Selektorica dekliške reprezentance do 19 let Petra Mikeln si bo uvod v leto 2019 dobro zapomnila, saj si je pridobila najvišji trenerski naziv v nogometu – Trener Uefa Pro. Postala je prva Slovenka, ki ji je to uspelo. Vse skupaj pa je nadaljevanje bogate športne in reprezentančne igralske kariere, ki se je uspešno prevesila v trenersko kariero. Ambicij Petri Mikeln ne manjka, na tem mestu pa iskrene čestitke za dosežek in naziv.

Kaj dejansko pomeni ta vaša usposobljenost, ki ste si jo pridobili?
„Gre za pridobitev najvišjega trenerskega naziva v nogometu - Trener Uefa Pro, ki omogoča vodenje ekip na najvišji možni ravni.“

Kako dolgo je potekalo šolanje in kaj vse je obsegalo?
„Šolanje in usposabljanje za trenerja UEFA PRO poteka nekoliko drugače kot preostala šolanja, saj gre v glavnem za samostojno delo ob podpori mentorja, ki ga dodeli posebna komisija. Moj mentor je bil Brane Elsner, ki mi je bil vseskozi v podporo in pomoč, ko sem le-to potrebovala, bil pripravljen za pogovor, sugestije, podal mi je mnogo nasvetov, ki mi bodo v pomoč pri nadaljnjem delu. V okviru šolanja je potrebno opraviti nekaj praktičnih nastopov, mentor pa me je spremljal v trenažnem procesu in na tekmah ter sodeloval pri izboru teme za zaključno diplomsko delo, z zagovorom katerega se šolanje konča. Potrebno se je udeležiti tudi usposabljanja UEFA Student exchange pod okriljem UEFA, Evropske nogometne zveze, v Nyonu. Torej izdelava diplomske naloge s pozitivno oceno mentorja in recenzenta, uspešen javni zagovor diplomske naloge in praktični izpit (predstavitveni trening) ter usposabljanje na sedežu UEFA so pogoj za opravljen izpit.“

Kaj vas je med pridobivanjem te izobrazbe najbolj navdušilo?
„Kot sem že omenila, je sestavni del šolanja tudi usposabljanje v Nyonu, kjer se srečaš s trenerji drugih držav, izmenjaš marsikatero izkušnjo, pridobiš informacije  in bliže spoznaš tudi njihov pogled na trenažni proces in prioritete znotraj tega, pripravo ekipe, vodenje ekipe… Spoznaš, da je pristopov in videnj ogromno, pridobiš marsikatero idejo, ki jo potem predelaš in jo poskušaš prilagoditi in udejanjiti v svojem okolju.“

Kako pomemben mejnik je vaša licenca za slovenski (ženski) nogomet?
„Lahko bi dejala, da sem bila v preteklosti ob pravem času na pravem mestu in imela interes za nekaj »novega«, neznanega. Vseskozi sem nekako orala ledino - najprej z usmeritvijo v nogomet na Fakulteti za šport, kasneje s pripravništvom v nogometu, zaposlitvijo na NZS kot trenerka, prevzemom selektorske funkcije mladinske reprezentance… No in sedaj s pridobitvijo  tega naziva. Vsekakor pa imamo v Sloveniji še kar nekaj deklet, bivših igralk, ki se trenutno usposabljajo in šolajo za trenerke, so uspešne pri svojem delu in vlagajo veliko volje in energije v svoje delo, zato bodo verjetno kmalu tudi one dobila priložnost.“

Zakaj ste se po igralski karieri odločili, da odidete v trenerske vode?
„Že v času mojega aktivnega igranja sem se vzporedno vedno rada posvečala tudi treniranju mlajših. Kasneje sem po uspešno zaključenem šolanju na Fakulteti za šport, kjer sem se usmerila v smučanje in nogomet ter posledično pridobila naziv Trener Pro, opravljala pripravništvo na Nogometni zvezi Slovenije, po opravljenem pripravništvu pa sem tukaj dobila tudi zaposlitev v okviru programa Panožnih športnih šol. Ker ženskih trenerk s tako izobrazbo v tistem obdobju ni bilo prav veliko, so se mi preko raznih seminarjev in kot pomočnice tedanjega selektorja gospoda Cirkvenčiča hitro odpirala vrata v spoznavanje nogometne igre tudi v mednarodnem prostoru. Vse to me je kasneje »zasvojilo«, zato sem vse skupaj zajemala z »veliko žlico« in sem se iz tega marsikaj naučila.“

Imate kako vzornico, vzornika na trenerski poti?
„Posebnega vzornika oz. vzornice nimam. Navdušujejo me trenerke, ki so že vrsto let v tem športu in so izjemno uspešne, pa tudi tiste mlajše, ki so po zaključeni igralski karieri hitro stopile v velike čevlje, a že žanjejo izredne uspehe. Zdi se mi pomembno, da vsak trener poskuša razviti svojevrsten način dela in vodenja, da posledično lahko uspešno vodi ekipo, ki je potem lahko učinkovita. Izredno pomembne vrline se mi zdijo pripravljenost na spremembe, delo, iskrenost, poštenost, spoštovanje ter zadovoljstvo samega sebe in ljudi, s katerimi sodeluješ.“

Se je med šolanjem nabralo nasvetov, ki jih nameravate udejaniti?
„Vsakemu nasvetu ali pa mnenju, sugestiji ali kritiki poskušam prisluhniti, potem pa sama ugotoviti ali mi bo to v pomoč pri nadaljnjem delu ali ne. Usmerjena komunikacija lahko prinese napredek, prenos znanja pa je vsekakor naložba za v prihodnje.“

Kako ste se ali pa se še danes borite s stereotipi, da nogomet ni za dekleta?
„Skozi vsa ta leta se je pogled na ženski nogomet nekoliko izboljšal. Iz popolnoma stereotipnega razmišljanja ljudi in negativnih pogledov se je predvsem v zadnjih desetih letih dojemanje tega športa precej izboljšalo in postaja nekoliko bolj prepoznaven v širši populaciji. UEFA ima namreč jasno vizijo in cilje, ki jih želi izpolniti in temu namenja tudi finančna sredstva. Skupaj z nacionalnimi zvezami namreč preko različnih promocijskih projektov in razvojnih programov spodbuja udejstvovanje deklet v tem športu, vsekakor pa so razlike med državami tako v številu igralk, trenerk in tudi sodnic izredno velike.“

Kaj dejansko s tem dosežkom in pridobitvijo naziva sporočate vsem dekletom, ki se spogledujejo, da bi šle po vaši poti?
„Biti trener je vsekakor pozitivna stvar, je nekaj lepega. Imaš možnost, da posreduješ in prenašaš znanja na mlajše, si njihov učitelj, vzornik in še marsikaj drugega, osebnostno se razvijaš… Seveda je mnogo odvisno tudi od starostne kategorije in okolja, v katerem deluješ. Od nivoja tekmovanja je odvisno, kakšni so cilji, pričakovanja in zahteve. Trenerstvo predstavlja izziv, potrebno pa se je zavedati, da vedno ni enostavno, da za sabo potegne veliko prilagajanj, odrekanj, tudi nelagodij, stresa, vendar pa ti pridobljene izkušnje pomagajo, da se skozi leta naučiš kontrolirati stresne situacije, kar te naredi močnejšega in te tako gradi in vedno bolj izpopolnjuje. Vsi lepi trenutki na koncu vedno odtehtajo tiste slabe in v spominu ostanejo nasmejani in zadovoljni obrazi ob uspehu, veselje, prijazne besede, prijateljstvo, zaupanje in spoštljiv odnos. To je tisto, kar je na koncu najpomembnejše.“

Za konec pa je naša sogovornica dodala:
„Veliko je ljudi, s katerimi sem na svoji trenerski poti sodelovala in še sodelujem in vsak od njih je dodal kanček v ta moj mozaik, ki pa predstavlja neomejen prostor - prostor, kjer je možnosti za napredek še veliko. Nogomet se razvija izredno hitro in temu je potrebno slediti. Učenje in izobraževanje bosta tako še vedno vodilo na moji poti.“

Trenerska pot

Petra Mikeln je pričela svojo trenersko pot leta 2005, ko je bila hkrati še aktivna igralka nogometnega kluba ŽNK Slovenj Gradec. Vodila je tamkajšnjo kadetsko ekipo U16, hkrati pa pričela z opravljanjem vloge pomočnice selektorja v  tedanji kadetski reprezentanci Slovenije U16, občasno pa se je pridružila tudi trenažnemu procesu v mladinski reprezentanci U19. V letu 2007 je opravljala pripravništvo na Nogometni zvezi Slovenije v skladu s Pravilnikom o pripravništvu in strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju športa. Pod mentorstvom Miloša Rusa in tudi samostojno je prisostvovala trenažnemu procesu v posameznih oddelkih fantovskega nogometnega razreda NZS, v raznih klubih in v reprezentanci. Dve leti je vodila reprezentanco Slovenije U17, kasneje pa prevzela vodenje reprezentance U19, ki jo vodi še danes. Poleg reprezentančnih aktivnosti je vpeta tudi v program dekliškega nogometnega oddelka, kjer po začetnem dvoletnem koordiniranju programa sedaj opravlja delo trenerke.

Igralska kariera

Petra Mikeln je pričela z igranjem nogometa v ŽNK Jarše leta 1999, ki se je leto kasneje preimenoval v ŽNK Domžale. V sezoni 2002/2003 je z omenjenim klubom osvojila naslov pokalnih prvakinj. Po razpadu kluba iz Domžal je igralsko kariero nadaljevala v ŽNK Krka, za katerega je pričela nastopati v sezoni 2004/2005. S tem klubom je dvakrat nastopala tudi v UEFA tekmovanju za ligo prvakinj, in sicer prvič po koncu sezone 2003/2004 v drugem krogu tega tekmovanja (uvrstitev med 16 najboljših ekip v Evropi), naslednje leto pa po osvojitvi državnega naslova v prvem krogu tega tekmovanja. Po koncu študija na Fakulteti za šport je zaradi vrnitve v domače okolje v sezoni 2004/2005 prestopila v ŽNK Slovenj Gradec, kjer je konec leta 2008 zaradi poškodbe kolena sklenila svojo igralsko kariero.

V svoji karieri je bila od leta 2000 tudi stalna članica ženske reprezentance Slovenije, s katero se je leta 2007 iz t.i. druge kakovostne divizije (Preliminary Round) uspela prebiti v prvo ter leta 2008 zabeležila doslej največji uspeh, saj so se naše igralke po uspešno zaključenem skupinskem delu tekmovanja uvrstile v dodatne kvalifikacije za evropsko prvenstvo, kjer je Sloveniji pot do evropskega prvenstva 2009 na Finskem prekrižala Ukrajina, ki je bila v seštevku dveh dodatnih tekem boljša.

Tekst: D.P.
Foto: Nzs.si, Osebni arhiv P.M.