Medtem ko nogometne zelenice trenutno samevajo, ko nogometaši zaradi pandemije COVID-19 trenirajo individualno, smo trenutek, ko ima nekoliko več časa kot ponavadi izkorsitili za pogovor z Bojanom Jokićem. Kapetan slovenske reprezentance in nogometaš, ki je v dresu Slovenije zbral okroglih sto nastopov, se po vrtnitvi iz Rusije nahaja na obvezni štirinajstdnevni karanteni.

Bojan, pred kratkim si se vrnil v Slovenijo, kako se ti soočaš s trenutno situacijo?

Situacija je zelo težka, ne samo pri nas, povsod pri svetu. Pred nekaj smo se z ostalimi legionarji vrnili iz Rusije. Veseli smo, ker smo doma. Taka situacija, toliko okuženih, umrlih .. Vesel sem, da sem s svojimi bližnjimi, da so vsi zdravi. Samo to je pomembno. Zdaj bom v karanteni vsaj do izteka štirinajstih dni, potem pa bomo videli kako bo.

Kakšni so bili zadnji tedni v Rusiji? Kako se ti je življenje tam spremenilo?

Začeli smo s spomladanskim delom prvenstva, odigrali tri tekme, potem se je čez noč vse obrnilo na glavo. Prvenstvo se do nadaljnjega ne bo igralo. Sledilo je čakanje, kaj bo rekel klub, kakšna bo odločitev ruske zveze. Na koncu smo se s klubom dogovorili, da se lahko vrnemo domov in s preko ambasade dogovorili za let in lahko smo pristali v Ljubljani.

Kaj počneš zdaj, ko si spet v Sloveniji? Kako izgleda tvoj dan in kako ohranjaš telesno pripravljenost? Najljubša jed? Kaj najraje skuhaš sam?

Moj dan je drugačen, kot v Rusiji. Zbudim se med 9. in 10. uro. Pojem zajtrk in naredim prvi trening. Poskušam ostati v pripravljenosti, ker ne vemo kaj bo z nadaljevanjem sezone. Počitka tako ni, potrebno je biti pripravljen. Sem v karanteni, tečem na stezi, grem na sobno kolo. In več tudi kuham. Že v Rusiji sem. Doma pomagam ženi narezati stvari, pospravim. Dopolnjujeva se v kuhinji. Znam pa tudi sam kaj pripraviti. Jed mora biti zdrava in tudi obroke pojeva v miru, med pogovorom.

Pred začetkom pandemije je bila Ufa po 22 krogih na devetm mestu, ti pa si v zadnjem času dobil veliko priložnosti za igro. Kako si zadovoljen z dosedanjim delom sezone?

Zadovoljen sem. Ruska liga je zelo težka, vsi so konkurenčni vsem. Razlike med tekmeci so majhne. Hitro si lahko na dnu ali na vrhu. Mi smo bili ravno v vzponu in bi bilo bolje, da bi se liga nadaljevala. Zadovoljen sem. Kljub je majhen, prioriteta je ostati v ligi.

Kakšna je moč ruske lige v zadnjih letih? Tam si polna tri leta, bi rekel, da liga napreduje?

Liga iz leta v leto napreduje. Pred tem se je več vlagalo v hokej. Po SP so zgradili stadione, ljudje so začeli prihajati na tekme in se zanimati za nogomet. Liga je močna.

V ekipi sta poleg tebe še dva Slovenca, Lovro Bizjak in Andres Vombergar. Kako sta se vklopila v ekipo in kako si jima ti pomagal po prihodu v Rusijo? Kaj vam pomeni družba rojakov v tujini?

Sta izjemna igralca, družba rojakov mi veliko pomeni. Družimo se, smo veliko skupaj. Vsaj potrebuje adaptacijo ob prihodu v novo državo. Pomagal sem jima s svojimi izkušnjami, kar sta lepo sprejela. Učila sta se na mojih napakah, nekatere stvari sta preizkusila sama, hitro sta se vklopila v ekipo. Sta dobra igralca in bosta tudi v bodoče lahko pomagala slovenski reprezentanci.

V tujini si že od leta 2007, ko si se iz Gorice preselil v Francijo, katera destinacija ti je ostala v najlepšem spominu in zakaj?

Vsak klub na nogometni poti ti da nekaj dobrega. Najboljši nogomet sem igral v Španiji, imel najboljše soigralce in klub. Imel sem tudi veliko poškodb. Psihično sem medtem zelo zrasel. Povsod pa sem se dobro počutil in veliko naučil.

Ravno v teh dneh bi se počasi vrnil v Rusijo po reprezentančni akciji, ampak tekmi z Albanijo in Turčijo sta zaradi višje sile odpadle. Pogrešaš reprezentančne soigralce?

Z večino sem v stiku. Ko se je začela situacija z virusom smo se slišali, če smo vsi zdravi, kar je tudi najbolj pomembno. Jo pogrešam. Čudno je, da po toliko časa v reprezentančni karieri marca ne prideš domov in igraš tekem, vendar je v trenutni situaciji pomembno, da smo, kot sem že rekel, zdravi. Časa za reprezentančna druženja, tekme, zmage bo še dovolj.

Pri triintridesetih letih si kapetan reprezentance, za katero si zbral že 100 nastopov. Kakšni so tvoji načrti v reprezentanci?

Številka je velika, ker sem tako dolgo že v reprezentanci. V prihodnosti imam v načrtu, da se s to generacijo uvrstimo na veliko tekmovanje.

Ko se vse skupaj nekoliko pomiri vas v reprezentančnem dresu čaka nastop v ligi narodov, slovenski nasprotniki pa Grčija, Moldavija in Kosovo. Kam sodi Slovenija v tej skupini?

Mislim, da Slovenija tu sodi v vrh z Grčijo. Mi in Grki ne sodimo sem. Smo se znašli v tem bobnu, a smo boljši od njih, kar bo potrebno seveda dokazati. Smo kakovostnejši od Kosova in Moldavije. Grčija ima izjemno ekipo, ki se je pomladila. Mi bomo šli na prvo mesto, kot vedno.

Ste z reprezentančnimi soigralci in selektorjem Kekom v teh tednih kaj v kontaktu?

Pogovarjamo se preko telefona, preko videoklicev. Skušamo vse obrniti pozitivno. Vemo, da je resna situacija. Vsi se tega zavedamo. Večina igralcev je stran od svoje družine, kar je zelo težko, zato imajo več časa zase, se ukvarjajo s sabo. Predvsem mlajšim je težje. To je življenje, to moramo dati čez. Minilo bo in potem bo vse dobro.

Kako pozorno v ligi spremljaš slovensko prvoligaško tekmovanje?

Imam slovensko televizijo in lahko spremljam prvenstvo. Dostikrat pogledam tekme. Spremljam ga bolj, kot pretekla leta. Zanimivo je, ker se več ekip bori za vrh. Tu sta tudi Aluminij in Celje. Mislim, da bo konec sezone še zelo pester, če se bo le ta nadaljevala.  

Bi v zaključku svoje kariere še lahko zaigral v katerem izmed slovenskih klubov ali to možnost izključuješ?

Nikoli nisem izključil možnosti, da se vrnem v Slovenijo, kjer smo vsi začeli. Tu je baza, domači trenerji so nas naučili igrati nogomet. Ne vem pa, kako se bo odvijala kariera. Trenutno sem v Rusiji, se pa brez problema vrnem v Slovenijo v kakšen klub.

Če bi te vprašal, da našteješ po tvojem mnenju najboljšo enajsterico Prve lige, kakšna bi ta bila? Sistem lahko izbereš sam, kakor tudi razloge, zakaj si nekdo zasluži mesto v njej?

To je težko vprašanje. Sem generacija, ko sem igral s starejšimi igralci, ki so že končali kariero in s temi, ki še igrajo doma ali v tujini. Če bi bil trener oz. kot igralec bi postavil sistem 4-3-3. Na gol bi postavil Jasmina Handanoviča, ki je izjemen vratar, človek, mislim, da je tako v Kopru in Mariboru ter drugje, kjer je igral, pustil velik pečat. Osvojil je prvenstvo, pokal, veliko lovorik, se uvrstil v Ligo prvakov, Ligo Europa. Res je, da imamo še dva najboljša vratarja v Sloveniji – Samirja Handanoviča in Jana Oblaka, ki pa sta kratek čas igrala v Sloveniji, zato sem izpostavil Jasmina. Na pozicijo levega bočnega bi postavil Sebastjana Gobca. Mislim, da je rekorder po nastopih v slovenski ligi. Je izjemen vodja, kapetan. Igrala sva skupaj v reprezentanci. Nekaj časa je bil moj idol, zato sem se odločil zanj. V centralni del obramba bi postavil dva stebra – Mirana Srebrniča in Boštjana Cesarja. Res je, da je Cesar malo igral v slovenski ligi, bil posojen iz Dinama v Olimpijo, a mi po karakterju ustrezata kot centralna branilca. Srebrnič je morda eden najboljših obrambnih igralcev v našem prvenstvu, izjemen vodja in od njega sem se ogromno naučil. Na desno stran bi postavil Branka Ilića, igrala sva en proti drugem in bil je morda najtrši oreh na moji strani. Težko je bilo igrati proti njemu. V vezno linijo bi postavil Roberta Korena in Milenka Ačimovića, oba izjemna igralca, ki sta slovenskemu nogometu dala veliko. Mislim, da težko najdemo boljše igralce, za njiju sem prepričan. Pred njima Enes Demirović, medtem ko bi v napadu igral s tremi napadalci. Valter Birsa je bil najprej moj soigralec v Gorici, ko smo osvojili državni in pokalni naslov, bila sva še cimra v reprezentanci in te enajsterice res ne morem sestaviti brez njega, tu pa sta še Josip Iličić in Milivoje Novaković, vsi trije skupaj pa so po mojem mnenju najboljši napadalci, kar smo jih imeli v ligi.

Za konec še kakšno sporočilo navijačem, ki že komaj čakajo, da se nogometaši vrnete na igrišča?

Navijači so neučakani, kot tudi mi, igralci. Pomembno je samo to, da ostanemo zdravi, ostanemo doma, dokler se situacija ne popravi. Obljubimo lahko samo to, da se bomo vrnili pripravljeni in jih bomo razveseljevali, kot vedno.

Tekst: NZS/MaK
Foto: NZS/M24.si