Slovenki Dominika Čonč in Jana Horvat sta odšli v ZDA, kjer sta združili igranje nogometa in študij. Dominika študira na UT Martin, medtem ko je Jana na Univerzi Bethel Univerzi.
Z jasnimi cilji v Ameriko
»V ZDA nisva prišli na počitnice, ampak na študij in igranje nogometa! Vse se vrti okoli teh dveh stvari in za zabave in podobne stvari nimava niti časa,« povesta v pogovoru.
»Zame osebno je to predstavljajo velik izziv v moji karieri in želim si napredovati, igrati na visokem nivoju ter tako konkurirati za izbrano vrsto Slovenije, kjer mi je že od mlajših selekcij predstavlja ponos in je najvišja stopnica, ki jo lahko športnik doseže v karieri,« je jasna Jana.
Študij ni prezahteven, nekaj več časa vzamejo le eseji, ki morajo biti včasih dolgi do sedem strani. »S samim usklajevanjem nogometa in študija nimam težav. Če slediš vedno na predavanjih in ob delanju vseh nalog, ki jih dobiš, ni nobenega problema.« V ZDA je sistem tako ali tako tak, da ne dopušča lenarjenja med študijskimi klopmi. Kdor nima dobrih ocen, niti igrati ne more.
Dobri pogoji za delo
Na drugi strani sveta se počutita dobro, za nogomet pa poskrbljeno, da malo kje tako. »Vse je na najvišjem nivoju in da je nogomet najboljše razvit, vse od univerzitetnih lig pa vse do profesionalne zenske lige.« Tekme so tudi na televiziji in internetu. Mediji redno pišejo od nogometu.
Američani preprosto obožujejo ženski nogomet. Tudi pristop na treningih je drugačen, precej podoben tistim, kot je v slovenskih reprezentančnih selekcijah. »Tempo igre je hitrejši kot pri nas v naši ligi, torej se na treningu pozna intenzivnost. Velik pomen treningov je na skupinski taktiki in se posebej na fizični pripravljenosti. Njihov sistem je tak da stremijo k zelo hitremu tempu igre.« Trenira se vsak dan, med tednom se odigrata tudi dve tekmi.
Jana pojasni, da je k njeni odločitvi pripomogla prav Dominika. Svoje je dodala univerza, ki je ponudila štipendijo. »Pa tudi cenovno lahko rečem, da me bo študij v Ameriki stal manj kot pa naprimer v Ljubljani. Velika zahvala za to odločitev gre tudi mojima staršema, kjer mi od samega začetka stojita ob strani in ne spodbujata. Zaradi njiju in vseh, ki me podpirajo bom vztrajala.« Levji delež pri odhodu v ZDA je dodal agent Jernej Kamenšček, ki se je šolal v ZDA. Svoje je pristavil videozapis na Youtube, kjer je nekaj najboljših potez obeh igralk. Video je bil posredovan na 400 šol.
Pisana mednarodna zasedba
Pred Jano in Dominiko so štiri leta študija, poleg tega bosta več čas igrali v univerzitetni ligi. »Treningi in delo, to je glavni razlog zakaj sem tu,« doda Jana. »Sama sem zelo presenečena, kako zelo lepo so naju sprejeli Američani. Vsi so bili zelo navdušeni z najinim prihodom in lahko povem vse pozitivno o Američanih do sedaj. Mislim da sva jim z Dominiko zanimive, ker prihajava iz Evrope, Slovenije, torej druge države in druge kulture,« pa izvemo o gostoljubju Američanov.
Študentska ekipa ima pisano zasedbo – poleg Slovenke Jane so tu še igralke z Jamajke, Kanade, Anglije, Grenade, Trinidada in Tobaga in Kenije. Nekaj vedo tudi o Sloveniji, tudi zahvaljujoč lanskemu obračunu na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. »Nekateri, ki slišijo besedo Slovenija se spomnijo na Jugoslavijo, nekaterim se pa dejansko niti ne sanja kje leži ta naš mali biser. Vedno jim poskušam razložiti, da smo blizu Italije in Hrvaške. Sem pa doživela tudi zelo nepričakovana, smešna vprašanja. Npr. ali imamo živalski vrt?! Ali govorimo slovensko?! Ali imamo čaj, kavo in podobno. Skratka stvari, ki so nam vsakdanje. Ampak v redu, jim ne zamerim:).«
Tekma traja 110 minut
Dominika potrdi, da študij ni zahteven. Sprva je imela nekaj težav z jezikom, a je tudi sedaj že ujela korak in ji to ne predstavlja ovire. Dan je poln in zanimiv, časa za počitek pa malodane ni. Treningi in predavanja so v prvem planu, veliko časa pa se izgubi tudi s potovanji. Posebnost so bile tudi tekme, po dve sta bili odigrani na teden. Tekme v študentski ligi trajajo 90 minut oz. 110, če se igrajo podaljški (le v primeru, ko je neodločen rezultat).
Sezone je konec
Dominika je s svojo univerzo igrala v diviziji I, ki je po kvaliteti takoj za ameriško profesionalno žensko nogometno ligo. »Sezona je bila uspešna, slavile smo zmago na konferenčnem turnirju in se uvrstile na NCAA turnir. To je med najboljših 64 ekip v celotni Ameriki. Nato pa žal nismo imele sreče pri žrebu, saj smo za nasprotnika v prvem krogu dobile 5. najboljšo ekipo v Ameriki (Memphis) in izgubile.« Za obe je sezone konec, zato bo sedaj še nekaj več časa za študij.
Tudi brez domotožja ne gre. »Najbolj pogrešam družino in prijatelje, na srečo je tu internet in Skype, ki omogočata komunikacijo,« zaključita Slovenki, ki sta odločno zakoračili v svoje ameriške sanje.
Tekst: D.P.
Foto: osebni arhiv