da ste prepričani o uvrstitvi na veliko tekmovanje.

To ni niti neki nori optimizem niti iskanje izziva ali provociranje, želim biti realen, z obema nogama stojim trdno na tleh, a ko nekaj vidim, sem vesel, da lahko to rečem. Če bi bile v skupini boljše reprezentance, bi rekel kaj v stilu 'Naredili bomo vse …', vendar verjamem, da smo igralci, strokovno vodstvo in nogometna zveza lahko optimistični. Bodimo pa skromni in ponižni, ne bahajmo se ali podcenjujmo kogarkoli, saj bomo za to hitro kaznovani.

Z Benjaminom Šeškom je Slovenija dobila ne več zvezdnika prihodnosti, ampak zvezdnika sedanjosti. Ali se je vključil v vaš sistem, v katerem je vsak posameznik pomemben?

Hierarhija v reprezentanci je zelo pomembna. Če ste gledali tekmo s Črno goro, Benjamina praktično ni bilo, z eno potezo pa je pokazal ves svoj potencial. Če kdo pričakuje kaj drugega od tako mladega igralca, ki je v bliskovitem vzponu, narobe gleda na nogomet. Medijsko je vse bolj izpostavljen, fant postaja mož, dozoreva. Dozoreva predvsem s fantastično pomočjo soigralcev. Ne trosim vam klišejev, to je dejstvo, ki se vidi v vsakem trenutku. Dokler bom selektor, bo postavljena hierarhija in ta hierarhija se bo spoštovala, pa če gre za komunikacijo s kapetanom, s starejšimi igralci, senatorji, kot jim pravim, mlajšimi ali tistimi, ki prihajajo. Ne izpostavljam rad, a zdelo se mi je zelo dobro, celo odlično, kako se je v 20 minutah proti Črni gori predstavil Tomi Horvat. Vedno se lahko zgodi, da ima nekdo slabši dan, kot ga je imel Beni, pomembno pa je, da je dobro, ko vse skupaj zaokrožiš. Vpliv ostalih v strokovnem štabu, od trenerjev, doktorjev, fizioterapevtov do maserjev, je pri tem izredno velik. Imamo pogoje, o katerih nekateri sanjajo, nori bi bili, če jih ne bi izkoristili.

Prispevek iz decembrske številke revije Naš nogomet.
Tekst: Marko Kovačevič
Foto: M24.si